23. mar. 2009

Gattaca (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

V fiktivni "ne tako oddaljeni prihodnosti" je genetika napredovala do te mere, da spočetje otrok ni več prepuščeno naključju. Znanstveniki poljubno kombinirajo in natančno določijo zaporedje DNK, ki bo otroku poljubnega spola prirojeno zagotovilo kar najboljše telesne in psihofizične lastnosti. Tako se — vsaj tistim bogatejšim, ki si to lahko privoščijo — rojevajo genetsko popolni potomci in le najboljši med njimi lahko upajo, da bodo nekoč kot izbranci poleteli na vesoljsko misijo pri državni agenciji Gattaca Aerospace Corporation.



Vendar se nekateri starši včasih odločijo otroke spočeti naravno, zato je Vincent (Ethan Hawke) povprečen mladenič brez posebej izstopajočih lastnosti, pravzaprav kratkoviden in s prirojeno srčno napako; za razliko od svojega mlajšega brata Antona (Loren Dean), bleščečega atleta in kot riba zdravega fanta, pri čigar spočetju sta se starša vendarle odločila za biomedicinsko pomoč. Slednji ga zlahka prekaša v vsem — razen pri plavanju na odprto morje, kjer Vincent začuda vztraja dlje in celo reši utapljajočega se brata. Razen tega ima Vincent ambiciozno željo, ki jo pomilovanje staršev in popustljivost okolice zavoljo njegovega šibkega zdravja kvečjemu še podžiga: da bi nekoč pri Gattaci kot elitni pilot poletel v vesolje. Ker je telesno manjvreden in ožigosan kot "pomanjkljiv" (in-valid), se lahko v sloviti korporaciji nadeja kvečjemu službe čistilca. Vendar pa prirojene hibe kompenzira z neomajnostjo in samodisciplino, vseprisotni računalniški nadzorni sistem pa bistroumno prelisiči z ukano: vse, kar potrebuje, je genetsko popolna kri ter kakšen vzorec las in kože. Pri tem mu pomaga Jerome (Jude Law), medicinski genetski čudež, ki je ostal po avtomobilski nesreči prikovan na invalidski voziček. Tako se Vincent postopoma "prelevi" v identiteto Jeroma in celo uspe pretentati najstrožje varnostne mere sterilno brezhibne vesoljske agencije — a se malce zaplete pri njegovi sodelavki Irene (Uma Thurman), še eni "pomanjkljivi" osebi s prirojeno srčno napako.

Premisa filmske zgodbe ima vse odlike najbolj žlahtne literarne znanstvene fantastike, ki ne slovi po plehki fascinaciji s tehnologijo in vizualnimi bravurami, temveč premore tehtne elemente družbene satire in pronicljive kritične poglede, ki se jih ne bi sramovali niti Stanisław Lem, Ray Bradbury ali Isaac Asimov. Skozi film se tako v glavnem prepletata dva osrednja motiva. Prvi je biopunkovski kritični prikaz distopične družbe, ki načrtno producira idealne ljudi; v vseh pogledih so popolni — tako zelo, da imajo zaradi bremena družbenih pričakovanj pogosto težave z identiteto in kompleksom boga. Neogibna posledica tega je razslojevanje družbe, predsodki in diskriminacija ter segregacija glede na "čistost" genskega zapisa — ne več po spolu, rasi in razredni ali kulturni pripadnosti. Drugi prepoznavni motiv pa je stremljenje posameznika z "napakami", ki more z golo vztrajnostjo, veličino duha in željo po popolnosti presegati lastne omejitve — še več, prav s tem se dokazuje v vsej svoji človeškosti in tako nazadnje poseže po zvezdah.



Scenarist in režiser Andrew Niccol, ki se je leto pozneje izkazal še z zgodbo medijske satire The Truman Show (1998), se loteva pomembnih in globokih tem. Škoda le, da mu v režijskem prvencu nekoliko zmanjka izkušenj pri nekaterih drugih elementih. Začenši s castingom, saj imata odlična Tony "Monk" Shalhoub (Men in Black, The Siege, The Man Who Wasn't There) in Elias Koteas (Crash, Fallen, The Thin Red Line, Zodiac, The Curious Case of Benjamin Button) komaj omembe vredno vlogo, legendarni Ernest Borgnine je neopazen cameo, interakcija Thurmanove in bledično neizraznega Hawka pa ne povsem prepričljiva (čeprav sta se igralca pri snemanju spoznala, se zaljubila in potem tudi poročila; ločena sta od leta 2004 in imata dva otroka). Soliden je veteran Alan Arkin kot policijski detektiv, v vlogi direktorja Gattace pa je kot zanimivost moč videti kontroverznega pisatelja in scenarista Gora Vidala. Igralsko daleč najbolj prepriča Jude Law, ki dobro prikaže kompleksne dileme hendikepiranega, ciničnega in depresivnega moža, ki svojemu dvojniku "posodi zgolj telo", v zameno pa "od njega dobi sanje". Zamolkla retrofuturistična scenografija in kinematografsko ozadje sta sicer prijetno minimalistična in stilizirana; nemara celo preveč, saj je pogrešiti kakšen razkošnejši vizualni element, ki bi bolje utemeljil, podkrepil in razširil družbeno ter civilizacijsko zakulisje.

Kljub šibki karakterizaciji in nekaterim nedoslednostim gre za drugačen, izjemno svež in sila izviren žanrski izdelek, ki v dramaturgiji močno prekaša marsikatero tehnično bolj dovršeno sci-fi dramo; pusti trajen vtis navdihujoče in pomenljive zgodbe, katere sporočila se nič manj kot pri največjih filmskih kiberpunkovskih mojstrovinah dotikajo bistva človeškosti in smisla življenja samega — tukaj in zdaj. Zlasti svarilo pred genetsko manipulacijo je morda še veliko bolj aktualno, kot se zdi.

1 komentar:

  1. odličen film, ki nosi v sebi vse preveliko dozo resničnega...

    OdgovoriIzbriši