7. avg. 2009

A Few Good Men (1992)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Istoimensko gledališko igro avtorja Aarona Sorkina, ki je na Broadwayu razmeroma uspešno debitirala leta 1989, je sloviti producent (ter igralec) in režiser Rob Reiner (This Is Spinal Tap, Stand by Me, When Harry Met Sally, Misery, The Bucket List) s scenaristovo pomočjo adaptiral še v filmsko inačico z zvezdniško igralsko zasedbo. Zgodba zatorej ostaja zvesta njeni odrski uprizoritvi: v zloglasnem ameriškem vojaškem oporišču Guantanamo Bay se zgodi incident, pri katerem umre mlad marinec, za neljubi dogodek pa sta obtožena dva njegova tovariša. Njuna pravna zagovornica por. Galloway (Demi Moore) sumi, da se za skrivnostnimi okoliščinami nesrečne smrti skriva veliko več, in skupaj z nadebudnim mladim odvetnikom por. Kaffeejem (Tom Cruise), sinom nekdanjega legendarnega tožilca v ameriški mornarici, in njegovim pomočnikom por. Weinbergom (Kevin Pollak) se lotijo politično izjemno kočljivega sodnega primera, katerega posledice bi jih lahko celo stale kariere.



Vanj je očitno vpletenih več častnikov v Guantanamu (J. T. Walsh, Kiefer Sutherland), vse sledi pa po vojni hierarhiji navzgor neogibno vodijo k poveljniku marincev polkovniku Jessupu (Jack Nicholson); srboritemu, mačističnemu, grobemu in brezkompromisnemu šovinistu, ki je v domoljubni pretvezi po obrambi Dežele svobodnih in doma junaških ter zaslepljenosti znotraj indoktrinacije vojaškega stroja pripravljen storiti vse, da bi upravičil svoj strateški položaj in funkcijo odlikovanega vojnega heroja.

Son, we live in a world that has walls and those walls need to be guarded by men with guns. Who's gonna do it? You? You, Lieutenant Weinberg? I have a greater responsibility than you can possibly fathom. You weep for Santiago and curse the Marines; you have that luxury. You have the luxury of not knowing what I know: that Santiago's death, while tragic, probably saved lives and that my existence, while grotesque and incomprehensible to you, saves lives. You don't want the truth because deep down in places you don't talk about at parties you want me on that wall, you need me on that wall. We use words like honor, code, loyalty. We use then as the backbone of a life trying to defend something. You use them as a punchline. I have neither the time nor the inclination to explain myself to a man who rises and sleeps under the blanket of the very freedom I provide and then questions the manner in which I provide it. I would rather you just said "thank you," and went on your way. Otherwise, I suggest that you pick up a weapon and stand a post. Either way, I don't give a damn what you think you are entitled to.



I want the truth! —You can’t handle the truth!

Razplet sodne drame ni samo boleče predvidljiv in vnaprej napovedan, temveč tudi sila poenostavljen, podcenjujoče naiven in v svoji klišejski infantilnosti stiliziran do skrajnosti. Zgodba o možeh, ki so "zgolj izpolnjevali ukaze", o patriotski časti in militantnem ponosu ter o kontroverzni etiki "boleče in krute resnice" je, roko na srce, že malce obrabljena. Pravi adut filma so njegovi protagonisti — pa ne mislim pritlikavega scientologa Tomčija Kurčija, čigar hormonski lik (narcisoidno samozavestnega, gizdavega in s pričakovanji zavoljo dediščine slavnega očeta obremenjenega frajerja) je fotokopiran direktno iz Top Guna (1986) in drugih njegovih filmov [Show me the money truth!], in tudi ne sterilne voščene lutke Demi Moore, v katere enodimenzionalni vlogi bi neskončno raje videl prelestno Catherine Bell iz serije J.A.G. (1995—2005), temveč — razen nekaterih izvrstnih karakternih glumačev, ki pa žal ne pridejo do polnega izraza (J. T. Walsh, Kevin Bacon) — predvsem glavnega asa predstave, starega mačka Nicholsona (nominacija za oskarja).



Dramaturgija poljubne epizode katerekoli odvetniške nadaljevanke, razvlečena na dobri dve uri razmeroma pričakovanega dogajanja, zgolj premočrtno napeljuje k epilogu, ostremu soočenju predrznega pravnika in odločnega poveljnika na zatožni klopi. Pa vendar: če govorimo o filmskem motivu zoperstavljanja avtoriteti in spodkopavanja stroge vojaške hierarhije odločanja, mi kot veliko bolj zanimiva lika prideta na misel Denzel Washington in kapitan Gene Hackman (ki prepričljivo prekaša Nicholsona) v napeti Scottovi podmorniščini Škrlatna plima (1995); če pa govorimo o sodnem trilerju z nepričakovanimi preobrati in šokantnimi razkritji, je toliko boljših filmov, da jih nima smisla naštevati.
Začnimo z igralsko ekipo, ki svoje delo opravi tako zelo dobro, da še danes ne morem verjeti svojim očem in predvsem ušesom. Vsi po vrsti bi si zasluži oskarja, vsi po vrsti ukradejo svojih pet minut, vsi so tako zelo prepričljivi, da bi si zaslužili svoj film. [...] Zares nepozabna in orgazmična ekipa, ki je ne boste na tak enkraten način našli v nobenem filmu več. [...] Nepozabni dialogi, še bolj nepozabni prizori in antikliše, kjer se glavna junaka, Tom Cruise in Demi Moore, intimno ne zapleteta, delajo zares velik in hudičevo dober izdelek, ki je preveč pogumen, da bi se lahko zgodil tudi v resnici. —Iztok

3 komentarji:

  1. demi moore sucks

    OdgovoriIzbriši
  2. Hehe, zanimivo mi je, ko primerjam tole recenzijo in Gartnerjev spis. No, seveda se s tule napisanim bolj strinjam, film je precej povprečen, edina stvar, ki si jo velja zapomniti je seveda izbruh g. Jacka.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se strinjam s Paucstadtom. Gartner kot ponavadi onanira v svojem marcelovskem slogu in kot najstnica omedleva nad mačizmom Nicholsona (ki je v resnici zelo nezahteven lik), ne da bi karkoli pametnega povedal. Demi Moore je pa res ena cenena in ne ravno talentirana igralka.

    OdgovoriIzbriši