20. feb. 2011

Event Horizon (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

I created the Event Horizon to reach the stars, but she's gone much, much farther than that. She tore a hole in our universe, a gateway to another dimension. A dimension of pure chaos. Pure ... evil. When she crossed over, she was just a ship. But when she came back ...

Dogódkovno obzórje (ali horizónt) je za opazovalca meja v prostoru-času, za katero nobena elektromagnetna energija, vključno s svetlobo, ne more dospeti do njega. Svetloba, katere vir je znotraj dogodkovnega obzorja, nikoli ne bo dospela do mirujočega opazovalca zunaj obzorja. Odtod izvira tudi ime "črna luknja". Prosto padajoči opazovalec proti črni luknji ne bo zaznal dogodkovnega obzorja. —Wikipedia


Mlad angleški scenarist, producent in režiser Paul William Scott Anderson je srečni bastard, od leta 2009 poročen z Milico Jovović; davno pred tem se je po svojem kontroverznem prvencu Shopping (1994) — ponekod v rodni Angliji so ga celo prepovedali oz. je romal naravnost na ploščkovno izdajo — pretežno posvetil igričarsko plastičnim in šibkosubstančnim sci-fi franšizam, kjer sta ob čedalje bolj opaznih posebnih učinkih prednjačila zlasti plehka pretepaško-akcijska komponenta in gravž: Mortal Kombat (1995), Soldier (1998), Resident Evil (2002), Alien vs. Predator (2004), Death Race (2008), Pandorum (2009) in drugi. Razen (izključno prvega dela) Nevidnega zla, kjer je spoznal svojo prihodnjo soprogo in mu je (po mojem) uspel dokaj solidno (če ga kot zgodbo, posneto po kultni računalniški igri, ne jemljemo preresno), se poba ni posebej izkazal: vsi njegovi filmi skupaj ne dosežejo globine najkrajšega naključno izbranega kadra iz Scottovega Aliena (1979), Andersonovega velikega ideala in vira navdiha. Ne vem, mogoče še bo kaj iz njega; vsaj, če bo doumel, kako pomembni so za ta žanr pripovedna dimenzija, dramaturška konsistentnost in scenarij nasploh.



Na živce mi gre, ko ob tako obetavnih kinematografskih sestavinah (zvezdniška igralska zasedba, udarna glasbena podlaga Michaela Kamena) in žanrskem receptu z načeloma velikim potencialom (izvirna scenografija z interierji mešanice retrofuturistične gigerovske mizanscene in temačnega vzdušja gotske katedrale, sijajna kamera in montaža z nekaterimi izjemnimi kadri, zelo solidni posebni učinki) režiser servira premalo slano, a zato premastno in postano juho, ki se ob vsakem naslednjem ogledu še malce bolj skisa. To pa (vsaj pri meni) nikoli ni dober znak. Ne moti (me) toliko, da gre s prikazom fizične manifestacije nezavednih strahov protagonistov za predelavo premise legendarnega Solarisa (1972) režiserja Tarkovskega (ki jo je leta 1998 marljivo kopiral še Levinsonov sci-fi psihotriler Sfera, pa še kdo), skombinirane s podobnimi motivi utelešenja freudovskih demonov Schumacherjeve Tanke linije smrti (1990), in da se pri klavstrofobičnem vzdušju ter tehničnih rešitvah tako obupano zgleduje po omenjenem Scottovem hitu; celo kot Zemlja star filmski arhetip o reševalni odpravi, ki na sledi za prejšnjo, skrivnostno izginulo misijo naleti na neizrekljive skrivnosti, bi še prenesel; in nič nimam proti "gravitacijskemu pogonu", sumljivo podobnemu rotirajočim prstanom hiper-dimenzijske naprave iz istega leta posnetega Zemeckisovega Stika (1997) — me pa moti ridikulozno kvazi-fizikalno ozadje tega osrednjega futuro-tehnološkega motiva (bolje, ko razlage sploh ne bi bilo — se butasta posadka vesoljske ladje vsaj ne bi tako silno čudila Weirovemu matematičnemu pojasnilu), nepovezana naracija in smešno sirasti dialogi, neobstoječa karakterizacija likov (zaradi česar gledalcu dol visi praktično za vsakogar v filmu; še največ simpatije je, ironično, bržčas deležen hellraiserski antagonist Sam Neill) — in pa režiserjeva šlamparija vobče.



