10. feb. 2011

The Goonies (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Otroške filme dandanes stežka ocenjujem (povsem) objektivno; trudim se poistovetiti z junaki in se predvsem vživeti v kožo mlečnozobca, ki mu je dotični umotvor namenjen. Bržčas pa so tudi nekateri mladinski celovečerci pri tem bolj uspešni od drugih; in seveda ni nujno, da je vse kakovostno, kar je namenjeno otrokom. A določeno nostalgično vrednost ima skoraj vselej.



To rekši, mi je za spoznanje odleglo — in lahko kultno pustolovsko klasiko o mulariji na lovu za gusarskim zakladom opišem kot zabaven in celostno posrečen mladinski filmski projekt. Vsekakor je bil tudi uspešen (uvrstil se je med deset najdobičkonosnejših tistega leta) in ob slovitem režiserju Richardu Donnerju (The Omen, Superman, franšiza Lethal Weapon, Conspiracy Theory) ter hollywoodski sveti producentski trojici Franku Marshallu, Kathleen Kennedy und Stevenu Spielbergu (Poltergeist, Empire of the Sun, Arachnophobia, E.T., celotne franšize o gremlinih, slavnem arheologu z bičem in vrnitvi v prihodnost) kaj drugega verjetno tudi ni bilo pričakovati.

No ja, roko na kožnato mošnjo, lahko bi nergal nad (še za tiste čase) naivno premiso, smešno stereotipnimi prikazi zlikovcev, nekaterimi nepotrebnimi žanrskimi klišeji, nerodno mešanico grotesknega (denimo lik picassovsko nesimetričnega tretjega brata družine Fratelli) in siloma komičnega, nad nadvse preprostim scenarijem in nedomiselnimi dialogi ter performansom skupine mulcev nasploh — a kot rečeno, pod črto gre vendarle za dokaj uspešno formulo razmeroma nepretenciozne (čeprav zoprno politično korektne) mladinske zabavnosti in kratkočasnega družinskega projekta. Ne pravim, da me je film intimno spremljal tako kot Kavčičev Sreča na vrvici (1977) in drugi cineastični spomini iz mojega otroštva; a kot infantilna in poenostavljena različica komaj štiri leta prej posnetega Raiders of the Lost Ark (1981), ki se mu z nekaterimi referencami tudi poklanja, se mi je zdel nadvse prisrčen in pretežno neškodljiv.

Listen, okay? You guys'll never believe me. There was two cop cars, okay? And they were chasing this four-wheel deal, this real neat ORV, and there were bullets flying all over the place. It was the most amazing thing I ever saw! —More amazing than the time Michael Jackson come over to your house to use the bathroom. —More amazing than the time you saved those old people from that nursing home fire, right? —Yeah, and I bet it was even more amazing than the time you ate your weight in Godfather's pizza, right? —Okay, Brand. Michael Jackson didn't come over to my house to use the bathroom. He was about to. But his sister did.



Razen tega se ob občasnem vnovičnem ogledu najbolj zabavam ob otroških obrazih danes nekaterih uveljavljenih glumačev ter ob misli, kje vse in kako je kdo med njimi nadaljeval svojo igralsko pot. Kje so torej (danes že odrasli) mulci?

Verjetno je igralsko slavo še najbolje unovčil (tedaj 17-letni) oskarjevski nominiranec Josh Brolin, ki je z vedno bolj osrednjimi in dobro karakteriziranimi liki navduševal v filmih Planet Terror (2007), No Country for Old Men (2007), Milk (2008), rimejku True Grit (2010) bratov Coen in v nadaljevanju Wall Street: Money Never Sleeps (2010) Oliverja Stona (malce manj pa v okultnem kavbojskem šitburgerju Jonah Hex, denimo), pa še kje. Drugi najuspešnejši (ali vsaj drugi najprepoznavnejši) bi lahko bil (tedaj 14-letni) oskarjevski nominiranec (za kratki film) Sean Astin, ki mu je razen obstranske vloge v Vojni zakoncev Rose (1989) in nekaterih solidnih mladinskih performansov pravo slavo prinesel šele sidekick lik dlakonogega Hobita Sama v trilogiji Gospodar prstanov (2001/02/03). Za poševnookega (tedaj 14-letnega) Jonathana Ke Quana je bila glavnina udejstovanja bolj ali manj še za njim, leto poprej ga je bil Špilberg namreč uporabil v drugem delu jeremijade o Indiani Jonesu; odtihmal pa ga je bilo videti pretežno v stranskih nastopih tipa Encino Man (1992) z govejeglavim Brendanom Fraserjem. Podobno je bilo s (tedaj debelušnim in komaj 11-letnim) Jeffom Cohenom, čigar višek slave so bili prav The Goonies in je kmalu utonil v pozabo.

Obe dekleti, (tedaj 15-letna) Martha Plimpton in (tedaj 18-letna) Kerri Green, sta se pretežno podali v televizijske vode (oz. gostovali v nekaterih odmevnih serijah) in kakšnih odmevnejših dosežkov na velikem platnu nista več beležili. Najbolj zanimiv primer pozabljenega otroškega igralca pa je jezikavi Corey Feldman, ki se je sicer odtlej pojavljal pri televizijskih projektih in v nekaterih stranskih kinematografskih vlogah; a je po svojih obetajočih nastopih v zvezdniških hitih Gremlins (1984), Stand by Me (1986) in The Lost Boys (1987) vztrajno lezel v čedalje bolj drugorazredne umotvore. Namesto zvezdniškega življenja se je zasebno usmeril v naravovarstveni aktivizem in dejavno podporo različnih društev za varovanje pravic živali.



