29. avg. 2010

The Hours (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

It would be wonderful to say you regretted it. It would be easy. But what does it mean? What does it mean to regret when you have no choice? It's what you can bear. There it is. No one's going to forgive me. It was death. I chose life.

Za polnovredno razumevanje tokratnega umotvora bržčas ni toliko ključno (a tudi škoditi ne more) poznavanje s pulitzerjem nagrajenega romana ameriškega pisca Michaela Cunninghama (Ure, založba Sanje, 2003, prev. Suzana Tratnik), po katerem je nastal istoimenski film, kolikor je za razumljivejšo interpretacijo koristno poznati slovito zgodbo Gospa Dalloway (izv. Mrs. Dalloway, prvič izdana leta 1925) in predvsem literarne motive in tragično življenje njene kontroverzne avtorice Virginie Woolf (1882—1941).



I remember one morning getting up at dawn, there was such a sense of possibility. You know, that feeling? And I remember thinking to myself: So, this is the beginning of happiness. This is where it starts. And of course there will always be more. It never occurred to me it wasn't the beginning. It was happiness. It was the moment.

Poznejšo pisateljsko pot Woolfove (z dekliškim imenom Adeline Virginia Stephen) je že v zgodnji mladosti usodno zaznamovala smrt obeh staršev in incestualno zlorabljanje s strani njenih polbratov; po nekaterih živčnih zlomih in posledičnem zdravljenju se je potem do konca življenja bojevala s težavnimi obdobji klinične depresije, patološkimi spremembami razpoloženja, prisluhi in mučnimi čustvenimi motnjami. Kot avtorica, esejistka in publicistka pa se je (tudi kot članica zloglasne Bloomsburyjske skupine intelektualcev, filozofov in umetnikov) zlasti zoperstavljala togim družbeno-kulturnim normativom plehke angleške visoke družbe in sprenevedavega (post)viktorijanskega režima, ki je hinavsko zatiral pretirano liberalnost ženskega statusa in obsojal vsakršno ustvarjalno in seksualno svobodomiselnost. Razen tega, da je bila jezikovna inovatorka in začetnica modernega angleškega romana, velja Woolfova tudi za eno vidnejših avtoric literarnega feminizma in družbeno kritične eksistencialistične ženske literature.



Kot rečeno: gospa Dalloway je v nekem smislu projekcija Virginiine introvertiranosti in večnega kontrasta med zamolčanimi osebnimi nazori ter socialno sprejemljivim (beri: dostojnim angleškim) obnašanjem. V zgodbi, ki skozi kontinuirani miselni tok (ki ga je sicer proslavil Joyceov Ulikses) spremlja en dan v življenju gospe iz visoke družbe, ki pripravlja zabavo, se pojavljajo liki, ki so nekakšne pozunanjene plati paralelnega Virginiinega notranjega sveta: nekoč divje možata in neukrotljivo pristna, zdaj pa oportunistična pristašica visoke angleške inteligence, v katero je bila nekoč zaljubljena (Virginia Woolf je bila izpričana biseksualka); vojni veteran s post-travmatskim sindromom, ki se občasno "pogovarja" s svojim padlim soborcem; nekdanji ljubimec, s katerim bi bilo življenje nemara srečnejše in bolj iskreno; ter neogibni motivi ženske ujetosti v spone patriarhalnih družbenih vzorcev, iz katerih se kot svetel žarek kaže beg v blaženo smrt s samomorom.

This is my right; it is the right of every human being. I choose not the suffocating anesthetic of the suburbs, but the violent jolt of the Capital, that is my choice. The meanest patient, yes, even the very lowest is allowed some say in the matter of her own prescription. Thereby she defines her humanity. I wish, for your sake, Leonard, I could be happy in this quietness.



Tri glavne ženske protagonistke in drugi liki v drami priznanega angleškega režiserja Stephena Daldryja (Billy Elliot, The Reader) bi potemtakem lahko predstavljali različne plati iste osebe, nekakšne personifikacije alternativnih življenjskih usod Virginie Woolf; prepletene v paralelno pripoved zgodb iz treh različnih krajev in časov, ki jih simbolično združuje duh gospe Dalloway. V 20. letih 20. stoletja v Angliji se umsko labilna Virginia Woolf (Nicole Kidman) upira neprostovoljnemu umiku v enoličnost podeželja (po nasvetu zdravnikov) in začenja pisati zgodbo o Clarissi Dalloway; v 50. letih v arhetipskem idiličnem predmestju ZDA latentna lezbijka, v drugo noseča gospodinja Laura Brown (Julianne Moore) razmišlja o ultimativnem izhodu iz nesrečnega in inertnega zakona s sicer ljubečim možem, vojnim veteranom (John C. Reilly); na prelomu tisočletja v New Yorku pa lezbična publicistka Clarissa Vaughan (Meryl Streep) pripravlja zabavo za svojega prijatelja in nekdanjega ljubimca, priznanega sodobnega pesnika in avtorja Richarda Browna (Ed Harris), homoseksualca v terminalnem stadiju aidsa. Njihova življenja so skozi prostor in čas nedoumljivo prepletena v tragičnost neuresničenega in nezmožnost konformističnega sprejemanja vsiljenih družbenih norm, ki presegajo gole predsodke o seksualni usmerjenosti in utesnjujoča pričakovanja socialnega okolja.

Resnično vrednost filmu dajejo prepričljivi, briljantni nastopi vseh glavnih protagonistov, za katere so pobrali vsa najprestižnejša cineastična odličja in nominacije tistega leta (Nicole Kidman je med drugim odnesla oskarja, bafto, berlinskega medveda, globus in druge filmske nagrade). Meditativno sanjski in sijajno patinirani kameri direktorja fotografije Seamusa McGarveyja (Atonement, High Fidelity, The Soloist) daje žlahtno podlago čudovita glasbena kulisa Philipa Glassa (Kundun, The Truman Show, Notes on a Scandal, The Illusionist) in predvsem zanesljivo pretanjena taktirka režiserja Daldryja. Razen nekaterih kratkih filmskih projektov pravzaprav tvorijo trije tukaj omenjeni celovečerci kar glavnino njegove kinematografije; vsi so doživeli znaten uspeh in priznanje kritiške srenje in občinstva. Po teh merilih gre za enega sorazmerno najboljših režiserjev v zadnjem desetletju; medtem ko so njegove Ure do večnosti ena najsijajnejših dramatizacij (psiho)socialno angažirane ženske literature.



Dear Leonard. To look life in the face, always, to look life in the face and to know it for what it is. At last to know it, to love it for what it is, and then, to put it away. Leonard, always the years between us, always the years. Always the love. Always the hours.

3 komentarji:

  1. Se v celoti strinjam. Izjemen film pri katerem me je prepričala celo Nicole Kidman. Hvala za opomin, da bi si ga moral po dolgem času spet ogledati.

    OdgovoriIzbriši
  2. Srpski film boš tudi recenziral?

    OdgovoriIzbriši
  3. Po mojem ne, sicer pa je o njem pisal že Pauc.

    OdgovoriIzbriši