31. maj 2009

Doomsday (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

O pričujočem filmu, ki sem si ga uspel ogledati šele pred kratkim, sprva nisem niti nameraval pisati, saj k recenziji blogerskega kolega Jana G. nimam veliko dodati in tudi z njegovo oceno se bolj ali manj strinjam. Pa vendar mi črv zagrenjenosti spričo razočaranja nad sicer odličnim britanskim scenaristom in režiserjem Neilom Marshallom, čigar velik privrženec sem, ne da miru, da ne bi priobčil vsaj nekaj besed o tem, zakaj se mi zdi film velik korak nazaj v primerjavi z njegovimi prejšnjimi.



Spomnimo se: Neil Marshall je med novodobnimi mladimi režiserji nizkoproračunskih grozljivk vzbudil pozornost pri kritikih in cineastični srenji z duhovitim poklonom splatterjem v volkodlakščini Dog Soldiers (2002), izjemen izdelek pa mu je uspel tudi v srhljivi in nadvse izvirni podzemni naježevalki kože Descent (2005). Kar predstavljam si, kaj se je zgodilo potem: nekdo je opazil njegov talent in producenti so mu obljubili mastno prgišče cekinov ter sila velikodušen budget (30 milijonov dolarjev), če ustvari visokooktansko postapokaliptično neo-srednjeveško pobijalščino, ki bi po metodi najmanjšega skupnega imenovalca zadovoljila predvsem s hormonskimi sci-fi akcijadami in videoigrami zasvojene najstnike. When money talks, the bullshit walks. Kako pretenciozen film je ustvaril, pove že naslov, ki z vsebino nima veliko skupnega, saj slednja ne cilja na kakšen partikularen dogodek in tudi ne namiguje na biblični armagedon. Zato pa se prav nesramno napaja pri takih kultih kot Carpenterjev Escape from New York (1981) in Millerjeva distopična trilogija Mad Max (1979), Boyleova brutalna satira 28 Days Later (2002) ter računalniške eksploitacije kot franšiza Resident Evil (pa še marsikje, brez konca in kraja), ne da bi ob tem poskrbel za kakšen poseben presežek ali duhovitost prikaza številnih referenc. Tako je rezultat naslednji: če omenjenih filmov kdo ne pozna (ker je recimo premlad), se mu brezglava popcorn akcijada (ki se na srečo ne jemlje pretirano resno) utegne zdeti kratkočasna in dokaj zabavna; sicer pa ni prepričan, ali naj vse očitne namige jemlje kot filmski poklon, ali zgolj kot dolgočasno in nedomišljeno kopiranje. (Osebno se nagibam k slednjemu.)



Kje je torej meja med iskrenim homage pristopom in oportunističnim šlepanjem na znane kinematografske motive? Rekel bi, da prav gotovo v dovršenosti dramaturgije, karakterizaciji likov in seveda v scenariju. Vse to je Marshallu tokrat umanjkalo; namesto pretanjenih zgodbovnih odtenkov, sijajne alegoričnosti in simbolike, empatičnih karakterjev, napetosti in fluidne narativnosti, nam ponuja klišejsko jeremijado voda hi-tech komandosov pod vodstvom majorke Eden Sinclair (Rhona Mitra), ki se podajo onkraj Zidu (med Anglijo in Škotsko), ki ločuje z virusom Reaper okuženo severno populacijo od vojaške diktature Anglije, da bi (kakopak!) našli zdravilo za sintetično kugo sveta daljne prihodnosti.
Prav ste prebrali, Doomsday je tako nor, da nas sredi leta 2035 pelje v srednji vek. In tako odpičen, da ga razjarjeno pleme med žretjem svojih nasprotnikov zažura na kan kan. Verjetno eden najboljših akcijskih filmov zadnjih let, ki ga bodo naša kina očitno nesramno prešpricala. —Iztok

Film je vsekakor namenjen mlajšemu, skrajno nezahtevnemu (moškemu) občinstvu, in v tem kontekstu ponuja natanko dve (vsaj očesu) všečni stvari: prva je seksapilna amazonka Rhona Mitra (Hollow Man, Get Carter, serija Boston Legal, The Number 23), druga pa navdušujoči Bentley Continental GT, v katerem se proti koncu filma prevaža. Vse drugo, vštevši ugledno igralsko zasedbo (Malcolm McDowell, David O'Hara, Bob Hoskins), in kljub razmeroma posrečeni scenografiji, kostumografiji in vizualizaciji, je takojšnje pozabe in pomilovanja vredno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar