12. mar. 2010

Inglourious Basterds (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

V neki kalifornijski videoteki nekoč zaposleni Quentin Tarantino je že od nekdaj strasten cineast, čigar umotvori so namenjeni predvsem filmoljubom, kakršen je sam; tozadevno jih opremlja z (bolj ali manj znanimi) filmskimi referencami, kontekstom in namigi, v katerih gre prepoznati iskren poklon ameriškim žanrskim umetninam, eksploitacijskim flickom, westernom in kriminalnim akcijadam B produkcije. Iz naftalina vleče odcvetele filmske zvezdnike in iz njih dela (anti)junake, scenaristično samosvoje zgodbe pa (ob nostalgični glasbeni spremljavi minulih obdobij) ovija v estetiko eksplicitnega stripovskega nasilja, cinične dialoge protagonistov in sarkastične humorne domislice.



Nekateri v vsem tem ne vidijo posebnega ustvarjalnega presežka in izvirnosti; nasprotno, Tarantina kritizirajo kot producenta (cenenih) reciklaž, derivatov in kopij, njegovi trmasto samosvoji viziji odrekajo umetniško širino velikih filmskih režiserjev in se zgražajo nad šundovsko metafilmsko podobo, ki se zlepa ne uklanja uveljavljenim politično korektnim smernicam. A tako je pač z večino umetnikov. Tarantino z ironičnim nasmeškom goni dalje svoj trademark in z Neslavnimi barabami je zlasti svojim privržencem namenil projekt, ki naj bi bil (celo po njegovih lastnih besedah) najboljši še od časov kultnih streljačin Reservoir Dogs (1992) in seveda Pulp Fiction (1994). Kljub temu, da je kot režiser in scenarist vmes postregel še s takimi poslasticami kot Jackie Brown (1997) in oba dela Kill Billa (2003/04), če nekaterih za spoznanje manj posrečenih ne omenjam (in nekaterih drugih veliko bolj všečnih, kjer je tako ali drugače sodeloval z Robertom Rodriguezom).



Vem, nisem najbolj ažuren; zato o zgodbi in dogajanju v Basterdsih niti ne bi razpredal, saj so jih že zdavnaj več kot sijajno komentirali že Jan, Pauc, Weed, pa še kdo med blogerji. V svojih pronicljivih opisih se v vseh pomembnejših točkah (kakor tudi večina drugih kritikov) strinjajo o tem, da gre nedvomno za dovršeno filmsko kreacijo, pri kateri je Quentin prekosil samega sebe. Dasiravno so mi njegovi prejšnji (zgoraj omenjeni) projekti ljubši, se s tako oceno povečini strinjam; sprašujem se le, ali je vsebinsko, dramaturško in izrazno prekosil tudi nekatere največje filmske mojstre in njihove dosežke v cineastični zgodovini. Oziraje na to gre razumeti mojo tokratno oceno; ki sicer nikakor ni slaba in podcenjujoča, a skuša biti objektivna ne le znotraj perspektive meril tarantinovskega navdušenca (tudi v luči njegovih prejšnjih filmov), temveč širše in v okvirih svetovne filmografije (vsaj zadnjih let) nasploh.



Tarantino je z Neslavnimi barabami v svojevrstni metafilmski paraleli satirično obračunal tako s kritiki svojih projektov kakor s tistimi, ki filmu ne pripisujejo (več) artistične in celo družbeno-politične angažiranosti; obenem pa se klanja ne le vojnemu (B) žanru in eksploitaciji western špagetov, temveč filmski umetnosti sami. Barabe so tehnično sijajne, dramaturško bogate in (zlasti v določenih segmentih) prinašajo neskončno zadoščenje, črnohumorno zabavo ter čisti cineastični užitek. Reference so značilne in celo večplastne; od ducata umazancev in njihovega vodje Alda Raina (namig: Aldo Ray je bil glumaški junak neštetih akcijskih vojnih dram in kavbojk), nezgrešljivega "mehiškega obračuna" z Nemci v krčmi, pokola najvišjih nacističnih vodij (Hitler, Göring, Göbbels, Bormann) in v isti sapi poklona arhetipskemu cineastu, ki subverzivno nihilistično zažge lastne filmske trakove in kinematograf, do največjega glumaškega dosežka v tem filmu, ki dramatično zasenči vse druge: antagonističnega lika srhljivega "lovca na Žide" polkovnika Hansa Lande, ki je Christophu Waltzu zasluženo prinesel oskarja (edinega, ki ga je film prejel, poleg bafte, globusa in drugih odličij) za stransko moško vlogo.



