26. okt. 2010

The Lord of the Rings (2001/02/03)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●●

The world is changed. I feel it in the water. I feel it in the earth. I smell it in the air. Much that once was is lost, for none now live who remember it. It began with the forging of the Great Rings. Three were given to the Elves, immortal, wisest and fairest of all beings. Seven to the Dwarf lords, great miners and craftsmen of the mountain halls. And nine, nine rings were gifted to the race of men, who, above all else, desire power. But they were, all of them, deceived, for another Ring was made.

Svet se deli na tiste, ki so že prebrali Hobita in Gospodarja Prstanov, ter one, ki ju še bodo. —The Sunday Times


Ne vem, ali je sploh vredno na vse pretege pleteničiti; če bi bil tale zapis vrednostno ekvivalenten trem filmom, ki jih opisuje, ter sorazmeren njihovemu vplivu in pomenu v filmski industriji, bi bil ta hvalospev predolg, da bi se ga komurkoli sploh ljubilo brati. Zato se bom potrudil ostati v mejah razumnega; poleg tega ni prav veliko novega, kar bi še lahko dodal in kar ni že zdavnaj prešlo v obče ljudsko izročilo. Bržčas ga ni, ki ne bi vsaj slišal za slavnega Gospodarja Prstanov, eno najbolj znamenitih, vplivnih in priljubljenih zgodb vseh časov, če slednje že ni tudi prebral. (In bo torej to še storil.) Zatorej o vsebini nima smisla izgubljati besed; kot tudi ne o avtorju, univerzitetnem profesorju, akademskem jezikoslovcu ter navdušencu nad nordijsko in germansko mitologijo Johnu Ronaldu Reuelu Tolkienu (1892—1973), ki je s svojim epskim romanom zanetil globalni preporod fantazijskega žanra ter se s svojim pikolovsko natančnim in nedoumljivo zapletenim delom za vekomaj zapisal v literarno zgodovino.

Dovolj znane so tudi vsebinske in pomenske interpretacije njegove pripovedi, namigi na očitno alegoričnost in aluzije o avtorjevi čudaški percepciji vloge žensk in odnosov med spoloma, prikriti homofobiji in homoerotičnosti, čutu za socialno skladnost in satiri družbene razslojenosti, prispodobi za jedrski spopad in hladno vojno, kritiki industrializacije in vse drugo, kar zadeva zgodovinski kontekst slavne knjige. Zato le nekaj mojih osebnih ter docela subjektivnih (in za koga nemara povsem dolgočasnih) vtisov. A naj še prej navržem le to: sir Peter Jackson, tudi sam velik privrženec Tolkienove fantazmagorije, je ob ultravisokih merilih med redkimi filmskimi ustvarjalci docela upravičil in mestoma celo presegel pričakovanja o pretvorbi slovitega knjižnega dela v film; za vekomaj je dokazal, kaj je mogoče doseči s cineastično predanostjo in pripovedovalsko strastjo.



Ob uvodnih besedah vilinske kraljice Galadriel, s katerimi se začne trilogija, ter poznejšem prikazu veličastne masovne bitke za Srednji svet ob vznožju gore Pogube sem pri prvem ogledu (od mnogih) od nepopisnega navdušenja ter ves slinast doživljal cineastično nirvano kakor pri redkih filmih dotihmal in odtlej; moje razmišljanje v samih presežnikih je še potrdil in sklenil zaključek trilogije, ki jo gre seveda jemati za nedeljivo celoto in ne (zgolj) za poslovni oportunizem nenehnih nadaljevanj (vsi trije deli so bili tudi posneti istočasno). Odprtih ust in brez diha sem bil prepričan — in sem pravzaprav še vedno — da gre za najboljšo adaptacijo kakšnega literarnega dela, ki ga (kljub nehvaležni in neustrezni primerjavi knjižne zgodbe in filma, saj gre za dva različna medija in različno občutenje) v marsičem preseže.

Rekel bi celo takole: Gospodar Prstanov sicer ni moja najljubša fantazijska knjiga (presežeta jo vsaj briljantna fantazijska Pullmanova trilogija Njegova temna tvar in Martinova saga Pesem ledu in ognja), filmska priredba pa je po mojem skromnem mnenju najboljši na literarni osnovi posnet predstavnik te zvrsti doslej — ki je pomembno prestavil tehnološke, kinematografske in dramaturške mejnike vsaj od časa, ko je sedmo umetnost za vekomaj spremenil bučni prihod prvega dela vesoljske epopeje Vojna zvezd.



Trilogija The Lord of the Rings, roko na srce, ni povsem brez napak; iskal bi jih lahko v glumaški zasedbi in karakterizaciji likov, poveličevanju romantizirane politično korektne predstave in čustvenosti, poenostavljeni in pomanjkljivi različici knjižne predloge, pretirano patetičnem in preveč razvlečenem epilogu in še marsičem — a vse to in še več je mogoče očitati slehernemu tosortnem izdelku (pa tudi sicer) in ne pozabimo, da gre vendarle za pravljico; za univerzalno arhetipsko pripoved o dobrem in zlem, o prijateljstvu in ljubezni, o častihlepju in pravičnosti; pa tudi za zgodbo o moči in skušnjavi, pogubi in nesmrtnosti, usodi in svobodni volji ter izgubi in slovesu. Velika odlika filma so nevpadljivi posebni učinki, ki niso sami sebi namen, temveč sijajno poustvarjajo veličastje in bogato scenografijo, kakršna pritiče fantazijski legendi, ob neverjetni kostumografiji, prostetiki in CGI post-produkciji novozelandske tvrdke Weta Workshop. Kamera Andrewa Lesnieja je čudovita in glasba slavnega Howarda Shora naravnost epska.

