7. sep. 2010

Daybreakers (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Verjetno ni filmske podzvrsti (žanra grozljivk), ki bi se tako trudila biti trendovska, kot so to novodobne vampirščine. Bodisi so namenjene gejevski in/ali v oprijeto usnje ter bleščečo kovino odeti fetišistični subkulturi (franšiza Underworld, deloma tudi sequeli franšize Blade), bodisi jokavi skupnosti vase zagledanih emo najstnic, ki se režejo z britvicami in hrepenijo po "večni ljubezni" (franšiza Twilight). Res ne vem, kdaj natanko se je izgubilo bistvo tega cineastičnega motiva: vampirji kot arhetipska bitja noči, tragične figure, razpete med neustavljivo slo po sveži krvi in prekletstvom neumrljivosti. Aha, že vem, kdaj: ko je hollywoodska štancarija zavohala možnost dobička med publiko razvajenih pubertetnikov (polnih riti in praznih umov), ki v kino hodijo čvekat po novem mobilniku in se objestno obmetavat s pokovko.



Saj ne, da nima tukaj priobčeni umotvor scenaristično-režiserskega dua bratov Spierig zanimive zasnove in obetavne premise — no, vsaj osvežujoče drugačne in mestoma razmeroma izvirne, — le da nikakor ne izkoristi potenciala in se od osnovnega dramaturškega nastavka ne premakne skorajda nikamor. Od začetka vse lepo in prav: svetu vlada rasa vampirjev, ki si skuša zagotoviti preživetje zaradi vse bolj usihajoče zaloge človeške krvi. Medtem ko je vodji korporacije (Sam Neill), kjer ljudi v slogu Matrice gojijo zaradi rdeče telesne tekočine, predvsem do dolgoročno zagotovljenega, dobičkonosnega posla, se njegov glavni hematolog (Ethan Hawke) trudi najti krvni nadomestek, preden bi zaradi pomanjkanja in izstradanja vsi zobatci mutirali v brezumne kanibalske pošasti, kakršne se že množijo v podzemlju. Odporniško gibanje manjšine ljudi in njegov vodja (Willem Dafoe), ki se je po nekakšnem naključju preobrazil nazaj v človeka in je poslej imun na ugriz krvosesov, so zadnje upanje za človeštvo, če naj se znebi usodne bolezenske odvisnosti in "virusa", ki jih je množično spremenil v krvi željne stvore.
Toda pozor, če hoče vampir spet postati človek, se mora skuriti na soncu. Ne do konca, da se razumemo, samo malo, za mušter, toliko, da ga razmeče in da mu začne v prsih spet biti srce. In tu je Ethan Hawke, doktor Ethan Hawke, ki išče nadomestek za kri in zavrača pitje krivi. Pač vampir, ki potrebuje psihiatra. V službi karizmatičnega Sama Neilla, ki v vlogi glavnega vampirja uživa kot že dolgo ne. In s pomočjo divjega Willema Dafoeja, nekdanjega vampirja, ki je šel na drugo stran. —Iztok



Satirična prispodoba o ljudeh, ki si ne želijo resnice zdravila, temveč lagodno podaljševanje eksistence in potrošniško oskrbo z dobrinami, je (še pre)jasna in ne prinaša česa revolucionarnega. Ključni lik hematologa, ki išče serum ali zdravilo, ter rasa mutiranih stvorov, ki se jih bojijo še vampirji, so (skupaj z marsičem drugim) suhoparno izposojeni pri stripovski franšizi Blade; lokostrele in skozi srce potisnjene količke smo videli že marsikje, paralela o "virusni" okužbi je motiv neštetih zombijad/vampirščin, metafora o etičnem čiščenju je neumestna in patetično prikazana, prispodoba rešitelja človeštva pa že rahlo nezanimiva. O infantilnih tehnicističnih napravicah in neverjetni tehnologiji, s katero je le nekaj let v bližnji prihodnosti opremljena rasa krvosesov, ne bom izgubljal besed, saj nima posebnega vsebinskega pomena; razen tega, da naj bi s stilizirano podobo in "kul" faktorjem impresionirala gledalca. K temu dodajmo še monoton in zdolgočasen nastop vseh glavnih protagonistov, sicer nadvse spodobnih glumačev, docela absurdno domislico o šok terapiji "ozdravljenja" od "vampirizma", stereotipno akcijski razplet z reševanjem dekline in klišejsko nedomiseln konec — pa dobimo sicer pogojno gledljiv umotvor, ki pa resnično ne prinaša česa inventivnega ali posebej izstopajočega. In da ne bo videti, da imam zgolj slab dan, bom po vsem nerganju vendarle pohvalil posrečeno temačno vizualizacijo, odlično fotografijo in dobre ter nevpadljive posebne učinke; a bom ljubiteljem vampirščin kljub temu raje priporočil Sladeov 30 Days of Night (2007), prvi del Rezila (1998) ali pa kar Coppolovega Draculo (1992).

3 komentarji:

  1. oja pogledal pred časom in delim povsem enako mnenje kot ti. morda sem še nekoliko bolj kritičen, zgrešeni strel, pa čeprav se zdi ideja kar ok. Vseeno upam, da se tile vampirji nehajo takole posiljevati, ker so preveč kul za te mizerne vloge.

    OdgovoriIzbriši
  2. Najboljši del tega skropucala je trailer. Še prvi Twilight ima več smisla.

    Sicer nekje do tričetrt je še nekako gledljiv, nato pa res prestopi vse meje dobrega okusa.

    OdgovoriIzbriši
  3. Točno to! Trailer!
    Meni je bil trailer neznansko obetajoč, pač za to zvrst in po ogledu filma sem bil res razočaran.

    OdgovoriIzbriši