Tell us everything! Everything! —Everything. OK! I'll talk! In third grade, I cheated on my history exam. In fourth grade, I stole my uncle Max's toupee and I glued it on my face when I was Moses in my Hebrew School play. In fifth grade, I knocked my sister Edie down the stairs and I blamed it on the dog... When my mom sent me to the summer camp for fat kids and then they served lunch I got nuts and I pigged out and they kicked me out... But the worst thing I ever done, I mixed a pot of fake puke at home and then I went to this movie theater, hid the puke in my jacket, climbed up to the balcony and then, t-t-then, I made a noise like this: hua-hua-hua-huaaaaaaa, and then I dumped it over the side, all over the people in the audience. And then, this was horrible, all the people started getting sick and throwing up all over each other. I never felt so bad in my entire life. —I'm beginning to like this kid, Ma!

Še nedavno so po hollywoodskih kuloarjih krožile govorice o sequelu tukaj priobčenega filma (celo sam režiser je menda samozavestno napovedoval nadaljevanje), a zaenkrat iz te moke (k sreči) ni bilo kruha. Raje pustimo (vsaj nekatere) legende, naj počivajo v zasluženem miru, pravim jaz.

12 komentarjev:

  1. "No ja, roko na kožnato mošnjo,..."

    O kateri kožnati mošnji govoriš?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ma 80's imajo nekaj v sebi, še brat pack chick flicks so prebavljivi. Verjetno res zaradi nostalgije.

    OdgovoriIzbriši
  3. brat pack chick flicks?

    OdgovoriIzbriši
  4. Kožnata mošnja = družinski dragulji

    Brat pack etc. je pač nostalgija, to je dejstvo, kakšne širše kinematografske vrednosti tukaj ni pričakovati.

    OdgovoriIzbriši
  5. @Anonim
    Brat pack - skupno ime za najstniške filmske zvezde 80's (Demi Moore, molly Ringwald, Rob Lowe, Emilio Estevez, etc.)
    Chick flick - oznaka za über pocukrane romantične komedije, večinoma potrošni material med ženskami. Po oznako naj bi baje štele tudi klasike tipa Breakfast at Tiffany's, An affair to remember, ampak tu se jaz že odmaknem.
    Brat pack chick flicks je recimo Pretty in pink, Some kind of wonderful, 16 candles ...
    Res zgolj za uganjat nostalgijo.

    OdgovoriIzbriši
  6. Kaj je brat pack vem, chick flick tudi, samo obeh izrazov skupaj še nikoli nisem zasledil. Res pa je, da ne poznam nobenega od naštetih filmov.

    OdgovoriIzbriši
  7. Samo mimogrede: Goonies niso niti brat pack in še manj chick flick. Mislim pa, da izraz ni mišljen skupaj oz. kot kombinacija. Bodisi je eno ali pa drugo.

    OdgovoriIzbriši
  8. Na History-ju je ravnokar zanimiv show, Great Directors. David Lynch ravno razlaga kakšna nočna mora mu je bil Dune, ker ni imel final cuta. Imel ga je pri Blue Velvet. very interesting

    OdgovoriIzbriši
  9. Vem za Lyncha, hvala. Pa še za koga in za marsikaj drugega. In ne govorim o tem, da vselej obvelja režiserjeva različica in njegova vizija, zato ni treba neumestno obračati besed. Pravim, da je (vsaj) sodelovanje pri montaži praviloma nujen del režiserjevega prispevka, po defaultu.

    OdgovoriIzbriši
  10. Ja, Guniji niso brat pack, so mladinski film. Kvečjemu Brolin je bil dovolj star za ''bratpackovca''. Originalni Brat pack je dejansko samo grupa najstniških igralcev iz The Breakfast Club in/ali St. Elmo's Fire. Potem so pa še ''spremljevalci'', ki so jih šteli ali ne za brat pack. Je bilo pa veliko chick flickov takrat, zato se v ''laični uporabi'' sliši tudi brat pack chick flick. Ma, teh brat pack teorij je toliko kot dreka.

    OdgovoriIzbriši
  11. Očitno se nisem dovolj precizno izrazil. Strinjam se s tabo, režiser je, vsaj običajno, integralni del montaže, mojstri režije pa itak. Kar se mi je zdelo veri intrsting je dejstvo, da je Lynch po flopu z Dune-om sploh dobil final cut. Kolikor razumem je to v sodobnem H'woodu že itak redkost, sploh po flopu.

    Studio pač razmišlja ekonomsko racionalno, jebe se njim za umetniško vizijo, raje posnamejo npr. več opcij konca, dajo testnemu občinstvu in se potem na podlagi profitnega potenciala odločijo, ponavadi za hepi end.

    Btw, zdi se mi, da vse recenzenti nekoliko zanemarjate azijsko kinematografijo. Korejci in Kitajci delajo zadnja leta res dobre filme, tudi ruski Mongol je bil dober, v Cannesu, če se ne motim, je zmagal Tajec...

    OdgovoriIzbriši
  12. Azijsko kinematografijo kar dobro obdelujeta vsaj kolega Cosmopapi in Goodfella, se mi zdi. :)

    OdgovoriIzbriši