Ko je Bilbo Bisagin iz Bisaginega konca naznanil, da bo kmalu praznoval svoj enajstindesetdeseti rojstni dan z veselico posebne veličine, so v Hobitovem to sprejeli z veliko besedi in vznemirjenja. Bilbo je bil zelo bogat in prav čudaški in že šestdeset let, vse od časa njegovega osupljivega izgina in nepričakovane vrnitve, glavno čudo na Šajerskem. Bogatija, ki jo je prinesel domov s potovanj, je že postala predmet krajevne legende in na splošno se je verjelo, pa najsi so starejši govorili karkoli, da je Hrib pod Bisaginim koncem poln rovov, natrcanih z zakladi. In če to ne bi zadoščalo za slavo, si je občudovanje zaslužila tudi njegova dolgoživa čilost. Čas je šel svojo pot, a kazalo je, da ima na gospoda Bisagina kaj malo učinka. Pri devetdesetih je bil bolj ali manj enak kot pri petdesetih. Pri devetindevetdesetih so se začeli o njem izražati kot o dobro ohranjenem; a bliže bi zadeli, če bi rekli nespremenjen. Bili so nekateri, ki so zmajevali z glavo in si mislili, da je to že kar preveč dobrega; zdelo se je nepravično, da bi ob (po govoricah sodeč) neizčrpnem bogastvu imel kdo v posesti za nameček še (po videzu sodeč) neskončno mladost. "Za tole bo treba plačati," so govorili. "To ni naravno in iz tega bodo nastale samo težave!"
(iz prvega pogl.)


Ko smo že pri presežnikih: umotvor režiserja Jacksona in studiev New Line Cinema, nedvomno eden najbolj ambicioznih kinematografskih projektov nasploh, je s skupno skoraj tremi milijardami dolarjev zaslužka najdonosnejša filmska trilogija vseh časov (uspešnejša tudi od Botra in izvirne Vojne zvezd IV—VI) ter rekorderka v številu prejetih filmskih nagrad in nominacij zanje. Po možnosti v razširjeni različici (Extended Edition) in modrožarkovni izdaji si zasluži častno mesto na polici slehernega filmoljuba; gotovo pa je obvezen del filmoteke vseh navdušencev nad Tolkienovo knjižno mojstrovino, ki jih tudi v Sloveniji nikakor ne manjka. V kolikor kdo še ne ve: pri založbi Mladinska knjiga so v odličnem Gradišnikovem prevodu izšli vsi trije deli — torej Bratovščina Prstana, Stolpa in Kraljeva vrnitev — med drugim tudi v žepni izdaji. Brž ponje in nemudoma k branju; jaz nimam več kaj dodati.

Predgovor prevajalca h knjižni trilogiji

Ko sem se domenil, da bom prevedel Gospodarja Prstanov, se nisem zavedel, da se spuščam v nevarno in pasti polno prigodo, ki se s Frodovo resda ne more meriti — že zato ne, ker sam ne premorem hobitske skromnosti in zdržljivosti, pa tudi ne stanovitnosti, s katero se znajo ti človečki zabubiti v domačem kabinetu.

Zdaj, pol leta zatem, prihajam iz te preizkušnje kot, upam, modrejši, predvsem pa ponižnejši prevajalec. Vseeno se mi zdi, da bo prav, če dobronamerno bralstvo opozorim na nekatere jezikovne, slogovne in taksonomske posebnosti Tolkienovega veledela, ki so me med prevajanjem mučile in jezile prav toliko, kot bodo med branjem nedvomno veselile bralce in bralke.

Pasti in kleči, med katere se lahko zaplete lahkomiseln prevajalec, je v Gospodarju Prstanov obilo. Pojdimo kar po vrsti.

V prvi pasti se znajde prevajalec, če se drži načela, da je v prevodu potrebno poskrbeti za "izenačenost bralske recepcije", se pravi, za to, da bo slovenski bralec prevedeno besedilo bral in doživljal (vsaj približno) tako, kot bere in doživlja izvirnik angleški bralec. Kot vemo, je Tolkienova knjiga (po njegovih lastnih izjavah) za potrebe angleških bralcev prevedena (iz Westrona/zahodščine oziroma Common Speecha/sogovorščine, jezika, ki je bil v Srednjem svetu za časa Vojne za Prstan v splošni rabi) v angleščino. Razumljivo bi se torej zdelo, da je treba za potrebe slovenskih bralcev ves ta del besedila, vštevši "nomenklaturo", prevesti v slovenščino (za potrebe npr. švedskih pa v švedščino itn.).

A glej, avtor sam se je vsaj spočetka, ko je knjiga začela prodirati v Evropo, izkazal za srditega nasprotnika takšnega gledanja. Tako je v pismu v zvezi z zahtevano odobritvijo seznama imen v sploh prvem (holandskem) prevodu založniku Raynerju Unwinu dne 3. julija 1956 napisal: " ... Načeloma kar se da močno nasprotujem 'prestavljanju' nomenklature nasploh (celo če to počne kompetentna oseba) ... 'The Shire' temelji v podeželski Angliji, ne pa v kateri že bodi drugi deželi na tem svetu ... Navsezadnje je knjiga angleška in Angleževa, in niti tisti, ki si želijo, da bi se njena pripoved in dialog prestavila v jezik, ki bi ga razumeli, menda ne bodo terjali od prevajalca, da naj si namenoma prizadeva uničiti krajevni kolorit ... /Celo/ v primerih, ko lahko tisti, ki govorijo jezik, docela razčlenijo pomen kakega krajevnega imena (pa ponavadi ni tako), tega praviloma ne počno. Če v izmišljeni deželi uporabiš dejanska krajevna imena ali pa takšna, ki jih skrbno skonstruiraš, da se skladajo z domačnimi vzorci, postanejo ta imena integralna, 'zvenijo kot resnična', in če jih prevedeš v razčlenjeni pomen, to nikakor ne zadošča. Prepričan sem, da je prava (in za založnika in prevajalca tudi bolj gospodarna?) pot, če pustimo zemljevide in nomenklaturo čimbolj pri miru, katerega izmed najmanj potrebnih Dodatkov pa nadomestimo z imenskim slovarčkom (s pripisanimi pomeni in brez sklicev) ... Naj pri priči povem, da ne bom prenašal kakega podobnega šušmarjenja z osebno nomenklaturo ... Če mislite, da ravnam absurdno, me bo to sicer zelo užalostilo, a prav nič, se bojim, spremenilo v mojih pogledih."

Če bi to Tolkienovo gledišče prevladalo, bi bilo prevajanje Gospodarja Prstanov precej lažje opravilo, kakor je v resnici. (Sicer pa se nekateri prevajalci še dandanes zadovoljijo s tem prvotnim napotkom; gl. npr. hrvaški prevod Zlatka Crnkovića založbe Algoritam, 2000.) Vendar pa je potreba po izenačeni recepciji postajala vse bolj razvidna tudi Tolkienu. Tako je v pismu Raynerju Unwinu dne 7. decembra 1957 v zvezi s švedskim prevodom že zapisal: " ... Če bi imel indeks imen (pa četudi s sklici zgolj na številko toma in poglavja, ne pa na številko strani), bi bilo sorazmerno lahko opravilo naenkrat označiti vsa imena, ki so primerna za prevod (ker so sama, kakor zatrjuje roman, 'prevedena' v angleščino) ..."

