1. dec. 2009

Outbreak (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

S knjigo Richarda Prestona The Hot Zone bežno navdihnjeni akcijski triler prinaša fiktivno zgodbo o izbruhu epidemije novega smrtonosnega povzročitelja motabe iz skupine ebola-virusov, ki se iz Zaira z okuženo opico in s prekupčevalci z živalmi razširi v ZDA. Medtem ko se vrhunski vojaški virolog Sam (Dustin Hoffman) z bivšo ženo Robby (Rene Russo) ter sodelavcema Caseyjem (Kevin Spacey) in Saltom (Cuba Gooding Jr.) trudi razvozlati vzrok in najti izvor grozljive bolezni, jo skušajo nekateri vplivni vojaški voditelji (Morgan Freeman) čimprej omejiti in utajiti pred javnostjo — da bi tako prikrili dejstvo, kako nov virus že dve desetletji načrtno razvijajo za biološko orožje; pri čemer so imperialistični apetiti nekoč že zahtevali življenja njihovih rojakov. Brezkompromisni generali (Donald Sutherland) so vnovič pripravljeni plačati davek kolateralnih žrtev med civilisti, a niso računali na to, da bo virus mutiral in bo s prenosom po zraku postal še nevarnejši.



Tisto, kar bi se — zlasti v času raznih ptičjih, prašičjih in še kakšnih grip — utegnilo izkazati kot srhljivo aktualna prispodoba človeške malomarnosti in oportunističnega pohlepa po prevladi, se začne nadvse obetavno in z vrhunsko glumaško zasedbo ter uglednim režiserjevim imenom obljublja, da se bo razvilo v pronicljivo parabolo o krhkosti življenja in nebogljenosti ljudi pred usodnimi naravnimi dejavniki, ...
Izbruh me je leta 1995 zadel kot je treba. Tako močno, da sem si izmislil igro, da sem kašljal v neznance in se drl: "Izbruh, izbruh." Odpelo se mi je. Kot da bi tudi jaz dobil motabo. Hudo smrtonosni virus, ki ga v ZDA prinese majhna opica. —Iztok

... a se kaj kmalu nedoumljivo sprevrže v debilno akcijsko B-movie preganjavščino s helikopterji, avtomobili in letali, naivno fabulo o testosteronskem častihlepju posameznikov in neizmerni dobroti "rešiteljev Američanov človeštva", polno najbolj prežvečenih filmskih stereotipov, idiotskih premis o obolelosti, prenosljivosti in simptomih nove bolezni (za kar ni treba biti ravno mikrobiolog), naključno izpljuvanih enovrstičnic in butasto infantilnega prikaza odzivov na ultimativno virozo — skratka, še tako prizanesljiv gledalec se začudeno sprašuje, ali nemara gleda film s Stipetom Seagalom, Žan-Hlodom Kondomom in Čakom Norisom, ne pa kaj veliko bolj pretencioznega? Ampak, hm... nak, odjavna špica jasno pove, da umotvor krasijo ugledna imena dvakratnega oskarjevca (in enega najboljših igralcev vseh časov) Dustina Hoffmana, dvakratnega oskarjevca Kevina Spaceyja, oskarjevca Morgana Freemana, oskarjevca Cube Goodinga Jr. ter večkratnega nominiranca in nagrajenca Donalda Sutherlanda — dočim je pod filmom podpisan večkratni nominiranec in nagrajenec Wolfgang Petersen, priznani scenarist, producent in režiser, avtor takih mojstrovin kot podmorska vojna drama Das Boot (1981), pronicljivih sci-fi družbenih satir kot Enemy Mine (1985) in vsaj spodobnih akcijskih krimi-političnih trilerjev kot In the Line of Fire (1993) s Klincom Istvudom ali Air Force One (1997) s Harrisonom Fordom.

Kje se je zalomilo? Morda pri skrajno poenostavljeni in luknjasti dramaturgiji, boleči predvidljivosti in premočrtnosti, kopici otročjih klišejev o dilemah prijateljstva in romantičnem zbliževanju ločenih zakoncev, dolgočasnih puhlicah o vladnih in vojaških zarotah, ceneni patetiki in zoprnem brenkanju na patriotske strune, puhli akcijski spektakularnosti, pomanjkanju vsakršne objektivne kritičnosti in znanstvene verodostojnosti — v ridikulozni zgodbi, ki pri še tako nizkih kriterijih uspe prepričati le skrajno nezahtevne in popcorn motivom plehkega ameriškega domoljubja zapisane filmofile.



Zadnje čase gre Wolfgang Petersen vse bolj strumno po stopinjah svojega rojaka Rolanda Emmericha; edini "izbruh" je ogorčenje razočaranih gledalcev nad tem, kakšno nepopisno skrpucalo nam je serviral. Nesmiselna potrata časa in tragična škoda glumaške zasedbe. K temu žal ne pripomore niti postavna Rene Russo, čedna in karizmatična igralka, ki po mojem skromnem moškem mnenju sicer popestri in polepša še tako povprečen film.
V zelo dobrem in še vedno prepričljivem ter zelo napetem dramskem akcionerju, ki premore ravno pravšnjo dozo realnosti, da mu verjamemo, da bi se lahko zgodil tudi v resnici. [...] Izkušeni režiser Wolfgang Petersen je svoje delo opravil tako kot je treba. Popolnoma brez napak. Z dobrim tempom, pravilno montažo in napeto atmosfero, ki potegne gledalca. Povedano drugače, Izbruh je film, ki bo trajal še vrsto let. —Iztok

1 komentar:

  1. Se mi je zdelo, da ga boš načel. Takole, tudi mene je, podobno kot nekoga, pred 15 leti zadel. A ko sem ga videl drugič, ga bežno zaznal tretjič in ga včeraj med prekljapljanjem narahlo oziral, ugotavljam, da gre za navaden krep, ki ga pred popolno banalnostjo rešuje vendarle silovit igralski nabor. hočem reči, film, ki se razgubi kot pljunek v morju.

    OdgovoriIzbriši