13. feb. 2010

The Road (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Sodobni ameriški pisatelj in dramatik Cormac McCarthy, ki ga primerjajo z Nobelovim nagrajencem Williamom Faulknerjem (1897—1962), je požel zanimanje širše javnosti zlasti po tistem, ko sta po njegovem romanu iz leta 2005 brata Coen dve leti pozneje posnela istoimensko kriminalno dramo Ni prostora za starce (2007). Z najvišjimi odličji in hvalospevi kritikov pospremljeni film štejejo za eno večjih mojstrovin iz začetka tisočletja ter njun največji dosežek po kultnem Fargu (1996).

Osnovna tema, ki prepreda McCarthyjeve romane, je v svetopisemsko alegorijo odet arhetipski boj dobrega proti zlu, reda proti kaosu in humanistične etike proti nečlovečnosti. Protagonisti njegovih zgodb so povečini odrasli (celo ostareli) moški, ki se v nemočnem zoperstavljanju razkroju in nesmislu sodobne eksistence soočajo z lastnimi strahovi ter nostalgičnimi spomini na boljšo in razumljivejšo preteklost. Pogost motiv je tudi generacijski razkol in težavnost prenosa vrednot z očeta na otroke — morda kot simptom dejstva, da je tudi McCarthy sam pri razmeroma visoki starosti še drugič dobil sina, ki mu je menda služil za navdih pri liku dečka v svojem osebno izpovednem (po vrsti desetem) romanu Cesta. Ta je bil ovenčan s Pulitzerjevo nagrado za najboljše leposlovno delo, še pred tem pa z nekaterimi drugimi pomembnimi literarnimi odličji.

V razcapanih oblačilih in z imetjem v nakupovalnem vozičku se umazana, izstradana in prezebla Oče (Viggo Mortensen) in Sin (Kodi Smit-McPhee) prebijata skozi zločesto postapokaliptično opustošenje proti jugu ZDA, da bi dosegla morsko obalo. Ni povsem jasno, kaj se je zgodilo; bodisi naravna katastrofa ali s človekovo nepremišljenostjo izzvano globalno jedrsko uničenje. Očitno je le, da je preživela le peščica ljudi in živali, v mračnem in mrzlem svetu skoraj brez prestanka dežuje ali sneži, rastlinje in posevki so oveneli zaradi stalno zastrtega sonca, trhla drevesa množično padajo pod pogostimi potresnimi sunki, hrane je zmanjkalo in z umiranjem vsega življenja na Zemlji nepovratno tone tudi človeška civilizacija. Redke popotnike na prašnatih cestah ustrahujejo oborožene tolpe na vozilih s pičlimi zalogami goriva, ki so se v obupanem boju za preživetje za vsako ceno sprevrgle v ljudožerske divjake.



The clocks stopped at one seventeen one morning. There was a long shear of bright light, then a series of low concussions. Within a year there were fires on the ridges and deranged chanting. By day the dead impaled on spikes along the road. I think it's October but I can't be sure. I haven't kept a calender for years. Each day is more gray than the one before. Each night is darker, beyond darkness. The world gets colder week by week as the world slowly dies. No animals have survived. All the crops are long gone. Someday all the trees in the world will have fallen. The roads are peopled by refugees towing carts and road gangs looking for fuel and food. There has been cannibalism. Cannibalism is the great fear. Mostly I worry about food. Always food. Food and our shoes. Sometimes I tell the boy old stories of courage and justice, difficult as they are to remember. All I know is the child is my warrant and if he is not the word of God, then God never spoke.

Očeta mučijo spominski prebliski na čas pred kataklizmo in življenje kmalu po njej, ki se mu je njegova mlada žena (Charlize Theron) v skrajni deziluziji zavestno odpovedala. Tako kot tudi številne druge družine, ki so se v obupu in strahu pred počasno agonijo raje odločile za skupinske samomore. Oče pa se trmasto oklepa spominov na izgubljeno človečnost in uči sina, kako morata kot "dobra fanta" vztrajati v iskanju smisla in nositi "ogenj v sebi" — saj bo vse bolje, ko bosta končno dosegla "rajsko obalo" in "modro morje".