Vseeno se je tej ideji upiral še kar naprej in dne 11. septembra 1959 je Allenu & Unwinu v zvezi s prevodom v poljščino pisal: " ... Moje osebno gledišče je, da bi morala ostati imena oseb takšna, kakršna so. Bolj všeč bi mi bilo tudi, če bi prav tako nedotaknjena ostala krajevna imena, vštevši Shire."

Vendar pa je bilo treba upoštevati potrebe in zahteve tujih založnikov in predvsem bralcev, ki si, jasno, niso želeli vsak čas znova skakati ven iz bralske iluzije na zadnji konec tretjega toma. Iz pisma založnikom z dne 24. januarja 1961 je (resda v zvezi z vprašanjem, ali naj bi bili v tujih prevodih, konkretno v švedskem, ki je bil drugi na vrsti, Dodatki res potrebni) že razvidno, da se je Tolkien zavedal, da se mora, "celo če je očetovska občutljivost ogorčena, zadržati pred tem, da bi storil ali rekel karkoli, kar bi utegnilo škodovati dobrim kupčijam v zvezi s tem, da me objavljajo v drugih deželah. Pa tudi gospoda Allena in Unwina moram upoštevati." V istem pismu se je spraševal, ali njegove avtorske integritete ne varuje v tujini že samo dejstvo, da je tam mogoče kupovati tudi angleški izvirnik. "Nikakršnega nadzora nad prevajanjem tako obsežnega besedila ne morem uveljaviti, niti v tistih nekaj jezikov, o katerih kaj vem ..."

Vseeno pa vse do smrti (l. 1973) ni poskrbel za objavo tovrstnega seznama. Tega je pod naslovom Guide to the Names in The Lord of the Rings / Vodnik po imenih v Gospodarju Prstanov pripravil za objavo in objavil šele njegov sin in avtorski dedič Christopher Tolkien (ur. Jared Lobdell; Open Court Publishing Company, 1975).

Uvodna navodila se glasijo takole:

"Te opombe glede nomenklature je zapisal J. R. R. Tolkien, da bi si z njimi pomagali prevajalci knjige v druge jezike. Nastale so, ko sta se pojavila šele švedski in holandski prevod. Za objavo jih je predelal Christopher Tolkien ...

... Imena, ki jih ni na naslednjem seznamu, je treba v katerem že bodi jeziku prevoda pustiti vsa v celoti nespremenjena ...

Zaželeno je, da si prevajalec prebere Dodatek F v tomu III Gospodarja Prstanov in sledi tamkaj razloženi teoriji. V izvirnem besedilu angleščina predstavlja sogovorščino dozdevnega obdobja. Imena, ki so podana v moderni angleščini, so potemtakem imena v sogovorščini, pogostoma, vendar ne vselej, prevodi iz starejših imen v drugih jezikih, še posebej sindarina (sivovilinščine). Prevajalčev jezik bo nadomestil angleščino kot ustreznica sogovorščini; imena, ki so zapisana v angleški obliki, je torej treba (kolikor mogoče zvesto) prevesti v prevodni jezik skladno z njihovim pomenom.

Večina imen tega tipa prevajalcu ne bi smela povzročati težav, še posebno ne takšnemu, ki uporablja germanski jezik ... Nekatera imena pa se utegnejo izkazati za ne tako lahka. V nekaterih primerih se je avtor kot prevajalec vilinskih imen ... uporabljenih v tej knjigi ali kje drugje, potrudil in v sogovorščini zapisal ime, ki je obenem prevod in tudi (za angleška ušesa) blagoglasno ime v domačem angleškem slogu, pa četudi ga v Angliji sicer ni najti. Uspešen zgled je Rivendell/Razendel, prevod sivovilinskega Imladrisa, ki pomeni 'Dolina razpoke'. Takšna imena je zaželeno prevajati, kajti če jih pustimo nespremenjena, bo to kvarilo skrbno zasnovano imenoslovno shemo in vpeljalo v namišljeno lingvistično zgodovino zadevnega obdobja nepojasnjeno prvino. Seveda pa ima prevajalec proste roke pri kovanju imena v svojem jeziku, ki bo ustrezalo v imenu in/ali v topografiji; vsa imena v sogovorščini niso natančen prevod izvirnih imen v drugih jezikih.

V nekaterih primerih prihaja do še nadaljnjih težav. Pojavljajo se imena (krajevna in osebna), še posebno v Shireu, ki niso 'nesmiselna', marveč so angleška po obliki (se pravi, da so v teoriji avtorjev prevod imen iz sogovorščine) in vsebujejo prvine, ki so v sedanjem jeziku arhaične ali narečne oziroma se jim je oblika obrabila, da so pomeni zabrisani. (Glej Dodatek F.) Z avtorjevega gledišča je zaželeno, da bi prevajalci imeli kaj znanja o imenoslovju oseb in krajev v jezikih, ki jih uporabljajo za prevod, in o besedah, ki so v njih v sedanjih oblikah zastarele ali ohranjene zgolj krajevno. Opombe, ki jih ponujam, naj bi pomagale prevajalcu razlikovati 'izmislice', sestavljene iz prvin, ki obstajajo v moderni angleščini — takšni sta na primer Rivendell in Snow-mane/Snežni viher, od dejanskih imen, ki so v rabi v Angliji zunaj te pripovedi, in potemtakem od prvin v moderni angleščini, ki jim je zaželeno poiskati par z ustreznicami v prevodnem jeziku, upoštevaje njihov izvirni pomen in, kjer je to izvedljivo, tudi njihovo arhaično ali spremenjeno obliko. Včasih navajam stare, zastarele ali narečne besede v skandinavskih in germanskih jezikih, ki bi jih bilo mogoče uporabiti kot ustreznice podobnim prvinam v angleških imenih, kakršna nahajamo v besedilu. Upam, da si bo s temi napotitvami mogoče tu in tam pomagati, ne da bi si pri tem pripisoval v teh modernih jezikih kakršnokoli kompetenco razen zanimanja za zgodovino njihovih začetkov."

Sledi nadroben (a ne povsem popoln) seznam osebnih in krajevnih imen ter izrazov za nekatere predmete, ki so omenjeni ali omenjani v Gospodarju Prstanov. S tem seznamom si je na splošno mogoče kar dobro pomagati, seveda pa se hudič, kot pravijo, skriva v podrobnostih.

