14. jun. 2010

Valhalla Rising (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nobena skrivnost ni: na tem blogu povečini pišem o (pretežno ameriških) mainstreamovskih izdelkih. Mogoče zato, ker je to velikokrat lažje kot analiza neodvisnih, umetniških in avtorskih filmov, priznam. Kar pa ne pomeni, da te kinematografije ne spremljam in ne poznam; še več, marsikateri tovrsten (žanrsko obarvan) projekt me navduši, pa o njem ne pišem, pri nekaterih kontroverznih izdelkih (tipa von Trierjev Antikrist) prav tako odlašam z vtisi, saj mi jih še vedno ni uspelo povsem strniti in uskladiti, pri tretjih pa cincam zato, ker standardne (pretežno anglo-ameriške) dramaturgije in sporočilnosti vajenega gledalca ujamejo nepripravljenega, saj bolj kot odgovor na vprašanje "za kaj gre" prinašajo čutno in vizualno izkušnjo, art-cineastično doživetje, ki raje kot z zgodbo komunicira s prizori, čustvi, dolgo tišino, pomenljivimi pogledi in neskončnimi premori med dogajanjem.



Vsekakor je tak tudi Valhalla Rising (nobene zveze z istoimenskim romanom Cliva Cusslerja) vzpenjajočega mladega danskega scenarista in režiserja Nicolasa Windinga Refna, čigar filmski projekti so pritegnili manjšo in ožje usmerjeno, a nenavadno lojalno občestvo pristašev, ki njegovim umotvorom (trilogija Pusher, Fear X, Bronson, Drive) pripisuje kultni status. Vsem je skupno inherentno zlo in nasilje, vendar brez moralizirajočega predznaka ali kakorkoli vrednostno obremenjenega podtona in tudi ne (zgolj) kot kritično žuganje nemoralnosti sodobne družbe; temveč kot naravno stanje stvari in človeku prirojena lastnost sama po sebi.



Kot rečeno: napovednik tega filma, ki obljublja blockbustersko vikinško klanje, je enako zavajajoč kakor njegova ocena na IMDb; taki filmi pač zahtevajo posebno naravnanost in celo drugačne kriterije. Lahkotnih bojevalskih spektaklov tipa Troy (2004) ali Gladiator (2000) ali celo King Arthur (2004) in The 13th Warrior (1999) vajen gledalec se bo ob dolgih panoramskih posnetkih (neizprosnega škotskega višavja) in kontemplativnih premorih brez dialogov zanesljivo dolgočasil in robantil, češ kako ga je promocija tega filma pretentala. Če pa si bo potrpežljivo vzel čas za premislek — in je predtem cenil prvobitno surovost stripovskega Miliusovega Conana (1982), morbidno simboličnost Jarmuschovega Dead Mana (1995), neizprosnost Beresfordovega Black Roba (1991) in groteskno morasto satiričnost Coppolove Apokalipse (1979) — potem bo ob kontemplativni slutnji nordijske mitologije (kot antiteze krščanstva in njegovega nasilja "v imenu boga" skozi zgodovino) naletel na bizarno alegorično bergmanovsko potovanje poganskega bojevnika Enookega (Mads Mikkelsen) skozi onstranstvo v "osrčje teme" Josepha Conrada, katerega sanjske podobe gledalca preganjajo še dolgo po ogledu filma.

2 komentarja:

  1. No viš. Danes sem ugotavljal, da tega filma še nisem videl, pa mi je Danec Refn blizu. Tudi oz. predvsem zaradi spisanega, še posebej zadnji del, film pogledam v zelo kratkem času.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ogledal sem si tole mojstrovino... kar naporno, ampak mi je všeč ta stil. Pove tisto, kar je pomembno. In po mojem izvrstno predstavi srednji vek. Tako je bilo. Nobene romantike, nobene finoče, ampak ena sama jeba: klanje, posiljevanje, seveda v imenu Boga, in ena sama pustinja - le sem ter tja kakšno zahojeno pleme, ob kakršnem samo z očmi zaviješ, če pomisliš, da so bili to tvoji predniki.

    OdgovoriIzbriši