25. maj 2009

The Cell (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Catherine Deane (Jennifer Lopez) je nadarjena psihoterapevtka posebnega raziskovalnega inštituta z najnaprednejšo računalniško tehnologijo, kjer se lahko s pomočjo sinaptičnih vodov poveže z zavestjo in umom katatoničnih pacientov, kakršen je Edward, deček v komi. Ko jo detektiv FBI Peter Novak (Vince Vaughn) prosi, da bi tako "vstopila v um" podobno komatoznega serijskega posiljevalca in psihopatskega morilca Carla Stargherja (Vincent D'Onofrio), da bi skušala izvedeti, kam je skril svojo poslednjo žrtev (ta je še živa, vendar se ji nepovratno izteka čas), je Catherine jasno, da je pred največjim izzivom v svoji karieri.



Tarsem Singh, ameriški režiser, producent in scenarist indijskega rodu, je nazadnje osupnil z nenavadno vizualno poslastico The Fall (2006), kjer se skozi pripovedovanje poškodovanega kaskaderja neki deklici v bolnišnici mešata fantazija in resničnost v ekstravagantnih in nadvse izvirnih scenografskih prijemih. Podoben pristop je uporabil tudi pri svojem prvencu Celica; a žal tam, kjer navdušuje z vizualizacijo (pri kateri ne prednjačijo računalniško generirani prizori, temveč posrečena surrealistična scenografija, živopisana kostumografija ter prava prizorišča in pokrajine), malce zaškriplje pri dramaturgiji, izvirnosti zgodbe in igralski zasedbi.

Premisa, kjer se terapevtka in pacient umsko združita in znajdeta v virtualni pokrajini, utelešenju najbolj izprijenih nezavednih predstav bolnega zločinskega uma, se zdi na prvi pogled zanimiva in izvirna; a je v resnici bolj kombinacija vsaj dveh znanih in že večkrat videnih motivov. Prvič, motiv profiliranja oz. poistovetenja policista ali psihiatra z morilcem, zato da bi ta razkril lokacijo svoje žrtve ali kakšne druge ključne podatke za razrešitev primera, smo videli v neštetih trilerjih, od slovitega The Silence of the Lambs (1991), forenzične detektivke Kiss the Girls (1997) ali, če hočete, Fincherjevega Se7en (1995), pa vse do krvavo morbidne franšize Saw. In drugič, alegorični prikaz alternativnih in namišljenih svetov ter sanjskih pokrajin, utelešenja osebnega pekla in vizualizacije patologije nezavednega; motiv, znan denimo iz kultnega A Nightmare on Elm Street (1984), slovitega Hellraiserja (1987), zombijevskega The Serpent and the Rainbow (1988), mističnega Jacob's Ladder (1990), dvoumnega Identity (2003), sijajnega Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004) ter čudaških umotvorov Daria Argenta, Davida Lyncha ali Tima Burtona.



Igralski performansi so v najboljšem primeru povprečni. Razvpita J-Lo (Selena, Anaconda, Out of Sight, Money Train) spet dokazuje, da je enako mediokritetna igralka kakor pevka, neizraziti Vaughn (Wedding Crashers, Fred Claus, Four Christmases, The Break-Up) me v dramskih vlogah prepriča še manj kakor v komičnih, D'Onofrio (Full Metal Jacket, Men in Black, Strange Days) pa je tudi že doživel svoje bolj bleščeče kinematografske trenutke — dasiravno je v tokratni glumaški postavi še najboljši. Tako gre režiserju sicer priznati odličnost v slogovnem, tehničnem in vizualnem vidiku (odnesel je oskarjevsko nominacijo za make-up), a mu je obenem moč očitati premalo angažiran žanrski poudarek, pomanjkanje vzdušnosti in napetosti ter nedodelanost likov, naracije in dialogov (slednje je napisal Mark Protosevich, scenarist tudi pri apokaliptičnem sci-fi trilerju I Am Legend). Brez tega pa ni resnično dobrega filma.

Ni komentarjev:

Objavite komentar