7. avg. 2010

Les rivières pourpres (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

"Putain, ça c'est intéressant," sem navdušeno pomislil, ko sem pred desetletjem prvič slišal za projekt obetavnega mladega francoskega scenarista, producenta, igralca (Amélie, Munich, The Fifth Element) in režiserja (La haine, Gothika) Mathieua Kassovitza, v katerem je združil moči z dvema izmed najbolj priljubljenih sodobnih francoskih glumačev: z Jeanom Renojem (Le grand bleu, La Femme Nikita, Les visiteurs, Léon) in Vincentom Casselom (Dobermann, Le pacte des loups, Irréversible, Eastern Promises, L'ennemi public n°1).



In imel sem prav; po istoimenskem kriminalnem romanu Jean-Christopha Grangéja posneti triler je bil uspešnica po vsem svetu in je s proračunom 14 milijonov dolarjev samo v blagajne kinodvoran prinesel krepko več kot štirikratno vsoto. Štiri leta pozneje je zaplodil še nadaljevanje Les Rivières pourpres II: Les anges de l'apocalypse s scenarijem Luca Bessona (ki me osebno sicer ni tako navdušil, a je pravzaprav čisto spodoben umotvor).

Temačno vzdušje in opresivna atmosferičnost zgodbe o tajni zaroti z elitne univerze, umeščene visoko v francoske Alpe, sta neprekosljiva. Že zaplet, kjer lokalne oblasti v ledeniku nad vasico najdejo globoko zamrznjeno truplo brez dlani in očesnih zrkel, zvito v fetalni položaj in pred nasilno smrtjo očitno trpinčeno, se nadvse posrečeno zgleduje po svojih kultnih žanrskih sorodnikih tipa Se7en in The Silence of the Lambs (scenografija in prizorišča pa nemara še po norveški Insomnii in ameriškem Fargu — ali pa tudi ne). Veteran in legenda med pariškimi kriminalisti komisar Niemans (Reno) preiskuje skrivnostne umore v odmaknjenem gorskem kraju, njegov mlajši in zaletavi kolega detektiv Kerkerian (Cassel) pa je na sledi skrunilcem groba neke deklice, ki je bila umrla pred 20 leti. Njuni preiskavi in karseda različna značaja seveda neizogibno trčita, vse sledi pa mimo univerzitetne glaciologinje (Nadia Farès) in očesnega specialista (Jean-Pierre Cassel) nazadnje vodijo k zlovešči akademski ustanovi in neizrekljivim, stoletja starim skrivnostim.



Spretno scenaristično razpletanje ključnih dejstev in fluidni dramaturški lok Škrlatnih rek podpira vešča režija, ravno pravšnji vložki komične razbremenitve suspenza, ščepec ciničnega francoskega (policijskega) humorja in kot nož ostra fabula, ki nikjer po nepotrebnem ne opleta s podrobnostmi in z banalnim pojasnjevanjem ugotovitev. Pravzaprav je (ob stereotipnem razpletu in dokaj klišejskem koncu) to največja pomanjkljivost filma: da namreč — za razliko od knjige — ponudi premalo konteksta. (Menda se je režiserju zdela nenehna konverzacija preveč dolgočasna, zato je pri montaži izpustil nekatere prizore, ki bi malce bolje utemeljili kriminalne motive in ozadje intrigantne preteklosti.) Sicer je tudi brez tega zgodba dovolj konsistentna in je nekatere scenaristične vrzeli mogoče premostiti s sklepanjem — a naj vendarle (tokrat izjemoma) namignem rešitev oz. predlagam lastno interpretacijo.

(Če filma ne poznaš, naslednji odstavek raje preskoči.)

