4. apr. 2009

Wrong Turn (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Če se kdo sprašuje, zakaj (občasno) pišem recenzije (tudi) takih filmov: v osnovi seveda zato, ker sem ljubitelj (dobre) horror filmografije. Ampak, takih... no, ne preveč kvalitetnih? Prvič, recenzije pišem naključno in glede na film, ki sem si ga ogledal nazadnje ali pred kratkim; večinoma so to filmi s sporeda TV ali po nekem naključju in preferencah izbrani naslovi iz videoteke. In drugič, če hočeš imeti referenčni model in ceniti dober film, si moraš včasih ogledati tudi kaj ... (v najboljšem primeru) povprečnega, da znaš potem prepoznati kakovost in kritizirati nekakovost.



Wrong turn je, kako ironično, precej zvest svojemu naslovu, saj gre za dokaj zgrešen projekt. V kinodvorane je prišel komaj kakšen mesec po znatno bolj duhovitem Zombiejevem House of 1000 Corpses (2003), ki sicer prinaša podoben poklon slasherskim klasikam tipa The Hills Have Eyes (1977) ter The Texas Chainsaw Massacre (1974), le da je Zombie (ob značilno udarni glasbeni podlagi) poskrbel za posrečene tarantinovske dialoge, veliko boljšo karakterizacijo likov in malce bolj očitno kulturno-socialno satiro o strahovih pred neznanim, arhetipsko nočno moro puritanske in sprenevedave urbane Amerike — pred deviantnim in zaostalim, pred nedoumljivimi južnjaškimi posebneži, zarukanimi in degeneriranimi kmetavzarji, morilskimi hillbillyji, rednecki in shitkickerji brez kakršnihkoli moralnih zadržkov in civilizacijskih načel, ki ogrožajo ustaljeni družbeni red ter iz svojih zatohlih zakotij zlobno prežijo na spodobne predstavnike "normalne" ameriške družbe.

Tokrat jih uteleša groteskna mutantska incestna družina nerazumljivo govorečih in neranljivih spak, ki za zabavo (nemara celo za prehrano) mesarijo nič hudega sluteče mimoidoče, ki z glavne ceste neprevidno zavijejo na zloglasno gozdno makadamsko pot Bear Mountain Road. Tam se znajdejo tudi naši junaki — preveč klišejski in nezapomnljivi, da bi sploh bilo pomembno, kdo so — in začne se neizprosni lov na mestno WASP-ovsko divjad in perjad; čez drn in strn, od kolibe ubijalskih kanibalov prek lesenih opazovalnih stolpov in neprehodnih krošenj stoletnih dreves.



Razen dolgočasne zbirke vseh mogočih žanrskih stereotipov je (klub razmeroma dobri fotografiji) dramaturgija revna, liki pa tako neizraziti in medli, da se gledalec niti za hip ne pomudi ob skrbi za kateregakoli od njih — kvečjemu ga muči firbec, kako bo umrl naslednji. Ob šibkih referencah na veliko boljše filme (kot kultni Boormanov Deliverance) nam protagonisti ne nudijo drugega kot rutinsko odštevanje življenj na že videne in nevznemirljive načine, pričakovan razplet in celo namig na sequel tega (pod)povprečnega umotvora, ki mu produkcija slovitega mojstra posebnih učinkov Stana Winstona (The Thing, Predator, The Relic) žal prav nič ne pomaga; dasiravno gre za nizkoproračunski izdelek neodvisne kinematografije, katerega edini namen je nezahtevna zabava.

1 komentar: