24. maj 2010

Pulp Fiction (1994)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●●

Po nekem naključju sem videl Pulp Fiction (1994) časovno pred Tarantinovim prvencem Reservoir Dogs (1992). Oba sem si po tistem sicer ogledal večkrat kot imam na voljo prstov, ki sem si jih ob tem oblizoval; a časovno sosledje vendarle ni spremenilo vtisa, ki sem ga dobil o tem edinstvenem scenaristu in režiserju. Mojega trdnega mnenja niso pozneje omajali niti njegovi nadvse posrečeni umotvori tipa Kill Bill (2003, 2004), Jackie Brown (1997), Grindhouse (2007) in celo Inglourious Basterds (2009) — namreč, da gre za njegov najbolj zabaven film in za enega najbolj zanimivih, izvirnih in nekonvencionalnih cineastičnih dosežkov nasploh.

pulp : 1. A soft, moist, shapeless mass of matter; 2. A magazine or book containing lurid subject matter and being characteristically printed on rough, unfinished paper. (American Heritage Dictionary)


Stop right there. Eatin' a bitch out, and givin' a bitch a foot massage ain't even the same fuckin' thing. —It's not. It's the same ballpark. —Ain't no fuckin' ballpark neither. Now look, maybe your method of massage differs from mine, but, you know, touchin' his wife's feet, and stickin' your tongue in her Holiest of Holies, ain't the same fuckin' ballpark, it ain't the same league, it ain't even the same fuckin' sport. Look, foot massages don't mean shit. —Have you ever given a foot massage? —Don't be tellin' me about foot massages. I'm the foot fuckin' master. —Given a lot of 'em? —Shit yeah. I got my technique down and everything, I don't be ticklin' or nothin'. —Would you give a guy a foot massage? —Fuck you. —You know, I'm getting kinda tired. I could use a foot massage myself. —Man, you best back off, I'm gittin' a little pissed here.

Stilizirano komično/satirično samoreferenčno in avtorefleksivno kriminalno dramo so sicer oklicali za bleščeč primer neo-noir (s to žanrsko oznako se vsi sicer ne strinjajo, ker v njem vidijo zlasti parodijo) postmodernističnega filma — zgodbe, ki zameša premočrtnost mainstreamovskih izdelkov in konvencionalne karakterizacije likov ter namesto v odrazu resničnega življenja zaživi v paralelnem kontekstu filma samega. In sicer tako, da kljub fantastičnim elementom, izmišljenim premisam in celo časovni paradoksalnosti gledalec v zamiku nejevere (willing suspension of disbelief) sprejme koncept fabule kot nadvse kredibilen in stvaren, njene močno pretirane elemente, ultradinamičnost in stripovsko nasilje pa skozi referenčne asociacije sublimira v občutek huronske zabavnosti in kratkočasja. Z drugimi besedami: šund.



Whose motorcycle is this? —It's a chopper, baby. —Whose chopper is this? —It's Zed's. —Who's Zed? —Zed's dead, baby. Zed's dead.

Kot rečeno: že v Steklih (Mestnih) psih je Quentin odločno nakazal svoj cinefilski slog in svojstven pristop, v Šundu pa ga je (že) razvil do popolnosti. V poznejših filmih ga (po mojem skromnem mnenju), vsaj kakovostno, ni presegel; vsekakor pa ga je širil, predeloval, vanj vključeval še več filmskih pop-aluzij, sarkastično zabavnih dialogov in čudaških likov, njihovo interakcijo praviloma nadgrajeval z (nekdanjo ali aktualno) zvezdniško igralsko zasedbo in se skoznjo značilno poklanjal svojim omiljenim zvrstem: cenenim (black)eksploitacijam, špageti vesternom in hardboiled kriminalno-borilnim akcijadam.

Spomnim se, da sem po prvem ogledu Šunda popolnoma osupel razmišljal o tem, ali je ta črnohumorna in bizarna stvaritev nemara najboljši film, kar sem jih (dotlej) uzrl. Vsako doživetje sicer sčasoma zbledi in danes bi predenj verjetno postavil marsikatero mojstrovino, a njegovega vpliva in učinka vendarle ne gre zanikati. Pulp Fiction je hipoma dobil kultni status; njegovi nepozabni dialogi so se takoj zapisali v novejšo filmsko zgodovino; njegovi ikonični liki so protagoniste iz šibke prepoznavnosti (in hirajoče kariere) povzdignili v zvezdniško stratosfero (posebej iz naftalina potegnjenega Travolto, pa tudi druge glumače in samega Tarantina); njegov eklektični soundtrack se je uvrstil na seznam najbolj legendarnih (in najbolj uspešnih) glasbenih podlag kakšnega filma; njegove prizore so citirali, jih posnemali in parodirali nešteti poznejši umotvori; in zakoličil je nov "tarantinovski" filmski kvazižanr, ki je v prihodnjih letih ustvaril skupnost predanih cineastičnih privržencev, s kakršno se lahko pohvali malokateri sodobni filmski ustvarjalec.



