26. feb. 2010

Frida (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ameriška režiserka Julie Taymor je po nekaterih manjših televizijskih projektih debitirala na velikem platnu z zgodovinsko shakespearsko dramo Titus (1999) z Anthonyjem Hopkinsom (v vlogi Tita Andronika) in nekaterimi drugimi zvenečimi glumaškimi imeni. Tri leta pozneje prinaša biografsko zgodbo o kontroverzni mehiški nadrealistični slikarki in politični aktivistki Fridi Kahlo; prepričljivo jo je upodobila čedna mehiška igralka Salma Hayek in si za svoj performans prislužila oskarjevsko nominacijo in nekatera druga priznanja, film pa je pobral številna odličja zlasti za kostumografijo in scenografijo.



Kot premočrtni biopic zgodba verno spremlja življenje samosvoje slikarke (Hayek), po grozljivi nesreči v mladosti zaznamovano z nenehno bolečino in s telesnimi omejitvami, pozneje pa z ideološkimi prepričanji in razočaranjem spričo burne spolne svobodomiselnosti ter kronične nezvestobe soproga, priznanega mehiškega muralista Diega Riviere (Alfred Molina). Z neomajno voljo se Frida zoperstavlja političnim pritiskom in življenjskim padcem, dokler je zdravstveni zapleti po nekaterih težkih operacijah (pospremljeni z alkoholizmom in odvisnostjo od mamil proti bolečinam) ne pahnejo v mučno smrt pri komaj 47 letih.

Biografske drame so v določenem smislu problematične. Prvič, njihov smoter in uspeh sta v dobršni meri vezana na performans glavnega lika; kako avtentično ujame ne le fizično in značajsko podobnost, temveč tudi širši nazorski, družbeno-kulturni in psihosocialni okvir slovite osebe. Bolj kot dovršena karakterizacija (ki je v tem primeru nujna in celo samoumevna) je zato pomembna dramaturška ostrina in scenaristično podprt zgodbovni odsek — saj se rado zgodi, da je film bolj suhoparen in kratkomalo bolj dolgočasen od (navadno nekonvencionalnega in pestrega) življenja resnične osebe, ki ga prikazuje. Drugič, vendarle gre za igrani film (in ne dokumentarec), zato gre pričakovati, da bodo njegovi ustvarjalci biografijo bogato nadgradili z ustreznim pomenskim kontekstom, vizualno podobo in z empatičnimi čustvenimi podtoni; občinstvo torej pričakuje prikaz tistega, kar (še) ni znano, ter na način, ki je vsebinsko edinstven in se simbolno sklada z življenjem osebnosti.

Vizualno je Fridi to vsekakor uspelo. Živopisani surrealistični vložki in sijajno prelivanje slikarskih motivov z igranimi prizori dajeta filmu prepoznaven slogovni pečat izkustva nesrečne slikarke, ki je bolečino in osamljenost značilno vpletala v svoje podobe na platnu. Tozadevno so filmska priznanja in nagrade docela upravičene; slikovita fabula je mestoma prava paša za oči ne le po zunanjosti, temveč tudi kot pomenljiva prispodoba nekega časa in prostora.



Režija je zanesljiva, dramaturški lok soliden, igralski performans pa sila všečen — a vendarle ne briljanten. Zlasti se mi zdi, da Hayekovo (ki je sicer nadvse spodobna igralka) občasno preglasi vedno odlični Molina, pa tudi drugi (npr. simpatetični Roger Rees, ki igra očeta Guillerma), in si mislim, da bi se kljub fizični podobnosti npr. Penélope Cruz (ki je sicer Španka in o katere igralski širini smo se že večkrat prepričali) v njeni vlogi morda nekoliko bolje odrezala. Tako bi Hayekovo težko postavil denimo ob bok Helen Mirren v Frearsovi drami The Queen (2006) ali Marion Cotillard v La vie en rose (2007), če omenim dva analogna primera zadnjih let (obe z oskarjem nagrajeni glavni ženski vlogi), film kot celoto pa težko ob ganljivo socialno-romantično dramo o metaforah malega človeka Il Postino (1994), ki biografsko posega v politično podobno aktivno življenje in delo resničnega čilenskega pesnika Pabla Nerude.

A nikar ne bodimo preveč prdljivi in prestrogi; režiserka kljub vsemu stke presunljivo verodostojno tapiserijo življenja protislovne umetnice, ki je tragičnost in preizkušnje lastne eksistence mojstrsko nanašala na platno in velja za eno pomembnejših predstavnic novodobnega socialno angažiranega slikarskega nadrealizma.

Ni komentarjev:

Objavite komentar