Najbolj očitno boleče je, kako se po dobrem nastavku in solidnem zapletu zgodba scenarista Philipa Eisnerja ne razvije dlje od opotekajoče klišejske klavščine in stereotipnega odštevanja življenj; posrečene partikularnosti, kot so usnjen pilotski jopič poveljnika Laurenca Fishburna ali posadka, ki še leta 2047 kadi nikotinske cigarete, običajno tvorijo verodostojen kontekst psihosocialnega ozadja, s katerim se gre zlahka poistovetiti — tukaj pa te drobne zanimivosti ne vodijo k ničemur. Morbidni subliminalni prizori peklenskih muk so absurdni skoraj toliko kot blazni Neill po svoji demonski preobrazbi (sorči, tega odličnega novozelandskega igralca nikakor ne morem sovražiti ali se ga bati), Richard T. Jones kot zabavljaški nigga Cooper komajda poskrbi za komično razbremenitev (ki pa je v taki zgodbi lahko neumestna in iz nje naredi farso), zadnji prizor kot poklon De Palmovi Carrie (1976), ki se menda zgleduje po poslednjem kadru Boormanove Odrešitve (1972), pa le še dodatno zmede že tako nekonsistentno poanto, ob kateri se gledalec sprašuje, za kaj je pravzaprav šlo: za versko-psihološko prispodobo o tem, da se pravi pekel skriva v ljudeh, ali vendarle za klasično sci-fi postavko o vesoljski ladji, ki je s prehodom skozi črno luknjo v "dimenzijo čiste groze" presegla meje znanstvene resničnosti in s "seboj prinesla nedoumljive strahote". Ali pa whatever že.



Anderson se tovrstnih očitkov otepa, češ da bi sprva načrtovani director's cut odpravil večino pomanjkljivosti in nedoslednosti, pa mu ga zavoljo (še večjega) gravža producenti niso odobrili (no shit, Sherlock, in kaj je še novega?) — ampak zdaj pač je, kar je; vprašanje, ali bo (obljubljena) režiserjeva različica kdaj ugledala luč sveta (v postprodukciji so se menda tako ali tako izgubili dodatni posnetki). Do tedaj pa ljubiteljem žanra in reševalnih vesoljskih odprav toplo priporočam briljantni Sunshine (2007) režiserja Dannyja Boyla in scenarista Alexa Garlanda (Obala) — uspelo mu je pravzaprav povsod tam, kjer Andersonu ni. Vesoljska grozljivščina Krvavo obzorje je dosegla razmeroma skromen blagajniški izkupiček, a se je filma (vsaj med pristaši žanra) kmalu oprijel malone kultni status, in tudi sam (kot eden od njih) ne morem nanj gledati docela nenaklonjeno. Le žal mi je, da ni vse tisto, kar bi lahko bil.

I told you she won't let me leave, she won't let anyone leave. Did you really think you could destroy this ship? She's defied space and time. She's been to a place you couldn't possibly imagine. And now ... it is time to go back. —I know. To hell. —You know nothing. Hell is only a word. The reality is much, much worse.

5 komentarjev:

  1. Videl pred mnogimi leti, mislim, da mi je bil takrat kar všeč. Vprašanje kako bi nanj gledal danes. Btw, je to tisti film, kjer Neill parodira z dokaj scary očmi?

    OdgovoriIzbriši
  2. Da, to je tisti film, in tudi meni je bil pred leti (precej bolj) všeč. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. :) No to mi je najbolj ostalo v spominu. Je pa res, da Niell pač ni nek verjetn bad guy :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Se moram kar strinjat z večino napisanega. Pa dejstvo je, da taki poceni horrorčki delujejo predvsem takrat, ko jih prvič vidiš. Škoda sicer za Andersona, ker se mi je po tem in RE zdelo, da bi fant znal imeti potencial. Ampak tudi za Bessona se mi je to zdelo po Petem elementu. Morda pa ima Milla negativen vpliv na tipe?

    OdgovoriIzbriši
  5. "Zgradil sem jo, da bi prišli do zvezd, šlo je pa veliko dlje..."

    Brrr, kar mravljinci mi gredo čez telo, ko se spomnim. Tale filjm je bil hit (med kritiki), ko sem začel redno kupovati filjmsko (in pokojno, smrk, smrk...) revijo Oskar in sem v sebi začutil prve znake frustracije zaradi vseh dobrih gibljivih sljik, ki nastajajo, jaz pa ne morem videti čisto vseh.

    No, tale filjmček sem nato videl še najmanj trikrat, ampak ga bom zagotovo prav kmalu pogledal še v četrto.

    OdgovoriIzbriši