10. jul. 2009

The Exorcist (1973)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Have you ever heard of exorcism? It's a stylized ritual in which rabbis or priests try to drive out the so-called invading spirit. It's pretty much discarded these days, except by the Catholics who keep it in the closet as a sort of embarrassment. It has worked, in fact, although not for the reason they think, of course. It was purely the force of suggestion. The victim's belief in possession helped cause it. And just in the same way, this belief in the power of exorcism can make it disappear.

Ameriški pisatelj William Peter Blatty je v petdesetih letih, ko je bil še študent jezuitske univerze v Georgetownu, slišal za odmevno afero o resničnem primeru izganjalske prakse pri nekem obsedenem trinajstletnem dečku. To ga je navdihnilo, da je leta 1971 napisal roman The Exorcist, kjer starejši jezuitski duhovnik Merrin med arheološkimi izkopavanji v severnem Iraku naleti na kamniti kipec demona Pazuzuja (starodavno asirsko božanstvo vetra, neviht in povodenj). Obenem se začnejo pri dvanajstletni Regan (Linda Blair), hčeri slovite igralke Chris MacNeil (Ellen Burstyn), ki ravno snema nov film v Georgetownu, dogajati srhljive telesne in psihološke spremembe — okrog nje pa nepojasnjene nesreče, ki jih že raziskuje sumničavi policijski detektiv Kinderman (Lee J. Cobb). Ko se vsi poskusi, da bi pravoverna medicina pojasnila njeno bolezensko stanje, izjalovijo, se obupana mati končno obrne na očeta Damiena Karrasa (Jason Miller), verskega strokovnjaka za parapsihologijo. Duhovnik, ki se po smrti svoje matere spopada z dvomom o lastni veri, zgrožen ugotovi, da je dekličina obsedenost videti avtentična, in se kot skrajno metodo odloči uporabiti eksorcizem. K zahtevnemu obredu povabi najbolj izkušenega cerkvenega izvedenca za to, ostarelega očeta Merrina (Max von Sydow) osebno. Nihče od njiju se ne zaveda, da bodo v boju zoper mračne sile potrebne tudi žrtve.



You show me Regan's double, same face, same voice, everything. And I'd know it wasn't Regan. I'd know in my gut. Now, I want you to tell me that you know for a fact that there's nothing wrong with my daughter, except in her mind. You tell me for a fact that an exorcism wouldn't do any good. You tell me that!

Po knjigi posneti Izganjalec hudiča je sčasoma prerasel v nesmrten žanrski kult, ki ga štetejo za eno najbolj kontroverznih grozljivk v zgodovini (gotovo pa najbolj uspešnih, saj je film prinesel več kot štiristo milijonov dolarjev v blagajne po vsem svetu) ter zavoljo nenavadnih produkcijskih in snemalnih razmer ovijajo v tančico urbane legende, ki se je je svoje čase oprijel sloves pristno "prekletega" filma. Denimo zaradi poškodbe Burstynove pri snemanju, požara, ki je zajel prizorišče, nepojasnjenih smrti nekaterih članov snemalne ekipe in celo igralcev, domnevnih čustvenih težav, ki jih je po končanem snemanju doživljala mlada Linda Blair, prepovedi njegovega predvajanja in obsodb verskih organizacij, celo samega Vatikana, in še marsičesa. Da seveda o njegovih grozljivih motivih ne govorimo: gnusna preobrazba mlade Regan, bizarni poltergeistovski pojavi, srhljivi grgrajoči demonski glasovi in zeleni izbljuvki, obračajoče se glave in strašljiva metamorfoza nežnega dekleta, opolzki seksualni izpadi obsedene mladoletnice, sporna psihologizacija vere in sloviti subliminalni prizori pojave kapitana Howdyja — vse to je pripomoglo k slovesu najbolj razvpitega filma vseh časov, med ogledom katerega je zgroženo in pretreseno občinstvo množično zapuščalo kinodvorane.

Mirabile dictu, don't you agree? —You speak Latin? —Ego te absolvo. —Quod nomen mihi est? —Bon Jour. —Quod nomen mihi est? —La plume de ma tante.



Vsak film skozi čas izgubi nekaj svoje ostrine, pa vendar: kljub novodobnim strašljivkam, seveda podprtim s posebnimi učinki (ki povečini zasenčijo njihovo zgodbo in like), Izganjalec hudiča ostaja še dandanes vsega spoštovanja vreden, prelomen, strašljivo vzdušen, mučen, navdušujoče izprijen in nepozaben predstavnik svojega žanra, ki je močno pred svojim časom vizionarsko oznanjal dobo filmskih grozljivk širokega vsebinskega spektra — od simboličnih alegorij in komično grotesknih fars do najbolj sprevrženih in krvavih gore-festov. Poleg tega v svojem najbolj spornem aspektu ni izgubil veliko od svoje nekdanje moči: razen številnih freudovskih insinuacij o družinski patologiji gre tudi za brutalno kritiko pokroviteljske indoktrinacije cerkvenih institucij, nezgrešljiv namig na pedofilijo ter incest in sadomazohizem izza zaprtih vrat uglajene malomeščanske zunanjosti, poganske motive kultov in sekt nasproti pravovernim simbolom in skepticistično reduciranje krščanstva na nezavedno psihosomatsko avtosugestibilnost; kot nasprotje temu pa prav potrditev najvišje vere (in ljubezni) skozi ultimativno žrtev. Poleg ugledne igralske postave odlično karakteriziranih likov, sijajne vizualizacije in izjemne zvočne ter glasbene podlage, so to največje odlike tega impresivnega filma — ki je, če upoštevamo revalorizirano vrednost, tudi največji finančni uspeh producentskega giganta Warner Brothers kadarkoli. Njegovim ustvarjalcem je prinesel 2 oskarja in 8 nominacij, 4 globuse in 3 nominacije ter številne druge nagrade — arhetipski lik z meglo ovitega izganjalca pa se je za vekomaj zapisal med najbolj prepoznavne ikone sodobne kinematografije.

Your mother's in here, Karras. Would you like to leave a message? I'll see that she gets it. Your mother sucks cocks in Hell, Karras, you faithless slime.
In samo pomislite, vlogo duhovnika Jasona Millerja sta zavrnila Marlon Brando in Jack Nicholson, režije so se ustrašili prav vsi na čelu s Francisom Fordom Coppolo in Stevenom Spielbergom, zelene luči pa ni hotel zlepa prižgati prav noben studio. Škoda, da filma niso posneli kakšnih trideset let prej in da glavne vloge ni igrala rosno mlada Marilyn Monroe. To bi bilo šele grozljivo. —Iztok



Film je dobil številna nadaljevanja, prequele ter množico drugih posnemovalcev, parodij in žanrskih poklonov, ki pa v ničemer niso dosegli podobnega vpliva, slovesa in uspeha. Režiser William Friedkin se je svojemu morebiti največjemu dosežku približal le še s prejšnjim filmom, legendarno Francosko zvezo (1971), ki mu je razen večne slave in drugih odličij prinesel tudi oskarja za režijo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar