14. sep. 2009

Ju-on /The Grudge (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ju-on: urok tistih, ki umrejo v prijemu močnega besa. Kdor jih sreča, umre, in rodi se nov urok.

Za globlje razumevanje prenekaterega filmskega motiva (sodobne) japonske drame — ali, če sem natančnejši, žanra grozljivk — se zdi nujno vsaj površno poznati družbene in psihosocialne težnje, ki prepredajo deželo vzhajajočega sonca, kjer je (v vseh izraznih medijskih formah, od glasbe do literature) zaznati razkol med tradicionalizmom nekdanje razširjene družine ter opresivno tehnicistično utesnjenostjo in fragmentiranostjo ekonomskih in spolnih vlog njihove ožje novodobne družine. Na kratko: Japonci so zmedeni in imajo povrh še kolektivni občutek krivde, ker se varnost in domačnost vzbujajoči arhetipi osnovne družbene celice nepovratno razkrajajo v luči kulturnega globalizma. V tradicionalno patriarhalni državi (kakršna je večina starih civilizacij) je lahko to širši problem in rezultira v nevrotični percepciji zlasti ženske vloge, ki je razcepljena na seksualni fetiš nagajive šolarke v modrem krilcu na eni strani ter strašljiv arhetipski lik maščevalne ženske na drugi. Če upoštevamo še njihovo izmaličeno pojmovanje smrti, ki se od nekdaj naravnega procesa in nujne sestavine življenja (v kakršnega verujejo budisti in šintoisti) zlasti med novejšimi generacijami rižojedih pritlikavcev spreminja v skrivnostni tehnološko sterilni postopek, ki se dogaja daleč od svojcev ter vnaša še dodatno socialno negotovost in freudovske frustracije, lahko torej sklepamo, da predstavlja simbolizem grozljive maščevalne ženske ali (ponavadi umrlega) dekleta nekaj, česar se Japonci na smrt [sic] bojijo — na prvobitni ravni jim tolče naravnost v kolektivno podzavest. Ali pa recimo raje: moški del Japonske se pravzaprav (nezavedno) boji žensk (posredno pa nemara tudi otrok), ki jih zaradi pečata preteklosti njihovi možje v resnici poznajo (še) manj od drugih kultur in katerih (družinska, socialna in politična) vloga je dandanes pomembnejša in sorazmerno vplivnejša kot kadarkoli v njihovi častitljivi zgodovini. Vračajo jim posredno simbolično in v smislu srednjeveške gonje čarovnic — poglejte, kako sprevržene seksualne bizarnosti so upodobljene v njihovih grotesknih hentai stripih in risankah.
V The Ringu nas je strašila bejba iz vodnjaka, v The Grudgeu pa nas straši bejba, ki je bila nesrečno zaljubljena. [...] In blede babe z dolgimi lasmi, ki sem jim tokrat pridruži še enako grozljivi deček, ki spušča mačje glasove, tokrat lezejo sto na uro. —Iztok

Seveda utegnejo to biti zgolj domneve nedeljskega sociologa in zdajle razkladam kupe govejih izločkov, a si drugače ne znam predstavljati po malem že najedajoče persistentnih feminilnih podob duhov v njihovih umotvorih horror žanra. Podobni so si kot jajce jajcu in so se razrasli v nepreglednih cineastičnih franšizah, kakršna je sloviti Ringu. Ki ji niti nima veliko zavidati neka druga, namreč Ju-on (Zamera) režiserja Takašija Šimicuja; doživela je namreč vrsto nadaljevanj in japonsko-ameriških predelav (The Grudge) in nič ne kaže, da bi ostalo pri tem.*

Trdim, da simbolika mitsko nezavednega in družbeno arhetipska predstavnost sicer ježita kožo vzhodnjakov, eksplicitne vizualne groze in drugih standardnih cineastičnih prijemov (raz)vajenih zahodnjakov pač ne. To dejstvo — ali pa, zavoljo kakšnih očitkov, recimo raje "hipotezo" — je dobro razumel Gore Verbinski, ko je sicer res srhljivi in po zaslužku najuspešnejši japonski film tega žanra vseh časov Ringu (1998) režiserja Hidea Nakate (po romanu Kōdžija Suzukija) adaptiral v priljudnejši (in razumljivejši ter neposrednejši, a žal tudi pomensko bolj nedosleden) ameriški The Ring (2002); medtem ko je bil režiser izvirnika bistveno manj uspešen pri njegovem sequelu (kar potrjujejo tako odzivi kritikov in mnenje širšega občinstva kot tudi cingljanje blagajn), in podobno velja tudi za Šimicuja, ki je v režiserskem stolčku nadaljeval svojo franšizo.



Skratka, če se vrnem k zgodbi o poševnooki družini Tokunaga (prvi film je romal direktno na videotržišče), ki jo zavoljo nekdanjega ljubosumja pesti zli urok: nemarno dolgočasen kot "grozljivka" — ako odštejemo zgoraj razdelano metaforično (kritično) komponento družinskih navzkrižij in tabujev, ovito v tehnološko podprte prebliske, in spodobno razvito dramaturgijo trilerja s finalnim razkritjem — vendar dokaj pomenljiv kot kulturno-socialna satira in psihološka generacijska alegorija. Pohvaliti gre atmosferičnost, učinek -BU!- in rabo zvočne kulise, dočim se lik bledo bolščečega ksihta izpod vranje črne goščave las zdi bolj grotesken kakor strašljiv in bolj patetičen kakor bizaren.
Kayako je nazaj. Še bolj divja, še bolj nora, še bolj grozljiva. [...] In prvi del, kar se tako imenovanih chills down your spine tiče, na trenutke celo preseže. Resda ne v sami zgodbi, ki nekoliko šepa, vsekakor pa v nenadnih in nenehnih pojavljanjih duhov, kjer boste komaj ostali na sedežih. In Kayako ter njen zajebano nesimpatični sinko najprej napadeta skupino srednješolk, ki po nepotrebnem stikajo po zakleti hiši, nato pa se spravita še na Amber Tamblyn. [...] Hudičevo napet in trzajoč film, ki gledalcu ne pusti dihati in ga vedno znova prestraši do kosti. —Iztok

O vseh nadaljevanjih ne bi razpredal, ker imam do rimejkov odpor in ker ni sequela, ki bi prekašal izvirnik; ne gre za to, da se ne pustim prestrašiti ženskemu filmskemu liku (in njenemu sinu ali kaj je že tisti nenavadni pamž) — nasprotno, naštel sem jih kar nekaj.
* Op. Prvega videoprojekta Ju-on: The Curse (2000) ne gre zamešati s poznejšim istoimenskim filmom istega režiserja Ju-on: The Grudge (2002), ki ga tukaj navajam in je doživel številne reprize in rimejke.

3 komentarji:

  1. Kaj tile "G"-artnerizmi so mišljeni posmehujoče ali pač Ictokovi komentarji, s katerimi se strinjaš?

    OdgovoriIzbriši
  2. To pa presodi sam. :) Vsekakor niso mišljeni žaljivo in sarkastično, ampak za kontrastno popestritev.

    OdgovoriIzbriši
  3. no, nekateri sequeli vsaj dosegajo predhodnika

    pri botru pa nekateri drugi del postavljajo celo pred prvega :)

    OdgovoriIzbriši