2. apr. 2010

Star Trek (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Live long and prosper.

Saj vemo, kdo in kaj so trekiji, kajne? Namreč, za razumevanje in polnovredno okušanje tukaj priobčenega umotvora si mi zdi skorajda nujno vsaj delno poznavanje filmskega fenomena in okoliščin univerzuma Star Trek. Ker je za razpredanje o njegovem kontekstu in zgodovini ta prostor prepičlo odmerjen, bom to elegantno prepustil večjim poznavalcem od sebe: v reviji Joker se je tega kompetentno lotil njihov pisec Quattro v zanimivem članku DOLGA JE BILA POT (od tam do sem), ki ga prijazno priporočam v branje.



Dočim na lestvici od največjega laika (nepismen, brezzob pridelovalec oljne repice, ki ob prekopavanju kompostne jame na kazahstanski njivi naleti kvečjemu na star drek) do najbolj zavzetega trekijevskega über-geeka (ki se ob petkih zvečer redno našemi v Spocka, starše pozdravlja z razprtima sredincem in prstancem ter zna v tekoči klingonščini povedati "rad bi se obredno paril z vašim ohrovtom") sebe prištevam nekako v zlato sredino. Nisem ravno mozoljast nerd mokrega mednožja, ki po božje časti tehnologijo teleporta ter zna na izust našteti oznake osnovnih modelov medzvezdne bojne ladje razreda Sovereign, a zato od nekdaj cenim klasike znanstvenofantastičnega žanra, med katerimi mi slovita televizijska vesoljska žajfnica vzbuja posebno nostalgijo.



Zakaj pleteničim o tem? Ker mi podobno večstranske občutke zbuja tudi projekt ambicioznega scenarista in producenta (tokrat še režiserja) J. J. Abramsa (serija Lost, serija Alias, tretji del Mission: Impossible), ki ne skriva pretenzij, da bi na en mah zadovoljil tako ostarele trekije kot tudi novopečene pristaše fantazmagorije Zvezdnih stez, ki niso odraščali ob smešno lesenem performansu pregovorno samozagledanega Jamesa T. Kirka (kako hvaležen predmet neštetih komedij, parodij in spletnih dovtipov), neizprosni logiki g. Spocka, zabavnem cinizmu zdravnika Bonesa, afro pričeski poročnice Uhure, robatem ruskem naglasu pilota Pavla Chekova, gorjanskih kletvicah dobrodušnega Scotta ter ponarodelih enovrstičnicah tipa "Beam me up, Scotty" — in nasploh divje smelih prigodah posadke vesoljske ladje, ki se "plešasto drzno podaja tja, kamor ni šel še nihče".



Kakorkoli: menim, da mu je poskus nadvse usklajeno uspel. Čeprav se presenetljivo učinkovito osvežena serija v (tudi vizualno) posodobljeni različici zgodbovno ukvarja s časovnimi paradoksi in maščevalnimi odpadniškimi romulanskimi poveljniki (Eric Bana), je osnovni namen prednadaljevanja, suhoparno naslovljenega kar Star Trek, zlasti geneza njenih osrednjih protagonistov in vpeljevanje motivov njihovega sodelovanja, ki naj osmisli karakterno zasnovo in značilno interakcijo pozneje tako znanih likov. Tukaj bi Abrams zlahka padel v oportunistično producentsko past, ki je ni sprevidel denimo George Lucas, ko je v glavne vloge Epizode I. (in naslednjih) mimo vsakega koncepta dobre karakterizacije naključno vtaknil megazvezdniške glumače, ki so bili tistega trenutka ravno priljubljeni, in vse skupaj (še bolj) priskutil še tako pravovernim pristašem Vojne zvezd. (Je pozabil, da v času izvirne trilogije nihče še ni slišal niti za Harrisona Forda, kaj šele za koga drugega, pa je bil nemara tudi to eden od razlogov za uspeh slavne sci-fi legende?) K sreči se je (razen nekaterih izjem in posrečenega poklona franšizi s stasom veterana Leonarda Nimoya) Abrams odločil drugače in vloge zaupal malce manj znani, a mladostniško prizadevni in sila energični igralski ekipi. In rezultat? Odličen, če mene vprašate.



Tako je Chris Pine kot mladi Jim Kirk postavljaško nadut in narcisoiden pavijan, ki pa začuda premore karizmo, kakršne ne bi iz Williama Shatnerja v najboljših časih izcedili niti z ožemalnikom za limone; Zachary Quinto kot mladi Spock všečno suvereno oriše moralno razdvojenost častnika ostrega razuma (in uhljev), težavnega sina človeške matere (Winona Ryder) in očeta Vulkanca (Ben Cross); Karl Urban posrečeno upodobi starčevski nazor nenehnega nergača dr. Leonarda "Bonesa" McCoya, ki ima iz zakulisja poveljniškega mostu precej večji vpliv, kakor je videti na prvi pogled; zabavni Simon Pegg pa v sklepnem dejanju duhovito utelesi mladega Montgomeryja Scotta, briljantnega inženirja iz ladijske strojnice. Sem še koga pozabil? Hm... (Slin, slin. Arrr.)
William Shatner, ali še bolje, kolega James T. Kirk in kolega T. J. Hooker, idol in kult veleznamenite serije Star Trek in nič kaj manj znane serije T. J. Hooker, kje je bila glavna tudi Heather Locklear, je del pop kulture. Super zvezda, ki mu oboževalci še vedno padajo pred kolena in ga častijo kot Boga. —Iztok



Startrekovsko vesolje je vzporeden domišljijski prostor, kjer običajne fizikalne zakonitosti sicer ne delujejo vedno, dramaturgija že tako ne najbolj dosledne fabule in sosledje dogodkov občasno zavijeta v nedoumljive smeri, stilizirana stripovska estetika je v službi premočrtne in enoplastne politično korektne sporočilnosti, ne ogiba se nekaterim prežvečenim stereotipom in plehkemu romantiziranju — a če vse to damo prizanesljivo na stran, vendarle dobimo čistokrvno, nepretenciozno, dinamično in vizualno osupljivo kinematografsko zabavo, ki ponuja obetaven vnovičen zagon že zdavnaj dodobra upehane franšize.

Najbrž sem večji trek-geek, kakor to rad priznam. \\//

Ni komentarjev:

Objavite komentar