Kot rečeno: zgodnji Tarantinovi umotvori ostajajo v mojih očeh nesporne legende, ki jih bo sila težko prekosil. (Sicer pa: kdo pravi, da bi jih moral?) Barabe težko postavim ob bok Šundu in še težje nekaterim nesmrtnim hollywoodskim mojstrovinam drugih režiserjev, zato mu (naj)višje ocene osebno ne pripisujem. Zanesljivo pa se bo v zavesti filmofilske srenje zasidral kot ena najznačilnejših (morda tudi najboljših) Quentinovih stvaritev doslej in eden najbolj posrečenih "filmov o filmu".

4 komentarji:

  1. Sprva sem sicer bil malce presenečen, ko sem videl, kakšno oceno si mu namenil, a glede na pojasnilo se mi zdi povsem logično. Objektivno gledano je to vse povsem res, a sam večinoma na filme ne gledam, niti ne želim gledati, preveč objektivno. Do neke mere sicer verjamem, da morajo biti odločitve kritika utemeljene in logične, takšne, da lahko tudi ostali bralci razumejo vzroke za oceno in recenzentovo "subjektivno mnenje" o izdelku. Aja, nam je že uspelo ugotoviti dejanski namen napačnega zapisa naslova?

    btw, ti je uspelo videti vseh 10 letošnjih nominirancev za najboljši film in komu bi ti najbolj privoščil kipec?

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepo spisano, kot navadno. ;)

    Dilemo razumem, je, roko na srce, tudi mene mučila, pa sem filmu naposled vseeno prisolil najvišjo oceno. Paralele med kvalitativno vrednostjo Tarantinovih izdelkov je težko postavljati, sam jih niti po svojem okusu niti z objektivnejšo presojo ne upam in ne znam postaviti v vrsto in bolj kot boljše, efektnejše, lucidnejše (in kar je še teh reči), se mi zdijo Barabe monumentalnejše od njegovih prejšnjih izdelkov. Film je osupljivo širok, prava tematska, dramaturška, vsebinska in slogovna packarija z udarno in pronicljivo metafilmsko injekcijo in po tej plati popoln unikat, ki za moje pojme spada med najodličnejše mojstrovine filma. Ampak seveda, pogled je varljiva reč, premakneš se za ped, pa se zgodi, da je vse drugače.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobro spisano, dobro argumentirano. Jst sem tu povsem subjektiven in naslovni film štejem v sam vrh slikosukov, ki so mi v tem življenju krajšali čas. Samosvoj in odličen je. Ravno pred dnevi sem ga videl še enkrat, kakšno sceno sem si zavrtil večkrat, in ugotavljam, da mi je pisan na kožo. Um Tarantina je oster in širok. Waltzov performans pa tako ali tako velja za nekaj kar je težko opisati. Skratka, film vreden čiste petice, po mojem subjektivnem mnenju. ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala vsem. :) Saj vem, te ocene so križ, včasih delujejo čudno in krivično, ampak kot rečeno: film je odličen in tako sem tudi napisal. Le da mu res težko prisodim enako oceno kot sem jo npr. Lovcu na jelene ali nazadnje Jagenjčkom, saj gre kljub vsemu za Tarantinovo zajebancijo, čeravno mu je uspela bolje kot marsikateri drug "resen" film. Ampak čisto iskreno so mi Reservoir dogs, Šund, Kill Bill in Jackie Brown s svojimi legendarnimi enovrstičnicami in nepozabnimi dialogi (subjektivno) ljubši, zato pač "samo" 8/10, a kot rečeno, gre za administrativno oceno. Sicer pa razmišljam, da bi te ocene itak ukinil. :)

    OdgovoriIzbriši