Prva takšna zoprna podrobnost izhaja iz tega, da je prevajalec (po mojem) zavezan pri prevajanju ohranjati tudi pomene, ki jih ponuja besedilo kot takšno, ne pa zgolj tisto, kar kot svoj avtorski namen razglaša avtor. Naravnost povedano, premalo je prevesti, kar je hotel avtor povedati, treba je po možnosti prevesti tudi, kar se mu je zareklo.* Če na primer avtor v Dodatku F (O prevajanju) omeni hobitski "priimek ali dva s pozabljenim pomenom" in potem navede za zgled Bophina, ki da mu ni znal več razbrati pomena, pa ga je samo poangležil v Boffina, to še ne razveljavlja dejstva, da je bil prav "boffin" v času nastajanja Gospodarja Prstanov moden žargonski izraz za, pogojno rečeno, "prfoksa", raziskovalca ali učenjaka, ki po ves dan prečepi v laboratoriju ali kabinetu: prevajalec, ki to opazi, bo skušal skovati kako slovensko besedo, v kateri bi bili prepoznavni prvini "učenjakarstva", ki se drži tovrstnih zabubljencev.** Enako je pri Maggotu/Magotu, o katerem Vodnik piše, da ime v šajerščini ne pomeni nič in da je "pravzaprav le naključje, da je maggot angleška beseda za 'ogrca', 'ličinko'" (!). Takih šajerskih imen, pri katerih poleg deklarirane obstaja še druga pomenska prvina, a je prevajalec ne more osvetliti drugje kot v kaki opombi, ker to izrecno prepoveduje avtorjeva razlaga, je še kar nekaj. Avtor je sam (v že omenjenem pismu Raynerju Unwinu 3. julija 1956) napisal, da je "toponimija Shirea ... parodija toponimije podeželske Anglije, v veliki meri pa velja isto tudi za njegove prebivalce". Odtod nenavadnost osebnih in krajevnih imen v Shireu/Šajerski, ki na veliko namigujejo na takšne značajske posebnosti te dežele, ki se nanašajo na opazna nagnjenja njenih prebivalcev do papcanja ali celo požeruštva, do pupcanja ali celo pijančevanja, in do zapečkarstva oziroma celo "vkopavanja" med domače stene, nazadnje pa še na telesne posledice tovrstnega načina življenja, ki se izražajo v rejenosti in trebušnosti. V večini primerov Tolkien tudi ni skrival tovrstnih namigov, a pri nekaterih imenih se je — morda ker so presegala mero tistega, kar se mu je zdelo sprejemljiv dober okus, morebiti zato, ker je knjiga v nadaljevanju zadobila resnejše in manj parodične tone in mu je bilo žal začetne razposajenosti, včasih tudi zato, ker se je v začetni prenagljenosti izbrano ime pozneje izkazalo kot za neskladno s teorijo,*** najbolj verjetno in v največ primerih pa pač zato, ker je takšno sprenevedavo "insinuiranje" integralen del angleške humorne tradicije — pozneje (v Dodatkih in v Vodniku) raje zamolčeval tovrstne pomenske prvine in jih nadomeščal z drugačnimi, bolj sprejemljivimi razlagami. Brandybucku, na primer, ki je sestavljen iz brendija in vampa in prejkone cika na žganjepivčev trebuh, je v omenjenem vodniku najti nedolžno etimološko razlago, češ da buck izhaja iz staroangleškega bucc (srnjak) ali bucca (kozel). Ker je treba ohraniti tudi prvi del priimka (ki da si ga je Brandybuck privzel po imenu reke Brandywine/Brendivine, ko je osvojil del njenega obrežja), slovenščina sploh ne ponuja možnosti, da bi s svojim besediščem, bodisi modernim bodisi arhaičnim, pokrila vse zahteve pomensko zvestega prevoda. Edina kolikor toliko spodobna možnost je bila Bušek-Brendivinski (bušek = star. za kozel / običajnejše sicer bušak/; otr. ljubk. za trebuh). Podobno je v Vodniku glede nekega Hornblowerja iz kraja Longbottoma v kvartu Southfarthing prebrati nedolžno razlago, češ da je Hornblower "v Shiru po vsem videzu priimek, ki povzema poklic". Ampak ali je mogoče verjeti, da se je Tolkienu po naključju zapisalo skupaj zaporedje aluzij na — prdenje (bold /= bolt/ = grom; bottom = zadnjica; to fart = prdeti)? Prevajalec, ki je opazil takšne 'podpomene', si pač ne bo dovolil, da bi jih ne skušal vsaj v prikriti obliki servirati bralcem v svojem jeziku. Tako vsaj Longbottom ne more biti 'Dolgi dol', ampak je postal v prevodu dvosmiselno 'Dolgoritje'. Seveda se izrecnim avtorjevim željam praviloma ni mogoče upirati. Took, npr., je po definiciji v OED redko zapisana oblika besede 'tuck', ta pa pomeni žretje, 'melšpajz', 'apetit' ipd. (prim. ime kraja Tuckborough = prev. Dobrakošta). Vendar Vodnik izrecno predpisuje, da je treba ta priimek ohraniti v fonetično ustrezni vzporednici izvirnemu Tooku: torej Tuk. Podobno Vodnik pojasnjuje, da npr. kraj Nobottle nima zveze s steklenico, marveč da "izhaja iz toponimske sestavine bottle po staroangleški botl, varianti izraza bold, iz katerega izhaja moderni angleški build = 'zidati', 'graditi' in ki pomeni '(veliko) bivališče'". Tu se je sicer dalo ohraniti dvopomenskost z imenom Brezkorca (korec pomeni kozarec, pa tudi staro ploščinsko mero /2000 m2 /; ime se da razlagati tudi kot 'brezova skorja'), sem se pa moral resda zelo oddaljiti od predloge. Če so takšni problemi večidel nerešljivi, še ne pomeni, da bi jih prevajalec smel ignorirati.

O zgoraj navedeni blagoglasnosti imen naj povem le, da mi je tudi ta delala preglavice, saj je angleščina zaradi svoje nepregibnosti veliko spretnejša pri sestavljanju blagoglasnih zloženk. Precej truda je potrebno, da prevajalec poišče ustrezen nadomestek za npr. Dimrill Dale ali Dimrill Stair (Senčne tokave, Stolba senčnih tokav). Seveda mora bralec potem gledati v SSKJ ali celo v Pleteršnika, kaj za varga naj bi pomenila stolba ali tokava, ampak enako terja "rill" od angleškega bralca.