Pogost motiv postapokaliptičnega podžanra je nedolžni otroški lik, ki kot kal sredi puščave prinaša upanje v prihodnost. V kultnem Cestnem bojevniku (1981) je bil to divji deček (pravzaprav rekurzivni pripovedovalec zgodbe, ki pozneje postane "vodja Severnega plemena"), v njegovem nadaljevanju otroci iz oaze, ki jih njihov mesija Mel Gibson povede v boljši svet; v Cuaronovem Children of Men (2006) je odrešenik človeštva nerojeni otrok temnopolte brezdomke; otroci so vodilni liki še v slovitem animeju Akira (1988), prikazu post-nuklearnega opustošenja Testament (1983) in enem od začetnikov tega podžanra nasploh, A Boy and His Dog (1975), pa še kje. Bolj kot na samega dečka se The Road osredotoča na njegov odnos z Očetom, ki ga v svoji neizmerni in brezpogojni ljubezni (z zadnjim nabojem v cevi revolverja nenehno pripravljen, da ga milostno odreši muk v primeru, če bi ju ujeli kanibali) s temno slutnjo pripravlja na čas, ko njega ne bo več; v skrajnem obupu, bolezni in nesreči pa nazadnje tudi sam podlega propadu moralnosti in v boju za preživetje postaja neizprosen.

Ob minimalistični mizansceni, presunljivo turobni (posneti na resničnih lokacijah), a morbidno privlačni vizualizaciji spranih barv snemalca Javierja Aguirresaroba (nominacija za bafto) ter ekspresivni glasbeni podlagi (Nick Cave, Warren Ellis) gre pohvaliti sila prepričljiv in angažiran igralski performans (v nepozabni vlogi se pojavi veteran Robert Duvall). Režiser John Hillcoat in scenarist Joe Penhall prinašata čustveno pretresljivo in obenem kruto streznitveno, brezkompromisno avtentično, temačno (in s pomenljivimi ekološkimi podtoni opremljeno) elegijo o propadanju civilizacijskih načel etike in humanosti. Vendar sredi morastega uničenja in brezupa nazadnje posije tudi žarek upanja: samobitna in neomadeževana deška vera v sočutje in dobroto soljudi.



Cesta je (tako kot McCarthyjeva knjiga in večina njegovih romanov nasploh) pesimistična, tragična in depresivna pripoved o dekadentni družbi, ki je začela (dobesedno) žreti samo sebe; vendar je s pesniškimi potezami (v filmu s sijajno voice-over kontemplacijo) obenem tudi čudovita balada o neomajnosti upanja. In, mimogrede, eden najbolj verodostojnih filmov svoje zvrsti doslej.

p.s. McCarthyjeva romana Cesta in Ni dežela za starce sta pri založbi Mladinska knjiga izšla tudi v odličnem slovenskem prevodu.

1 komentar:

  1. Zdel se mi je zanimiv in na trenutke res super, a kot celota me ni prepričal. Menim, da je za to kriva res izvrstna knjiga, ki je ena izmed boljših, kar sem jih prebral. Skozi opis pokrajine in protagonistovega strahu dobimo izredno natančen oris dogajanja in iz knjige lahko potegnemo mnogo več kot iz samega filma, ki je sicer povsem dober, morda celo mojstrovina za tiste, ki knjige niso prebrali. Kar pa knjigo naredi toliko bolj izjemno je preprost pripovedni slog in tisti izjemni konec, ki zgodbe ne konča pri glavnih junakih, temveč v naravi. Ob branju dobi človek občutek, kot da bere poezijo, kar Cesta pravzaprav je, "poezija v prozi".

    OdgovoriIzbriši