27. avg. 2010

Next (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Očitno so piscu in producentu Garyju Goldmanu pri srcu fabule Philipa K. Dicka, saj je po njegovi zgodbi We Can Remember It For You Wholesale napisal že scenarij za Verhoevenov kult Total Recall (1990) — dočim se je pod Spielbergovo Posebno poročilo (2002) podpisal (tudi) v vlogi izvršnega producenta. V tretje mu pak ni šlo tako rado, saj so Dickovo zgodbo The Golden Man skupaj z drugimi scenaristi in producenti (pa še kom) prirejali in mrcvarili tako dolgo, da je množica kuharjev nazadnje servirala dokaj neprebavljivo enolončnico, ki ni podobna ničemur več: niti izvirni Dickovi post-apokaliptični satiri o mutantu z zlato kožo, niti veliko boljšim časovno-filozofskim paralelam o možnostih še neuresničenega á la Blind Chance (1981) Krzysztofa Kieślowskega ali Run Lola Run (1998), sci-fi zgodbam o samoizpolnjujočih prerokbah tipa Twelve Monkeys (1995) ali relativnosti vnaprej začrtane usode tipa Terminator (1984) — še najbolj sliči na klišejsko akcijado o teroristih in podtaknjenih jedrskih bombah v bitki s časom á la serija 24 (2001) z rešiteljem dneva Nikolajem Kletko.



Kar je škoda, saj ima fantastična premisa o možu, ki je sposoben za dve minuti vnaprej videti lastno prihodnost, razmeroma širok zgodbovni potencial. Razen Nicolasa (z eno bolj debilnih pričesk in enako brezizraznim performansom kot v večini njegovih filmov) preostala igralska zasedba niti ni od muh; Jessica Biel je čedna, Julianne Moore je seksi, le za odličnega srbskega igralca Sergeja Trifunovića (Bure baruta, Munje!, Karaula, Srpski film) ne vem prav dobro, kaj počne v tem skrpucalu. (Razen tega, da ima v na srečo ne predolgem filmu cela dva dialoga, ki čudovito ironično ponazorita moje občutke po ogledu dotičnega — prvi se glasi "not yet", drugi pa "p**ku mater" v sočni materinščini.)

Here is the thing about the future. Every time you look at, it changes, because you looked at it, and that changes everything else.



Dinamično intriganten začetek je sicer obetaven in (vsaj vizualno ter logistično) približno do polovice filmu ne gre veliko očitati; režiser Lee Tamahori (Once Were Warriors, Along Came a Spider, Die Another Day) povečini zanesljivo krmari dokaj premočrtno zasnovo, ki pa v razpletu čedalje bolj razpada v kopico motečih nedoslednosti, neutemeljenih motivov, nelogičnosti in za lase privlečenih izpeljav. Obenem tudi ne poskrbi za razvoj likov in njihovo karakterizacijo, dramaturške luknje maši s ceneno pirotehniko in gledalca oportunistično zapeljuje z instantno romanco. Za katero sta si, mimogrede, oba glavna protagonista (Cage in Bielova) zmagoslavno prislužila nominaciji za zlato malino; in tudi izkupiček filma je bil temu bolj ali manj primeren.

3 komentarji:

  1. Škoda, ker nisi počakal na History of violence, ob omembi Nicholasa Cagea pa si vedno malo bruhnem v usta...

    OdgovoriIzbriši
  2. A da je bil TALE sinoči na sporedu? :( God damn, res škoda, da si nisem popravil grenkega okusa.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jap, okoli 22.55 na Poop TV. ;)

    OdgovoriIzbriši