3. jul. 2010

Cube (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nizkoproračunski projekt ameriško-kanadskega režiserja in scenarista Vincenza Natalija (med drugim tudi oblikovalca, konceptualnega umetnika in avtorja številnih snemalnih knjig, npr. pri filmu Johnny Mnemonic) je po zmagi na filmskem festivalu v Torontu kot eden uspešnejših neodvisnih projektov, ki so dosegli znaten mednarodni uspeh, zlasti med ljubitelji študentske kinematografije dosegel svojevrsten kultni status. Nedvomno je šolski primer tega, kako z minimalnimi produkcijskimi sredstvi in s takorekoč improvizirano mizansceno (kocka v snemalnem studiu je bila v resnici ena sama, s samo enimi delujočimi vrati, različne prostore pa so pričarali z barvno osvetlitvijo) ustvariti originalen ter simbolično in pomensko bogat sci-fi triler.

No more talking. No more guessing. Don't even think about nothing that's not right in front of you. That's the real challenge. You've gotta save yourselves from yourselves.



Kocka je znanstveno-fantastična filozofska kafkovska karakterna študija protagonistov v zaprtem umetno skonstruiranem okolju, bržčas dovolj očitna prispodoba za človeško družbo in iskanje smisla (življenja) — sartreovska eksistencialistična metafora ter alegorija odnosov vzajemnosti (odvisnosti, podrejenosti) med ljudmi. Njeni liki (katerih priimki so pravzaprav imena nekaterih svetovno znanih kaznilnic) so kričeče arhetipski: Quentin (Maurice Dean Wint) je k nasilju in ukazovalnosti nagnjen policist s propadlim zakonom, Holloway (Nicky Guadagni) je zagrenjena in paranoična stara devica ter človekoljubna prostovoljna zdravnica, Worth (David Hewlett) je resigniran in ciničen birokratski arhitekt, Leaven (Nicole de Boer) pa krhka prostodušna študentka matematike, ki ne ve prav dobro, kaj bi rada počela v življenju. Potem je tukaj še okoreli jetniški ptič in "mojster za pobeg" Rennes (Wayne Robson), ki v zgrešeni iluziji, da klišejsko "obvlada položaj", prvi med njimi podleže lastni nepremišljenosti; ter skrivnostni nemi avtistični genij (oz. matematični savant) Kazan (Andrew Miller), čigar namen in vloga se izkažeta šele v odločilnih sklepnih poglavjih zgodbe.

Slednja je stilizirano preprosta in (ob zamiku nejevere) dovolj premočrtna: šest (kmalu pa samo še pet — in tako dalje) ljudi se skrivnostno in brez spomina znajde v prostoru, ki ga tvori blodnjak kovinskih sob (s stranicami približno 4,5 m in s po šestimi izhodi), z vseh strani povezanih z drugimi podobnimi prostori; sodeč po zunanjih dimenzijah velike kocke (ki jih pozneje nehote razkrije eden njenih projektantov) je vsega skupaj 26 × 26 × 26 tovrstnih prostorov, torej skupno 17576 sob v obliki kocke. V nekaterih med njimi so skrite grozljive smrtonosne pasti; menda so to tiste sobe, katerih zaporedna številka (vgravirana v vsakem prehodu vanje) predstavlja potenco praštevil s končnimi delitelji in pomeni permutacijo kartezijanskih koordinat položaja te sobe znotraj celote. (Nekaj takega. Kolega Robert, mirno me popravi, če se motim — matematika mi ne leži najbolj.) Rešitev iz neizprosnega sklopa kvadratnih sob (ki se poleg vsega še nenehno prestavljajo) postavi na preizkušnjo vztrajnost, iznajdljivost in nujnost sodelovanja njegovih žrtev, ki naj si premišljeno in sistematično s skupnimi močmi izborijo pravico do preživetja.



Psihološki sci-fi triler (katerega zgodbo je menda navdihnila epizoda Five Characters in Search of an Exit slovite ameriške serije Zona somraka, s podobnimi motivi pa ga je spodbudila tudi angleška nadaljevanka The Avengers, kjer se Emma Peel znajde v labirintu bondovskega antagonista) bi siloma sicer lahko primerjali z univerzumi virtualne resničnosti tipa Matrix (1999) ter drugimi shakespearijanskimi alegorijami o življenju, a resnici na ljubo bi težko našli podobno ustreznico (razen omembe ne posebej vrednega sequela Hypercube leta 2002 in še poznejšega prequela Cube Zero leta 2004). Metafora je posrečena in učinkovita: samouničevalnost, jeza in frustracije preprečujejo ljudem, da bi vzajemno dosegli rešitev (zveličanje, transcendenco) iz začaranega kroga ujetosti v eksistenčne spone. Medtem ko nekateri iščejo smisel v materialistični etiki in razumski interpretaciji (znanost, matematika, logika), drugi pa so obupali nad človeštvom ter njegovo sposobnostjo razumevanja, sočutja in empatije, so rešitve "uganke življenja" vredni in zmožni očitno le tisti, ki se vsega skupaj na konsenzualni ravni (najverjetneje) niti ne zavedajo — ki ne moralizirajo in ne obsojajo in ne povzročajo nikakršnih nasprotij; so kot umsko manjvredno označeni posamezniki celo zunaj sistema uveljavljenih norm, vrednot in izkušenj.

What are you doing? You can't quit now. It's not your fault! —I have nothing... to live for out there. —What is out there? —Boundless human stupidity. —I can live with that.



Osnovna premisa nenavadno gledljivega filma je provokativna, izvirna in spodbudna. Škoda, da je nekateri njegovi vidiki ne dosegajo enakovredno — npr. povsem neznana igralska zasedba, ki z občasnim (prav zoprnim) overactingom (zlasti Winta in Guadagnijeve) deluje amatersko, pretirano teatralno in nenaravno; ter vendarle premalo dodelan scenarij, ki ob omejeni scenografiji ne poskrbi za dovolj izrazit in potenciran dramaturški lok: napetost stopnjuje neenakomerno in s premalo poudarjenimi zgodbovnimi elementi, razplet je prehiter in skozi naivno poenostavljeno interakcijo likov ne dovolj katarzičen. Kljub nekaterim manjšim pomanjkljivostim pa gre (po mojem) za nadvse svež in nekonvencionalen projekt, ki odličnosti filmografije vrača tisto, kar je v njej najpomembnejše: pomenljiva fabula in dobra karakterizacija likov, ki v izraženi sporočilnosti daje slutiti globlje pomenske odtenke celote od njenih posamičnih sestavnih delov.

3 komentarji:

  1. Evo, bom kar rekel, odličen film! Mene je prepričal, bil sem izjemno vesel, ko sem ga videl, šokantno in nepozabno obenem. Hehe, tudi nadaljevanja so mi čisto ok, seveda pa ne dajo toliko kot tale izvirnik.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni je bil tudi všeč. Dobra fotka na začetku :D režiser in njegov novi film Splice ravno zdaj v kinu v Ameriki.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jap, Splice tudi mene ful zanima, čeprav na prvi pogled deluje kot še en film o lovu na umetno izdelano pošast, tipa Species, nekaj takega. Ampak pustimo se presenetiti.

    OdgovoriIzbriši