24. jun. 2009

First Blood (1982)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Sylvester Stallone je imel za seboj že tretjega Rockyja, ki je rahlo upehan že oznanjal stagnacijo (če že ne upad) zaslužka slavnega hollywoodskega mišičnjaka, ko je dobil ponudbo, da bi po romanu kanadskega pisca Davida Morrella posnel film o vietnamskem veteranu, ki v goratem ameriškem zakotju naleti na nerazumevanje in predsodke tamkajšnjih šerifskih oblasti. Potem ko so vlogo Johna J. Ramba zavrnili Al Pacino, Nick Nolte in Michael Douglas (kandidati zanjo pa so bili še Clint Eastwood, John Travolta, Steve McQueen in Dustin Hoffman), sta mu slovita producenta Andrew G. Vajna in Mario Kassar (Total Recall, franšizi Rambo in Terminator, Red Heat, Jacob's Ladder, Angel Heart, Air America) dovolila celo vsebinski poseg v scenarij, ki ga je nekoliko prilagodil svojemu liku. In testosteronski lik stoičnega pripadnika zelenih baretk je, odkrito rečeno, od vseh njegovih bolj ali manj razdelanih vlog, najbolj skladen s Stallonejevim stasom in izrazno paleto. Ni pretirano reči, da je njegov najbolj prepoznaven in posrečen filmski lik.



Govorimo seveda izključno o prvem delu. Lik Ramba se je v mnogih nadaljevanjih iz tragične ameriške ikone postopoma preobrazil v banalno, groteskno, neranljivo akcijsko figurico, ki sovražnike demokracije kosi kot za stavo, in je razen ene najprepoznavnejših filmskih franšiz (ob neki drugi, boksarski) zaznamoval vso Slyjevo igralsko kariero. Kopirali so ga, ga posnemali, parodirali in okrog neustrašnega dolgolasega pripadnika posebnih enot zgradili celotno merchandising industrijo. In seveda kovali železo zaslužka vse tja do (zaenkrat) četrtega nadaljevanja, ki je že zdavnaj izgubilo priokus in pomen prvotnega sporočila iz leta 1982.

Nothing is over! Nothing! You just don't turn it off! It wasn't my war! You asked me, I didn't ask you! And I did what I had to do to win! But somebody wouldn't let us win! And I come back to the world and I see all those maggots at the airport, protesting me, spitting. Calling me baby killer and all kinds of vile crap! Who are they to protest me? Who are they? Unless they've been me and been there and know what the hell they're yelling about!



Naslov prvega dela namreč ni "Rambo" ali "Rambo 1", kakor je nemara še vedno prepričan kakšen nezahteven najstniški privrženec njegovih nadaljevanj (čigar morbidno fascinacijo nad nasiljem in maščevanjem so slednja tako sočno zadovoljila), temveč Prva kri — torej "prvobitni greh" ali "prvi vrženi kamen" v sosledju zla. "Oni so prvi prelili kri," potoži Rambo svojemu nekdanjemu poveljniku, polkovniku Trautmanu, "oni so začeli, ne jaz." In tukaj se skriva srž ter poanta njegove zgodbe: "izvirni greh" so zakrivili "oni", v zadrtih in sadističnih policistih utelešen simbol ameriške institucije, torej sistem, sama država. "Oni" so izurili ta bojni stroj brez čustev in brez prihodnosti, ga zavoljo lastnih imperialističnih apetitov vrgli v pekel Vietnama in izkoristili za vojaško-politične igrice, potem pa ga zavrgli, pozabili in marginalizirali. Nikomur ni mar za vojne veterane, "morilce otrok in stark", večinoma že tako posameznike z dna družbene lestvice, ki so se odzvali klicu dolžnosti in v daljni azijski državi izvrševali ukaze svojih nadrejenih; najraje bi jih potisnili na obrobje, v pozabo, saj niso nič drugega kot politična sramota in živeči opomnik ene najbolj tragičnih napak administracije najmočnejše vojaške velesile na svetu.



Pred filmom izkušenega kanadskega režiserja Teda Kotcheffa sta motiv vietnamskega sindroma raziskovala že Ciminov Lovec na jelene (1978) in seveda kultni Scorsesejev Taksist (1976), oba z odličnim DeNirom in spremljevalno igralsko zasedbo, a bolj implicitno, prikrito in pretanjeno. Rambo je za spoznanje bolj neposreden, časi politične (ne)korektnosti so bili temu že bolj naklonjeni. Kamera in dramaturgija sta solidni, akcija pa (vsaj na vrhuncu) nepopustljiva. Zato pa bi bolj kritični dejali, da nekoliko zašepa pri glumaški postavi; stari maček Brian Dennehy je kot šerif Will Teasle odličen, Richard Crenna kot polkovnik Samuel (kot "uncle Sam") Trautman pa neznansko lesen in komajda prebavljiv. Roko na srce: tudi Sly ni ravno oskarjevski material, dasiravno je dovolj prepričljiv, vendar poleg tega scenarij pri razpletu bistveno odstopa od knjižne predloge. V romanu namreč glavni junak umre — ubije ga prav njegov mentor, nekdanji poveljnik voda, edini človek, ki mu Rambo sploh še zaupa. S čimer je seveda čudovito cinično in pomenljivo sklenjena pripoved o še enem predanem ameriškem vojaku, ki ga je kot obrabljeno lutko pokončal njegov stvarnik, politično-vojaški sistem. Vendar so producenti menili, da bi bil tak konec preveč krut, mračen, nihilističen; zato so odslovili Kirka Douglasa, ki naj bi sprva odigral polkovnika Trautmana in se je odločno zavzemal za avtentični knjižni konec, in zgodbo zaključili tako, da jim je v nadaljevanju omogočila še tri sequele.

Škoda. Če bi obveljal knjižni razplet, bi bil namreč Rambo mitski lik; tako pa niti v četrtem delu (2008) še ne umre, temveč se že dolgo pred tem spremeni v patetično popcorn parodijo samega sebe.

2 komentarja:

  1. Prikimavam vsemu zapisanemu, čeprav bi mu sam namenil višjo oceno, predvsem pa bi radikaliziral vrednostno razliko s četrtim delom, ki je po mojem prepričanju le nov izlet mimo prvega in edinega lucidnega Ramba.

    OdgovoriIzbriši
  2. Glede četrtega dela se seveda strinjam, prvega pa v resnici ocenjujem s 7.5, a vmesnih ocen pač ne dajem; igralski performansi, končni razplet, premalo razdelan lik junaka in njegov odnos s Trautmanom, pretirano enostransko prikazani policisti in kljub vsemu prevelik poudarek na eksplozivni akciji pa me ne prepričajo, da bi mu namenil 8/10.

    OdgovoriIzbriši