6. mar. 2010

Sherlock Holmes (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Vnetemu privržencu najslavnejšega knjižnega detektiva vseh časov, občudovalcu edinstvenega kinematografskega sloga inovativnega angleškega režiserja Guya Ritchieja in ljubitelju dobrega filma, ki šteje Roberta Downeyja Jr. (Sherlock Holmes) ter Juda Lawa (dr. John Watson) za dva izmed najzanimivejših glumačev svoje generacije, bi morala biti — po logični dedukciji, seveda — kombinacija naštetega prava cineastična mana z neba. Ali ne?



Včasih celota pak ne prekaša svojih sestavnih delov. S čimer nočem reči, da je dotični Ritchiejev umotvor slab; a hvalevreden huronski presežek se mi vendarle ne zdi. Tovrstno zadržanost potrjujejo tudi raznoliki odzivi občinstva, ki segajo od prizanesljivo pozitivnih do grenkobno kritičnih. Tak sprejem je šlo seveda pričakovati — kakor vedno pri ekranizaciji slovitih knjižnih (ali stripovskih) vsebin in likov, pri katerih kolektivna percepcija njihovih odjemalcev ob strogih kriterijih ustvarja visoka pričakovanja; zlasti, če se je taisti lik ob nekaterih prejšnjih upodobitvah dodobra usedel v predstave njegovih strastnih pristašev.

Trendovska osvežitev in karakterna interpretacija lika pronicljivega detektiva z ulice Baker Street št. 221B in njegovega pribočnika nikakor ni problematična; Downey Jr. in Law kot vedno odlično opravita svoje delo. Čudaško genialni Holmes je upodobljen kot nedoumljivi racionalist bohemske nravi (producent Wigram si ga je menda predstavljal kot ekscentričnega umetnika Toulouse-Lautreca), z nagnjenjem do boksa golih pesti in trpinčen zavoljo lastnega, kot rezilo ostrega uma. Tudi tehnični vidik je, kakor velja od Ritchieja pričakovati, dovršen: sijajna gotsko-viktorijanska (a navdušujoče barvita) vizualizacija, pristna kostumografija in scenografija, nevpadljivi posebni učinki, živopisani liki, dobra glasbena podlaga in dinamični fotografski in montažni prijemi — od progresivnega slow-motiona in ostrih barvnih filtrov do značilno prvoosebnega kadriranja ter stilizirane videokoreografije.
Robert Downey Jr. spet igra tako zelo dobro, tako zelo prepričljivo, tako zelo karizmatično in tako zelo frajersko, da se filma sploh ne vidi. —Iztok



No, naj že izdavim: kar ni doseglo (vsaj mojih) pričakovanj, je scenarij; sicer sila kratkočasna in navdušujoče fluidna dramaturgija namreč trpi zaradi razmeroma premočrtne predvidljivosti in celo banalnosti. Največji logično-deduktivni um se vse prepogosto prelevi v komično akcijsko figurico, njegova interakcija z nekdanjo ljubeznijo Irene (Rachel McAdams) je preveč površna, njegov nasprotnik Lord Blackwood (Mark Strong) s svojimi megalomanskimi ambicijami spominja na stereotipnega Bondovega antagonista, ki želi zavladati svetu, klišejski končni dvoboj (na sicer sijajno upodobljenem mostu Tower Bridge med njegovo gradnjo) kljub vsemu ne prinaša spodnjic trgajoče katarze, misteriozna figura zloglasnega profesorja Moriartyja (ki se pri samem razpletu oportunistično pojavi zgolj zaradi možnosti nadaljevanja) pa po nepotrebnem zasuka že tako nekonsistentno in mlačno fabulo.

Jasno, nihče ni pričakoval česa drugega kot lahkoten adrenalinski blockbuster, ki posrečeno aktualizira všečno prenovljeni literarni lik (katerega prigode so sicer intelektualno stimulativne; dramaturško pa, bodimo odkriti, včasih malce suhoparne). Vendar bi mi bilo osebno ljubše, ako bi Ritchie franšizo (v pripravi je že sequel z isto zasedbo) nadgradil z bolj kompleksno in večplastno zgodbo, času in družbi primernejšo karakterizacijo in kontekstom, mračnejšimi psihosocialnimi podtoni ter izvirnejšimi zločinskimi motivi.



But that's just me. Razočaran nisem, a menim, da slikovita retro-kriminalna akcijada ne dosega zlasti prvih Ritchiejevih umotvorov tipa Lock, Stock and Two Smoking Barrels (1998) in Snatch (2000); dočim navdušencem nad detektivskimi zgodbami raje kot (katerikoli) film priporočam domiselne pisarije sira Arthurja Conana Doyla.

3 komentarji:

  1. O, pa je padlo tudi kaj novejšega.
    Film pa je točno takšen kot praviš.. drugega dela se ravno ne veselim, bom pa ga gledal.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi jaz, predvsem zaradi obeh igralcev, in pa zato, ker se nadejam, da bodo pri nadaljevanju vendarle poskrbeli za popravo omenjenih napakic iz prvega dela.

    OdgovoriIzbriši
  3. As you said. Sam ne bi uspel bolje povzeti, občutja so bila enaka. Gledljiv, a nekako čutim, da nekaj manjka...

    OdgovoriIzbriši