Druga reč, ki jo je bilo treba upoštevati, je že obstoječi prevod Hobita (prev. Dušan Ogrizek, Založba Mladinska knjiga, prva izdaja 1986 in ponatis 2000), v katerem že nastopajo nekatere osebe in se omenjajo nekateri kraji iz Gospodarja Prstanov. Nekatere rešitve sem z veseljem in hvaležnostjo ohranil, nekatere pa niso več ustrezale glede na to, da je Tolkien sam med pisanjem Gospodarja Prstanov njihov pomen in koncept poglabljal oziroma spreminjal; k še kateri spremembi pa so me vezala tudi navodila iz Vodnika. Prstan, npr., ki je bil v Hobitu Golúmov "kras(s)otec", se je v Gospodarju Prstanov zaradi vsebinskih potreb moral spremeniti v "ponos(s)". Enako nujno je bilo treba spremeniti priimek Bilba (in Froda) Bagginsa/Bisagina (v Hobitu Bogataja). Problemski sklop v zvezi z Bagginsom je sploh prezahteven, da bi ga bilo mogoče v slovenščini zares zadovoljivo rešiti. "Baggins" pomeni "malco" (oz. tisto, kar neseš s sabo v vrečki) v preprostem delavskem idiomu iz prve polovice 20. stoletja, Bilbo Baggins stanuje v Bag Endu: to je ledinsko, domače, "kmečko" ime za "Cul-de-Sac" oz. "Konec čreva" (torej "slepič"), ki so si ga pretenciozni Angleži tedaj radi sposojali od Francozov za označevanje svojih slepih ulic. Bilbovi prevzetni in grabežljivi sorodniki se pišejo Sackville-Baggins; prvi del priimka vsebuje poleg francoske izpeljanke iz "ville" (= naselje) ali "villa" (= stan. vila) še "sack" = vreča: očitno se Tolkien tukaj posmehuje jari gospodi, ki daje visokodoneča imena zelo nizkoležeči topografiji. V slovenščini so Sackvilli po sili razmer Žaklji, Baggins pa bi moral biti bodisi Črevajs (da bi bil Bag End lahko Črevkonci ali Krajčrevc ipd.) ali pa morda Vrečko (da bi bil Bag End Vrečkonc). Seveda pa se s tem izgubi aliteracija imena in priimka. Tako je nazadnje nastal komajda zadovoljivi Bilbo Bisagin (i)z Bisaginega konca.

Nasploh sem imel največ dela zagotovo prav z imeni hobitskih protagonistov, se pravi, prvotnih članov Prstanove Druščine. Samo pri njih se je namreč Tolkienu zahotelo, da je osebnim imenom in priimkom pridal še vzdevke, izpeljane iz začetnih črk osebnega imena. Preden je Meriadoc "Merry" Brandybuck postal Merjadok "Medo" Bušek-Brendivinski, preden je Fredegar Fatty Bolger postal Fredegar Frit Mehač in preden je Peregrin "Pippin" Took (p)ostal Peregrin Pipin Tuk, so si izmenjali vsak po celo rešto mogočih vzdevkov.

Naslednja komplikacija se ponuja v zvezi z imeni, ki so v knjigi "ohranjena" v arhaični obliki angleščine, ker da gre za prevode iz fiktivne "prazahodščine". Če je prevajalec v skladu s Tolkienovimi napotki angleška imena nadomeščal s slovenskimi, bi moral staroangleške elemente zdaj zamenjati s staroslovenskimi oz. s praslovanskimi. Nobene logike ni v tem, da bi se slovenščina razvila iz staroveške angleščine. Ta problem se bo v vsej kompleksnosti zastavil resda šele v drugem, za zdaj še neprevedenem tomu, ko se naši junaki znajdejo v Rohanu, deželi, v kateri govorijo arhaično prednico sogovorščine. Pri dosedanjih tovrstnih imenih sem se ravnal po naslednjih načelih: dele imen, ki utegnejo biti modernemu Angležu še razumljivi ali se mu vsaj slišijo angleški, tudi če jim ne ve več pomena, sem (glede na potrebo bolj ali manj umljivo) slovenil; druge dele sem ohranjal in jih, kjer se je dalo, v skladu s Tolkienovim napotkom iz Vodnika (gl. npr. geslo Shadowfax, kjer priporoča arhaizacijo v dejanski staroangleški Scadufax), bodisi še bolj arhaiziral ali pa prilikoval tevtonščini/(staro)nemščini, ki je navsezadnje v precejšnji meri "sogovorščina" slovenske niti ne tako davne preteklosti. To tudi ni bilo tako težko, kajti stara angleščina in stara nemščina si delita precej skupnih jezikovnih prvin. Tako npr. Isengard vsebuje star izraz za železo (zdaj nemški Eisen) in ga lahko "slovenim" v Ajzen (prim. "ajzenpon"); podobno je "gart" (sorodno angl. "court") staronemška beseda za "krog" (iz tega tudi "vrt") in dovolj domače slovenski rabi (prim. "gartroža"): skupaj torej Ajzengart. "Grad(ec)" je namreč preslovenski, da bi se zlagal z nemškim "ajznom". Enovito in sistemsko pa tovrstnih problemov seveda nisem mogel rešiti, edinole ublažiti ali prikriti se jih da. Staroangleški elementi na srečo niso moteči, brž ko niso več oblikovno in pomensko prepoznavni kot angleščina, saj so izgovorno bližji slovenščini od moderne angleščine.

Vseeno je ostal marsikateri problem v zvezi z arhaično sogovorščino pomanjkljivo rešen. Na primer obrazilo -ing, ki izraža (poleg pomanjševalnice ali pripadnosti) potomstveno razmerje (Bardingi so potomci Barda, Beorningi potomci Beorna): ali naj ga ohranjam ali nadomestim z nekdaj životvorno slovensko ustreznico -ič: Dundeliči, Bardiči, Beorniči? (Odločil sem se za prvo.) In kako naj smiselno s slovenščino upoštevam različno edninsko in množinsko obliko imen (npr. plemen), ki je slovenski čut ne dojema kot obrazilno? Nazadnje sem se sprijaznil z nerešljivostjo problema (kajti nemogoče je hkrati uporabljati slovenska obrazila in ohraniti tuja) in sem se pri Dúnadanu/Dúnedainih ipd. ter pri množinskih plemenskih imenih tipa Haradrim in Rohirrim itn. sklenil uporabljati kot zgled dvojno in nihajočo slovensko rabo afganskega mudžahida/mudžahedinov; drugačno pot sem ubral edinole pri predmetnih imenih (npr. mallorn, mellyrn), ki sem jih sklanjal po ničti sklanjatvi.