I don't need you to tell me how fucking good my coffee is, okay? I'm the one who buys it. I know how good it is. When Bonnie goes shopping she buys SHIT. I buy the gourmet expensive stuff because when I drink it I want to taste it. But you know what's on my mind right now? It AIN'T the coffee in my kitchen, it's the dead nigger in my garage.

Celo nekdo, ki ni reden obiskovalec kinodvoran in si film za sprostitev ogleda kvečjemu občasno, bržčas pozna legendarne prizore (kar so skoraj vsi) in navdušujoče karakterizirane stripovske like kot sta klepetava gangsterja Vincent Vega (John Travolta) in Jules Winnfield (Samuel L. Jackson), njun zločinski šef Marsellus Wallace (Ving Rhames) ter njegova radoživa, zabave željna žena Mia (Uma Thurman), nerodna roparja obcestnih okrepčevalnic "pumpkin" (Tim Roth) in "honey bunny" (Amanda Plummer), hipijevski preprodajalec heroina Lance (Eric Stoltz) in njegova zoprna, z neštetimi piercingi ozaljšana soproga (Rosanna Arquette), gentlemanski "čistilec" Wolf (Harvey Keitel) in zafrustrirani drugorazredni boksar Butch Coolidge (Bruce Willis), ki mu največ na svetu pomeni stara ročna ura, ki mu jo je v družinsko zapuščino kot otroku prinesel soborec njegovega umrlega očeta iz Vietnama stotnik Koons (Christopher Walken) — po tistem, ko je neprecenljivo spominsko relikvijo prejšnjih rodov Coolidgev več let skrival v anusu. Dodajmo še kričečo samoironičnost (npr. plešoči Travolta), nelinearno časovno sosledje, živopisan niz dramaturških, snemalnih in montažerskih prijemov, nostalgično poustvarjanje (nekako "že videnega") filmskega veličastja in kanček čistokrvne zabave ob očitno pretirani nasilni morbidnosti — pa dobimo več kot le stilski derivat in ljubiteljski poklon sedmi umetnosti.

V njegovem prvencu, Reservoir Dogs, se junaki ves čas sklicujejo na nekega gangsterja po imenu Marsellus, ki ga nikoli ne pokaže, toda v Šundu je Marsellus središče sveta, izvir vseh "pulp fictions" — poklicna morilca, seksi bejba in utrujeni boksar so na njegovem plačilnem spisku. Ko se film neha, junaki živijo naprej — in to, kar v enem filmu manjka, naredi 100 novih filmov, 100 novih "pulp fictions". Tarantino pač verjame, da filmski junaki in njihovi fani živijo v istem svetu in da je vsa filmska zgodovina še vedno živa. Če ne gre drugače, pripelje dvojnike. —Marcel Štefančič, Jr.

Za Šund so kritiki rekli, da je "Boter devetdesetih" ter "filmska mojstrovina brez posebnega sporočila". Razen dejstva, da je Tarantinu prinesel oskarja, bafto, palmo in številne nominacije za druge nagrade in potemtakem očitno ni povsem brez vrednosti, gre njegove odlike nemara res iskati bolj v formi kakor v vsebini — ampak prav ta forma je najbolj unikaten postmodernistično-satiričen odraz (pomanjkanja) sporočilnosti in izvirnosti, ki zadnje dekade pesti Hollywood (ironično: Šund ni film neodvisne produkcije) in torej nastopi v družbenokritični vlogi bolj od marsikaterega tako opevanega produkta taiste "tovarne sanj" — slednji celo pridrži porogljivo socio-psihoterapevtsko zrcalo in za nameček še nesramno uživa v njegovi izkrivljeni podobi.



The path of the righteous man is beset on all sides by the inequities of the selfish and the tyranny of evil men. Blessed is he who in the name of charity and goodwill shepherds the weak through the valley of darkness, for he is truly his brother's keeper and a finder of lost children. And I will strike down upon thee with great vengeance and furious anger those who attempt to poison and destroy my brothers. And you will know my name is the Lord when I lay my vengeance upon thee.

2 komentarja:

  1. Vsake toliko si ga ogledam in vedno znova uživam. Nekaj dni nazaj je bil na TV-ju, čeprav sem imel druge opravke, sem znova obstal 15 minut pred televizorjem. Pa še mudilo se mi je nekam ...

    Lepo spisano.

    OdgovoriIzbriši