15. mar. 2010

Avatar (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Vem, vem, spet z zamudo krevsam za blogerskimi kolegi (Pauc, Jan, Cosmopapi, Weed), ki so o "najdražjem filmu vseh časov" pisali takrat, ko je bil (še) aktualen. A ti šment, ta blog se pač ne trudi biti ažuren za vsako ceno, in o nov(ejš)ih filmih pišem prej izjemoma kakor praviloma. Razen tega sem se lahko tudi pomenljivo nasmihal ob raznoterih komentarjih pod temi zapisi in pri drugih filmskih kritikah, ki so — potem ko jih je obsežna marketinška kampanja kakor ovce speljala v neslutene razsežnosti visokih pričakovanj — na vse pretege zabavljali čez t.i. "Pocahontas v vesolju" in "Pleše s smrkci", češ: "Pha! In to naj bi bil največji film vseh časov? Saj je vendar navadna pravljica!"



No shit, Sherlocks. Vsem pronicljivim Einsteinom sporočam: jasno, da je Avatar pravljica. To dejstvo je povsem nemogoče spregledati. Dobesedno. Le da je to njegova največja vrlina in ne pomanjkljivost.

Še bolj me zabavajo tisti, ki kot argument zoper verodostojnost Avatarja navajajo filmske zgodbe, pri katerih se (deloma) zgleduje, recimo Costnerjev Pleše z volkovi (1991) ali Zwickov Poslednji samuraj (2003); saj veste, arhetipske fabule o infiltraciji nad lastno civilizacijo razočaranega zahodnjaka v eksotično ali/in staroselsko kulturo, ki ga s svojo pristnostjo, povezanostjo z naravo in lepoto potegne vase ter nazadnje subverzivno spreobrne v "sovražnika svoje rase", ki je za "domorodce" pripravljen tudi umreti. Če kdo meni, da omenjeni filmski umotvori (ki se napajajo pri še starejših zgodbah tipa Lawrence Arabski ali Mož, imenovan Konj) niso še večje in bolj infantilne pravljice, je resnično naiven tepec. Hollywood je pač tovarna sanj, Avatar pa je tozadevno nepretenciozen in nas ne posiljuje z apologetsko politično korektno premiso, ki v zakulisju (vsaj) moralno opravičuje uničevalne imperialistične apetite svetovnih velesil. In zakaj ne? Ker je tako zelo jasno, da gre (zgolj) za pravljico.



"Kralju sveta" je torej končno uspelo tisto, kar je njegov angleški kolega Ridley Scott s svojim Alienom (pa še marsikdo) sicer sporočal že dolgo nazaj: implicitna kritika globalistične paradigme kapitalizma (pa ne zgolj ameriškega), ki z neovrgljivo logiko pridobitništva neusmiljeno pustoši po neomadeževanih deželah in jih spreminja v suženjske rudnike zlata (v tem primeru dragocenega "unobtaniuma"). V čustvenih manipulacijah je zlahka moč videti stereotipno zgodbo o Pocahontas in druge, ampak Cameron gre malce dlje in jo nadgradi s kiberpankovsko parabolo, o kateri namiguje že naslov — s premiso o avatarju, "izposojenem" telesu (ki jo istega leta sicer uporabi tudi Surrogates Jonathana Mostowa), v katerega se umsko naseli hendikepirani marinec Jake Sully (Sam Worthington).

Seveda je to tudi osrednja premisa Matrice (1999), kjer se hekerji v "avatarjih" diverzantsko zoperstavljajo tiraniji strojev z njihovo lastno tehnologijo v virtualnem svetu. Le da pri tem zavestno ostajajo v svoji hladni dimenziji, v "puščavi resničnosti" — kljub temu, da je "nevednost blažena" in da ima od družbe in morale odtujeni postmodernistični posameznik v resnici raje navidezni svet, saj je prijaznejši, celo razumljivejši in bolj človeški. Ironično, kaj? Sully se namreč v skrajni deziluziji nad lastno egoistično kulturo povsem odreče svojemu svetu in svojemu dotedanjemu izkustvu. Pa ne le zato, ker tam nima več svojcev, ker je sicer obsojen na življenje na invalidskem vozičku, in ne samo zaradi ljubezni do Neytiri (Zoe Saldana), tudi ne zgolj zavoljo zaupanja ljudstva, ki ga je odkritosrčno sprejelo medse — pač pa zato, ker mu Pandora ponuja več kot le zlitje z naravo; ponuja mu transcendenčno možnost iskrenega, trajnega zlitja z novoodkrito lastno človečnostjo.



Pri čemer nisem rekel še niti besedice o spektakularni vizualni podobi Avatarja, njegovem daleč največjem adutu — o izjemnih fotografskih, scenografskih in digitalnih dosežkih, čudovitih barvah in svetlobi, osupljivem zlivanju posebnih učinkov in igranih prizorov, neverjetni izraznosti in prepričljivosti računalniško ustvarjenih likov, plastičnega sveta fantazijske Pandore in tehnični dovršenosti vsakega posameznega kadra. Sicer bi namreč zlahka govoril o resnično najlepšem (če že ne najboljšem) filmu vseh časov, nad katerega celostno podobo nisem bil tako očaran vsaj od Jacksonove trilogije Gospodar prstanov in računalniško animiranega Goluma; v novejšem času pa od fotorealistične Pixarjeve mojstrovine WALL·E, kjer dovršena vizualizacija med redkimi tovrstnimi projekti (a ne, dragi Michael Bay?) ni sama sebi namen.

Vsekakor drži, Cameron je (kljub na trenutke motečim klišejem in manjšim dramaturškim nedoslednostim) ustvaril čistokrvno sci-fi fantazijo, ekološko pravljično družbeno-politično paralelo, ki gledalca posrka vase kot malokatera doslej. Prvič po svojem kolosalnem Titaniku (ki so si ga menda ogledale celo babice in dedki, ki so v kinematografu pred tem nazadnje gledali Rop poštnega vlaka ali Casablanco) je dosegel malone neverjetno: v času torrentov in mul in gospodarske recesije in vsesplošne razvajenosti nad takimi in drugačnimi cineastičnimi dosežki je občinstvo že drugič množično privabil v kinodvorane. Tokrat v najnovejše, opremljene s 3-D projekcijsko tehniko in z vrhunskim prostorskim zvokom. Neverjeten občutek globine in vseobsegajoč splet prelivajočih se barv v treh razsežnostih je tisto, zaradi česar vsekakor gre (morda prvič po dolgem času v kinu) film gledati skozi posebna polarizacijska očala.



Iz vsega srca torej sporočam, da se ta ogled obrestuje. Tudi večkrat. Njegovim ustvarjalcem se gotovo je, saj je Avatar skoraj dvakratno prekosil dotihmal rekordni Titanic (1997) in se v zgodovino kinematografije zapisal kot najbolj zaslužkarski film vseh časov. Zaenkrat.

1 komentar:

  1. No! Mislim, da si vse povedal, sam se popolnoma strinjam. To je pač filmska izkušnja, ki preraste meje filma, pa če je to skepčnežem všeč ali ne. Se pa tudi jaz porogljivo smejim tistim, ki film kritizirajo ker je pravljica, v isti sapi pa kot verodostojen izdelek ponujajo Pleše z volkovi, oh ali pa Samuraja. Hahaha. Bravo Filmoljub, stisnem ti roko.

    OdgovoriIzbriši