In ko sem že pri plemenih: velik "taksonomski problem" se mi je zastavil, ko sem že kar na začetku opazil, da moram nujno razlikovati med ljudmi (h katerim po izrecnem Tolkienovem priznanju sodijo le še hobiti) ter škrati in vilini kot povsem različnimi rodovi mislečih dvonožcev. Tolkien sam se je temu problemu ognil tako, da je o vseh trojih govoril kot o "peoples" in o "folks" (ne eno ne drugo v angl. ne pomeni nujno ljudi); sam sem moral najti kak drug izraz, ki bi omogočal razlikovanje med njimi in ljudmi (pri Tolkienu vselej Man/Men ali man/men). Nazadnje so ljudje postali (po njegovem Big Folk, big people) veliki rod, hobiti (po Little Folk) mali rod, vilini (po Fair Folk) lepi rod, škrati (da bi bil sistem popoln) pa ponekod škratji rod. To je problem odpravilo, vendar besedilo zdaj ne sledi v vseh podrobnostih izvirniku, kakor bi mu lahko sledilo, če bi bil poslušal svoj prvotni nagib in bi bil vpeljal skupno "naddružino" ljudinov. A včasih je treba logiko, kakor me je na srečo poučil urednik, tudi žrtvovati, če so njeni nasledki preveč čudaški.

No, vselej pa je le nisem hotel žrtvovati. Takšen je primer z "veščem" (sam. m. sp., orod.) Gandalfom. Ta je, kot poroča Fosterjev The Complete Guide to Middle-Earth, spet posebnega rodu, neke vrste angelsko bitje v človekoliki podobi, poslano v Srednji svet, da bi kot zastopnik svetlih sil delalo red. Omenjenih je vsega pet nesmrtnikov tega rodu, v sami knjigi pa nastopajo le trije (poleg Gandalfa še Radagast in Saruman). In čeprav nekje Frodo o svojem oprodi Samu reče, češ da utegne lepega dne postati vešč (kakor da bi potemtakem šlo za poklic, ki se ga je mogoče izučiti), ni dvoma, da gre za prav posebno in enkratno vrsto (species). Tolkien je zanje uporabil izraz "wizzard", ki izvira iz srednjeangleškega "wys" = moder (sorodno z nem. "wissen" = vedeti) in pomeni v prvi vrsti vedeža, vedca, modrijana, šele dodatno črnošolca, čarodeja itn. Nemogoče mi je bilo torej, da bi uporabil kakega čarovnika, coprijana ipd. V slovenščini imamo sicer etimološko sorodne izraze veščak (= izvedenec), pa veščec (= videc, prerok) in vešča (= coprnica, nočni metulj); manjka pa prav izraz, ki bi pokril dvopomensko polje vedeža/čarovnika. Tako sem iz metabesedišča še neaktualiziranih slovenskih besed v ta namen "vzel" samostalnik "vešč", meneč, da lahko do osamostaljenja pridevnika pride ne le pri ženskih, ampak tudi pri moških pridevnikih (kot npr. pri dežurnem).

Postojmo za hip še pri drugih jezikih v knjigi:

Keltske prvine v imenih (v Bucklandu/v Buškinju in v Breelandu/na Breškem) samo prilikujem slovenskim zapisnim pravilom in se obenem ogibam nevarnosti, da bi se mi pri tem porajali novi, nezaželeni pomeni: tako Bree ne more biti Brij(e) ali Breje, saj vsebuje slovenske pomene, ki so daleč od škotskega za "hrib" (in tudi za žganje, na kar Vodnik sicer raje pozablja).

Pri zapisih (nezahodščine) v vilinici sem se ravnal po Toporišičevem SP 1, in sicer sem citatne zapise puščal v izvirni obliki, ki je navsezadnje slovenskemu čutu za izgovarjavo prav blizu. Samoglasniki se tako vsi izgovarjajo kot v latinščini oziroma kot tudi v slovenščini, prav tako tudi večina konzonantov in črkovnih skupin, črka c pa se izgovarja kot k celo prav vselej (v latinščini kot c pred e in i). Pri zapisovanju nekaterih glasov, za katere potrebujeta tako angleščina kot vilinica po dve črki, sem glede na priličevanje v slovenščini vpeljal naslednji izjemi (v katerih se odmikam od Tolkienovega zapisa, ne pa od njegovih pojasnil glede izgovarjave): sh sem zapisoval kot š (npr. orkovski "ghaš"), ch pa kot h (npr. sindarinski "yrh" ali hobitski izvirni "Marcho" oz. poslovenjeni "Marho", ki, mimogrede povedano, nima etimološke zveze z Markom, ampak s slov. "mrho" in "maršalom".). Drugih dvočrknih skupin (npr. ph = izg. f, ty = tj oz. ć itn.) nisem ponaševal. Ponekod, kjer je to terjala nominalna logika, sem y ponašil v j (prim. Calacirya = Calacirija; iz podobnih razlogov sem vstavil j v hobitska ženska imena, ki se končujejo na -ia). (Hobitska imena sem seveda striktno ponaševal in priličeval slovenski abecedi in izgovarjavi, saj je v prevodu slovenščina zamenjala angleščino kot "sogovorščino". Meriadoc je tako postal Merjadok.) Sicer pa se bralstvo lahko o finesah izgovorjave veliko bolje pouči v Dodatku F (ki bo v slovenščini dosegljiv sicer šele leta 2003, ko predvidoma izide tretji tom Gospodarja Prstanov).

Paziti sem moral tudi, da se mi ne bi samogibno zapisovala imena, ki bi predstavljala antehronijo glede na to, da se roman dogaja resda na naši Zemlji, vendar v pradavnini. Tako sem npr. Gladden Fields moral prevajati kot Žafranove in ne kot Perunikine poljane, saj v tem svetu ime Peruna, slovanskega boga, po katerem je dobil ime iris, ni moglo biti znano. Podobno sem moral žrtvovati grško boginjo maščevanja Nemezis, čeprav se je tako lepo rimala z Imladrisom, risom in obrisom v preroški pesmici iz Boromirjevih sanj, in tako se "Isildur's Bane" zdaj ne imenuje Isildurova nemeza, marveč Isildurova gonoba.

