5. apr. 2009

To Live and Die in L.A. (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

William Friedkin, eno najbolj obetavnih producentskih, scenarističnih ter režiserskih imen postmodernega Novega Hollywooda v 70. in zgodnjih 80. letih, je verjetno najbolj znan po kontroverznem Izganjalcu hudiča (1973), za mnoge filmske kritike in privržence žanra še vedno najboljši in najstrašnejši grozljivki v vsej cineastični zgodovini. Ljubiteljem kriminalnih trilerjev in divjih policijskih avtomobilskih pregonov pa se je gotovo vtisnil v spomin že s svojim predhodnim filmom, nič manj kultno Francosko zvezo (1971), ki mu je prinesla kar 5 oskarjev (med drugim Friedkinu za režijo in Hackmanu za glavno moško vlogo), 15 drugih nagrad (globus, bafta) in številne nominacije ter je pomembno obeležila novo obdobje ameriške kinematografije: brutalno neizprosni, krvavo realistični akcijski trilerji, posneti v grobem dokumentarističnem slogu, ki so povozili dotedanje enodimenzionalno idealistične filmske arhetipe o "dobrih" in "slabih" likih, motivih njihovih dejanj in moralnih načelih.



V soparnem in s smogom prežetem Los Angelesu v 80. letih policijska enota pod vodstvom detektiva Richarda Chanca (William L. Petersen) skuša stopiti na prste spretnemu ponarejevalcu denarja in čudaškemu umetniku Ricku Mastersu (Willem Dafoe) iz kriminalnega podzemlja. Tega zastopa pokvarjeni odvetnik Grimes (Dean Stockwell) in ko skuša Chance, ki se hoče maščevati za umor svojega policijskega partnerja, pri skrbno zrežirani ukani izkoristiti denarnega kurirja Codyja (John Turturro) za vabo, se začnejo stvari zapletati v nepredvideno smer. Igralska zasedba na čelu s sijajnim antagonistom Dafoejem (Platoon, The Last Temptation of Christ, Mississippi Burning, Once Upon a Time in Mexico) in dopadljivo hladnim Petersenom (Grissom) v njegovi drugi celovečerni vlogi (Manhunter, Fear, CSI: Crime Scene Investigation) poskrbi za prepričljivo karakterizacijo likov, z vzdušno glasbo časa podložena dramaturgija pa v dinamični napetosti ne popusti vse do nepredvidljivega konca, ki cinično sklene hipnotično zgodbo o prijateljstu, zvestobi, izdaji in neusmiljenih zločinskih poslih.



In če se je Gene Hackman v akcijski drami French Connection (1971) nepozabno preganjal za vlakom po newyorškem Brooklynu, slavni Steve McQueen v Bullittu (1968) pa po znamenitih hribčkih San Francisca, potem smo v drugi polovici filma Živeti in umreti v L.A. priča enemu najbolj divjih filmskih pregonov vseh časov (snemali so ga šest tednov) po najprometnejši avtocestni žili v Mestu angelov. (Drugi del Matrice, kjer so podoben cestni prizor dodatno računalniško podkrepili, je bleda kopija tega.) Friedkinov adrenalinski kriminalni triler lahko mirno označimo za sodobno klasiko iz 80. let ter enega njegovih najbolj posrečenih izdelkov (bil je razmeroma spregledan in podcenjen, a je sčasoma močno pridobil na veljavi), pomemben doprinos modernemu neo-noir žanru, ki ga je režiser v veliki meri uveljavil že z nekaterimi prejšnjimi filmi.

1 komentar:

  1. Brutalen film. Friedkin je dandanes eden zadnjih old school režiserjev, v svojih časih hudo podcenjen, a hkrati čedalje bolj cenjen med mlado publiko (podobno kot Peckinpah) pa četudi včasih posname zelo slab film. Tip rad reskira, včasih lahko zaradi tega posname ene najboljših filmov, včasih pa tudi katastrofe, a dejstvo je, da te nikoli ne pusti ravnodušnega.

    OdgovoriIzbriši