 SPOILER  Izraz "škrlatne reke" je prispodoba za krvno linijo, genealoško črto potomcev "čiste krvi" oz. popolne rase "nadljudi", ki so jih v skladu z nacistično teorijo evgenike načrtno gojili na univerzi tako, da so se učitelji in pristaši klana umsko in telesno "nadpovprečno nadarjenih" razmnoževali izključno med seboj. Sčasoma so se ob incestualnih razmerjih pojavile degeneracije in prirojene napake, najpogosteje številne očesne bolezni. (Specialist oftalmolog je imel nalogo, da jih odpravi; vendar se je zaradi spora z dekanom distanciral od tega početja.) Da bi osvežili DNK in kri potomcev očistili dednih bolezni, je začela skupina biologov v porodniškem krilu univerzitetne bolnišnice skrivaj zamenjevati otroke profesorjev z zdravimi dojenčki, ki so jih ugrabili (ali pod grožnjo s smrtjo odpeljali) prebivalcem bližnjih krajev. Nekoč so ugrabili deklico in jo poslej vzgajali kot eno od članic univerzitetnega kolektiva. Ko je Fanny dopolnila 10 let, so po naključju odkrili, da je imela sestro dvojčico (ko je njena mati nekoč obiskala šolo za otroke profesorjev); skušajo jo bodisi ugrabiti ali pa ubiti, da ne bi ob odkritju sester dvojčic prišla na dan resnica o manipulaciji z novorojenčki. (Kakor pozneje reče mati detektivu: "Demoni so jo hoteli odpeljati, ker jih je ogrožal njen obraz.") Mati zato izkoristi avtomobilsko nesrečo, v kateri do nerazpoznavnosti povozijo nekega otroka, in trdi, da je 10-letna Judith Hérault umrla pod kolesi tovornjaka. (V dokaz sama odreže hčeri prst, da bi jo po odtisih lahko identificirali.) V resnici jo zataji in poslej skriva pred vsem svetom; Judith tako odrašča skrivaj, v senci svoje sestre dvojčice Fanny, ugledne glaciologinje na univerzi, in v njenem čedalje bolj blaznem umu se razrašča misel o maščevanju nad vsemi, ki so ji odvzeli otroštvo in možnost normalnega življenja.

Op. V fabuli o sestrah dvojčicah je vendarle tudi nekaj motečih nedoslednosti. Recimo (tole je opazila moja boljša polovica): po tistem, ko morilec, ki sta ga detektiva zasačila na prizorišču zločina, strelja na komisarja Niemansa in pobegne, policist izjavi, da je imel "strelec zagotovo vseh deset prstov". Ampak prst manjka kruti morilki Judith; ali pa je torej vendarle morila (tudi) prijazna Fanny? Je Niemans narobe videl? Ali pa sta bili na kraju umora obe (in sta torej pri zločinih sodelovali), vendar je Judith uspelo že prej pobegniti (Fanny pa je skušala policista z ukano odpeljati s kraja umora in/ali zmesti)?

p.s. Mimogrede, zdaj veste, zakaj se mi Nolanova potegavščina s čarodejevim bratom dvojčkom v šest let pozneje posnetem The Prestige ni zdela tako strahovito izvirna.



Kljub nekaterim nedoslednostim in nekoliko prehitro izpeljanem, razmeroma premočrtnem epilogu, gre za všečen in v maniri evropskega filma verodostojen akcijski triler. Lika detektiva in komisarja se ogneta običajnim klišejem stereotipnega policijskega para, vizualizacija Bessonovega snemalca Thierryja Arbogasta (Kiss of the Dragon) je sijajna, igralski performansi pa karizmatični in prepričljivi. Film je bil nominiran za pet cezarjev (režija, kamera, glasba, montaža, zvok) in nekatera druga evropska odličja.

4 komentarji:

  1. Upsala, tole še nisem videl, mi pa opis izgleda neizmerno privlačno! Zagotovo ga vidim v kratkem!

    OdgovoriIzbriši
  2. Mathieu Kassovitz je nekoč veliko obetal, La Haine je izjemen, tudi Škrlatne reke so mi bile všeč, nato pa Gothika in Babylon A.D., heh...
    Upam, da se bo pobral, čeprav je minilo že veliko časa, odkar je posnel kaj užitnega.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi meni podobno, s tem da mi Gothika ni tako napačen film, kljub fantazijskemu in klišejskemu razpletu in občutku že videnega -- v glavnem seveda zaradi izjemne igralske zasedbe. :) Recimo, dal bi mu oceno 6/10, mogoče bom o njem celo kdaj pisal. Vsekakor se mi zdi zanimiv vsaj za (malce prizanesljive) ljubitelje tega žanra.

    OdgovoriIzbriši
  4. Gothika je proti Babylon A.D. že mojstrovina... Sicer pa, če le pogledamo državo produkcije, lahko vemo, zakaj gre kvaliteta vedno nižje

    OdgovoriIzbriši