Bolj splošen in vseobsežen, čeprav tehnično ne tako zahteven problem je predstavljal sam Tolkienov idiom, pri čemer seveda ne govorim več o imenoslovju, ampak o načinu naracije, pripovedovanja, skratka, zlaganja besed v povedi. Tolkien je pri pisanju nenehno črpal iz staroangleških sintaktičnih struktur, da je ustvarjal v svojem svetu (v katerem živijo tudi prastari nesmrtniki) primerne vtise arhaičnosti in celo brezčasnosti. K temu so se pridruževali tudi njegova želja po slogovni in frazemski izvirnosti, ki je porajala mnoge posebnosti in celo idiosinkratizme. Zato je njegov jezik, tudi kadar se zdi pomensko preprost, zahteven: bralec mora ob svojem siceršnjem znanju nenehno spraševati za svet še sinhronske in diahronske idiomatske vire in tako preverjati, ali gre pri nenavadno zapisanem stavku za avtorski tik, za izvirno frazo ali morda za anahronizem. Samo tako je mogoče tehtati in se odločati med pomensko umljivim, lektorskemu okusu všečnim slovenjenjem in pomensko zahtevnejšim, lektorski okus begajočim tvorjenjem (za slovenščino) idiosinkratičnih besednih zvez in besednih redov, ne da bi pri tem zdrknili v kovanje kalkov, se pravi, v suženjsko prevzemanje povsem standardnih tujejezičnih struktur, ki jim je slovenščina že našla svoje ustreznice, samo domisliti se jih je treba.

Med branjem boste zagotovo opazili takšna napornejša mesta. Zelo moteče je (da postrežem z enim zanimivejših zgledov) za bralca, da Sámo po eni strani nagovarja svojega gospodarja Froda (in druge) z "gnada", obenem pa ga (kakor tudi vse druge) neusmiljeno tika. Razlog za to idiosinkrazijo najdete v Dodatku F (O prevajanju), kjer piše, da šajerski hobiti niso poznali vikanja (in celo da je Peregrin Tuk v očeh Gondorcev veljal za velikaša prav zato, ker jih je prve dni v Minas Tirithu vsevprek tikal).

V bran tega, da sem se trmasto oklepal izvirnika, tudi kadar je to šlo na škodo umljivosti, gladkosti ali razgibanosti prevoda, ne bom rekel drugega kot naslednje: če je Gospodarju Prstanov uspelo, da je v angleščini postal véliko besedilo 20. stoletja ne glede na to ali ono hibo (tu govorim zgolj o ponekodnih jezikovnih manirizmih, slogovni afektaciji in skladenjski okornosti, ista pripomba pa velja seveda tudi, kar se tiče vsebinskih in pomenskih prvin besedila), potem se ni bati, da bi mu v slovenščini pretirano škodila kakšna pomanjkljivost, ki jo je prevajalski kategorični imperativ moral prenesti v naš jezik skupaj s siceršnjim bogastvom.

Zadnji problem, ki bi ga veljalo omeniti, je morda problem pričakovanj. Tolkien ima pri nas že mnoge ljubitelje in občudovalce; obstaja tudi Slovensko Tolkienovo društvo Gil-galad, katerega člani so mi s svojimi predlogi lepo pomagali. Bojim se, da bo moj prevod nekatere od Tolkienovih bralcev in oboževalcev morda razočaral. Kar vidim jih, kako zmajujejo z glavami nad, na primer, Šajersko.**** Razočarancem v tolažbo naj navedem, da delo takšnih malone bibličnih razsežnosti ostaja tako kot vsa velika besedila odprto naslednjim prestavljanjem, tako da bo kateri prihodnjih prevodov morda bolje potešil njihove želje; sebi v tolažbo pa sklenem, da sem osebno zadovoljen, če že ne s kakovostjo vseh rešitev, pa zaradi vednosti, da sem se vsaj trudil v delo vložiti toliko tankovestnosti, potrpljenja in posluha, kolikor jih je njega dni poročanju o teh davnih historijah namenjal avtor Rdeče knjige iz Zahodne krajine.

Branko Gradišnik
______

* Vključno z napakami, razen takšnimi, pri katerih je nedvomno in očitno, da bi jih bila morala že v izvirniku odpraviti skrbna uredniška/lektorska roka in da bi se bil avtor s popravki že v izvirniku tudi strinjal, če bi mu bili predloženi. Ta izjema se na Gospodarja Prstanov pač ne more nanašati, saj je znano, s kakšno nepopustljivostjo je Tolkien zavračal poskuse tovrstnih sprememb. To je tudi razlog, da je v prevodu najti nepričakovane stavčne konstrukcije, kakršen je npr. Gandalfov nasvet Bilbu glede prstana: "Nehaj si ga lastiti. / Stop possessing it."

** Tako sem skoval Pismuka kot križanca med "prismukom" in "pismoukom", vendar sem ga prihranil za opombo v Dodatku, v besedilu pa, držeč se avtorjevega navodila, uporabil Bofina.

*** Tako na primer piše za kmeta Maggota, da je bil zapisan "kot 'nesmiseln' priimek, ki zveni po hobitsko. Pravzaprav je golo naključje, da maggot v angleščini pomeni 'ogrca', 'bubo'." A glede na dejstvo, da si je priimek izbral Tolkien osebno, ki se je ob tem dobro zavedal angleškega pomena besede, se zdi ta razlaga povsem za lase privlečena.

**** Ker slovenščina med svojim tovrstnim izrazjem (okraj, okrog, okoliš, oblast) ne premore s socializmom nekontaminiranega in/ali zgodovinsko ustreznega izraza, ki bi ponašil ime hobitskega Shirea, sem si dovolil hudo improvizacijo in pojasnil ime kot izpeljanko od (fiktivnega) šairja oz. šajerja, s katerim sem nadomestil Tolkienovega taina oz. (iz Shakespearovih prevodov tudi pri nas poznanega) tana. Od Šajerske je bil potem le še korak do npr. "Trolske", "Rajterske". (V veliko pomoč mi je bilo pri tvorjenju teh in mnogih drugih imen spoznanje, da slovenščina daje prednost izpeljankam z značilnimi topografskimi obrazili, angleščina pa sestavljenkam.)



