24. jul. 2010

Clash of the Titans (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Filmska dramatizacija in vizualizacija (starogrških) mitov je že privzeto težavna iz dveh razlogov. Prvič, legende in zgodbe o bogovih so zgolj prispodobe in arhetipi, personifikacija človeških moralnih načel, utelešenje prvinskih strahov in civilizacijska kolektivna nadzavest — kako jih torej ustrezno prikazati skozi sedmo umetnost? In drugič, nikakršnega posebej vznemirljivega presenečenja ni, vse skupaj je že vnaprejšnji spoiler, saj je natanko znano, kaj se ima zgoditi — in od predpisane zgodbe ni mogoče bistveno odstopiti, sicer ne govorimo več o mitologiji, marveč o nekakšnem vsebinskem prirejanju in ponarejanju nesnovnih ljudskih izročil.



Igrani filmi s standardno novodobno podobo in zgradbo, (vsaj deloma) utemeljeni na nekaterih mitsko-zgodovinskih dejstvih, so (po mojem skromnem mnenju) praviloma polomija; če se spomnim samo na Petersenovo Trojo (2004), Stoneovega Aleksandra (2004), Fuquajevega Kralja Arturja (2004) in druga skrpucala iz tistega obdobja cineastičnih "zgodovinskih" spektaklov. Stiliziran, psevdorealističen stripovski slog je, kot kaže, že bolj adekvaten pripovedni medij: Snyderjev 300 (2006) in kvazianimirani Zemeckisov Beowulf (2007) sta požela znatno več pozitivnih vtisov. Ako moja uvodna teza drži, sta torej strip in animacija še najbolj ustrezna slogovna pristopa za cineastično adaptiranje mitskih pojmovanj — ker sta dovolj nejasna, dopuščata interpretacijo in gledalčeve percepcije ne ukalupljata v vnaprej strogo določen estetski miselni okvir.



Kakorkoli, poleg vprašljivosti upodobitve abstraktnih motivov je iz podobnih razlogov prirejena tudi zgodba vobče. Miti in legende pač niso snov standardne hollywoodske pustolovsko-akcijske dramaturgije, zato gre pričakovati, da so deležni temeljite adaptacije. Že izvirnik iz leta 1981, ki ima danes status sodobne klasike, se zgolj površno in le v poglavitnih potezah opira na razmeroma kompleksen starogrški mit o Perzeju, ki je s pomočjo boginje Atene premagal Gorgono Meduzo in se z njeno (s srpom in ne z mečem) odsekano glavo na krilatih sandalih (in ne na pernatem konju Pegazu, sploh pa ne na vrancu — dočim je belega žrebca jezdil junak Belerofont, ki je premagal pošast Himero) zoperstavil gnusnemu morskemu stvoru (a ne ravno Krakenu, ta je spet izposojen iz neke druge legende), rešil kraljevo hčer Andromedo, skladno s prerokbo po nesreči (in ne namenoma) ubil svojega deda (in ne očima) Akrizija (ki ni bil nekakšen iznakažen pošasten polbog), osnoval grške Mikene ter še dolgo in modro vladal. (Bom raje nehal z naštevanjem vseh mitoloških netočnosti, saj ste dojeli.)



Your child is your son. Me, I'm no one's son. —I believe that you were brought here for a reason, and that it's going to take you far away from here... but not tonight!

Mhnja. Saj pravim: filmski rimejk režiserja Louisa Leterriera je dodobra prirejen in prilagojen komercialnim mainstreamovskim trendom — tako je Perzej (Sam Worthington) osrednja akcijska figurica z obveznimi pribočniki (Mads Mikkelsen) ter bondovskim dekletom Io (Gemma Arterton), ki mora zaradi spletk tekmovalnih bratov Zeusa (Liam Neeson) in Hada (Ralph Fiennes) rešiti Argos pred lovkasto gnusobo, svoje (pol)rojake pa pred srdom bogov.

One day, somebody's got to make a stand. One day, somebody's got to say enough.



Prdljivo pikolovskemu artfagu, ki bi ga motile številne mitološke nedoslednosti, bi se Spopad titanov seveda zdel nezaslišano skrpucalo. A ob popolnem ništrcu kakršnihkoli pričakovanj (ki sem ga imel sam, zlasti po vseh filmskih debaklih z letnico 2010) in merico zdrave prizanesljivosti ob ušivi karakterizaciji (sleherni lik je nepoistovetljiv, nekarizmatičen in preprosto smešen) je mogoče použiti presenetljivo solidno cineastično fantazijo, dovršene in nevsiljive posebne učinke ter všečno dinamično in kratkočasno poletno pustolovščino — ki na trenutke uspe celo nostalgično spomniti na zlato dobo tovrstnih hollywoodskih klasik tipa Sedmo Sinbadovo potovanje (1958) ali Jazon in Argonavti (1963). No, recimo.

You may not wish to be a god, but after what you've done hundreds will worship you. Look after them. Treat them better than we could. And if you insist on continuing this mundane human existence, I'll not have you do it alone. You're the son of Zeus, after all!



p.s. Vsekakor pa se je kot hudič križa bolje ogniti 3-D različici tega umotvora, v katero je bil ob finančnih vzgibih producentov film konvertiran šele naknadno.

1 komentar:

  1. Tezi o adaptiranju mitov in legend moram pritegniti. Kar zadeva konvertiranje iz navadnega formata v 3-D različico, pa gotovo brunda tudi Cameron, vsaj je, ko je Burton Alico v Čudežni deželi nedavno prav tako meni nič tebi nič pretopil. Glede na trend treh dimenzij, ki trenutno epidemično razsaja, in vrtoglavih cen snemanja v takem formatu, ki jih producenti ne morejo kar tako požreti, bo takih poskusov zaradi dobičkonosnosti gotovo še mnogo, verjetno pa sila pomembno vlogo pri kvaliteti take transformacije igra veščost priprave 2-D formata, ki se ga kani pretopiti. In ne dvomim, da je in bo instantnih poskusov mnogo več kot okretno izpeljanih. Žal.

    OdgovoriIzbriši