Troji Prstani za vilinske kralje pod neba bleščavo,
  Sedmeri za škratov vladarje v njih skalnem zaklonu,
Deveteri za Smrtnike, ljudi z umrljivo naravo,
  En sam pa za Temnega vladarja, ki sedi na tronu
v Mordorju, kjer sende ležijo stoglavo.
  Edini, ki jim vsem vlada, Edini, ki jih vse preseže,
  Edini, da jih vse poišče in jih v temi poveže
v Mordorju, kjer sence ležijo stoglavo.

15 komentarjev:

  1. Lepo napisano, se strinjam z vsem.
    Nisem pa vedel, da si bral Njegovo temno tvar. Močno upam, da bo tudi slednja enkrat dobila eno zgledno filmsko različico.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj jo je (na žalost) že dobila, namreč The Golden Compass (2007), nepopisno skrpucalo, ki dela literarni predlogi velikansko sramoto. Čakam dramatizacijo Martinovega epa in upam, da bo kaj boljša.

    OdgovoriIzbriši
  3. če kaj vem bo igra prestolov prišla kot serija prihodnje leto ,upam pa tudi da kmalu napise naslednjo knjigo .

    OdgovoriIzbriši
  4. Po mojem bi bilo najbolj luštno videt kak Warcraft... ali pa Simarillion... je pa špasno - ko gledaš LOTR v kinu je spektakularen, ko ga pa gledaš doma, pa se pogosto pozna, da je Jackson snemal tudi B- grozljivke, sploh orki so tak fajn plastični :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Uff, ne govori, sem ga šel celo gledat v kino :S
    Sicer pa tudi jaz komaj čakam na HBOjevo serijo naslednje leto.

    OdgovoriIzbriši
  6. Bravo! Jst se pisanja o Lotru ne morem lotiti, enostavno ne morem. Tudi jaz seveda doživljam najlepša občutja ob ogledu in celotno zgodbo štejem precej visoko. Žal prebral le prvo knjigo, ostali zagotovo še bom. Filme sem pa videl že nekajkrat in komaj čakam, da jih s sinom čez nekaj let pogledava skupaj. Od Lotra naprej na filme in literaturo gledam drugače.

    OdgovoriIzbriši
  7. Aja, HDM in SoIaF da gresta preko? Kako pa po tvoje? Saj jaz ju poznam in mislim, da sta prav dobri fantazijski sagi, vsaka zase, prva potegne recimo bolj proti najstniškemu branju, druga bolj k odraslemu. Po enem kriteriju pa sta se mi zdeli zmeraj nedorasli Tolkienu -- po vesolju, ki ga ustvarijo. Podrobnosti, dodelanosti, verjetnosti. Nikoli se nisem mogel znebiti občutka nekakšne relativne površnosti, instantnosti. Manj pri Martinu, vseeno. Kolikor poznam, bi Tolkienu dal zraven kvečjemu Dune.

    OdgovoriIzbriši
  8. Vsekakor. Napisal sem, da LOTR ni moja najljubša fantazija, kar pa ne pomeni, da ji odrekam kompleksnost in dodelanost sveta, v čemer dejansko prednjači pred vsemi drugimi (tudi pred Martinom in Herbertom). Pullman ima resda za protagoniste otroke, a obravnavane teme niso niti malo infantilne in v primerjavi s tem je še zaključni del Harryja Potterja prava otročarija, kaj šele prejšnji.

    OdgovoriIzbriši
  9. Zadnja ura je naravnost epska! Videl mislim da petič in spet do konca navdušen :shy:

    OdgovoriIzbriši
  10. Ja, saj Pullman je brihten. Tako sem hotel reči, vesolje: geografija, demografija, jezik, živali in kar spada sem, tu je Tolkien prvak in Herbert vsaj za moje pojme z ramo ob rami ob njem.

    OdgovoriIzbriši
  11. V zadnjih treh dneh (fanatično) pogledal vse tri dele in svet filjmov zame ne bo nikoli več enak. To je vse kar lahko povem. Nisem kritik, nisem nevem kakšen poznavalec filjmov, recimo da znam kolikor toliko razlikovati med zrnjem in plevelom, ampak gibljive sljike enostavno obožujem, mojstrske pa še prav posebej. In saga LOTR je točno to. Tri odlične mojstrovine, ena za drugo.

    OdgovoriIzbriši
  12. Čisto iz firbca (ker je bilo tole linkano v najnovejšem zapisu); a bi LotR danes še ocenil z 10/10, ali bi dal zdaj malo več teže napakam (izmed katerih si jih nekaj tudi omenil)?

    OdgovoriIzbriši
  13. Kot najboljša ekranizacija literarne fantazijske zgodbe (imho) v določenem času ta ocena še danes vsekakor zdrži. Kar pa ne velja tudi za Hobbita. :)

    OdgovoriIzbriši
  14. Se strinjam. V bistvu me skrbi, ali je to trilogijo (znotraj žanra) sploh možno preseči. Film (odnosno filmi) je bil res posnet ob idealnem času (ko še nismo bili tako siti blockbusterjev -- in ko smo ga na nek način celo rabili), Jackson si je izbral idealno predlogo, jo kljub nekaj neizbežnim kompromisom optimalno (če že ne idealno) ekraniziral ... In film se je res čudovito postaral. Ekvilibrij vsega tega bo težko kdo ponovil. To pravim malo tudi v luči Amazonove napovedi nove LotR serije. Sicer pa sprašujem predvsem zato, ker ne vem, če sem na tem blogu že kdaj naletel na 10-ko pri kakšni aktualni recenziji. Pa me je zanimalo, a je to zato, ker je bil "mlajši filmoljub" manj strog, ali zato, ker "so najlepše pesmi že napisane". :D

    OdgovoriIzbriši
  15. Ha ha, zanimiva dilema. :) Ocene so seveda vedno subjektivne in desetko pri meni dejansko dobi kvečjemu in zgolj tisti film, ki - poleg vseh drugih odlik - tudi zdrži zob časa. Ne vem sicer, kako sem že takrat dobil tak vtis, ampak ko sem v kindvorani prvič uzrl tisti slavni prolog z eteričnim glasom Galadriel iz teme (The world is changed. I feel it in the water.) in tisto prvo masovno bitko, me je spreletaval srh in se mi ježila koža. Medtem ko sem pri poznejšem Hobitu, ki je nemarno razvlečen in oportunističen blockbuster, zehal že po 20 minutah.

    OdgovoriIzbriši