18. feb. 2009

The Time Machine (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Časovni stroj angleškega pisca Herberta G. Wellsa (1866—1946) iz leta 1895 je v svetovnem merilu verjetno eden najbolj znanih klasičnih sci-fi romanov nasploh. Pisatelj, v svojem času izpričani socialist in zapriseženi mirovnik, je v literaturo med prvimi vpeljal značilni koncept potovanja v času in tako pomembno vlival na celotno prihodnjo knjižno zvrst; ob Julesu Vernu ga štejejo celo za očeta znanstvene fantastike. Njegov opus med drugim dopolnjujejo take kultne klasike kot Otok dr. Moreauja (1896), Nevidni človek (1897), Vojna svetov (1898) in Hrana bogov (1904), katerih zgodbe so potem (večkrat) zaživele tudi na odrskih deskah in filmskem platnu.

Roman The Time Machine, kjer ime osrednjega protagonista pravzaprav sploh ni omenjeno, razen fiktivne premise o potovanju v času in fizikalnih paradoksih, ki jih povzroča, v svojem širšem družbeno-političnem aspektu odraža predvsem kritiko dekadentne viktorijanske družbe (satirično utelešene v distopični civilizaciji ljudstva Eloi) in odkrito naklonjenost do tedanjih socialističnih idej (oz. marksistično kritiko brezkompromisno razraščajočega se kapitalizma, zavito v parabolo o izrojeni rasi Morlokov). Tedaj aktualne socialne in ekonomske razlike med industrijskimi družbenimi razredi oriše skozi metaforo o razcepljenju človeške vrste na dve rasi, od katerih ena v najbolj skrajnem eksistencialnem vidiku kanibalsko izkorišča drugo (in je zato tudi od nje usodno odvisna za lastno preživetje).



Toliko o knjigi; številne ekranizacije so zgodbo adaptirale po svoje in nekatere pomenljive prispodobe iz knjižne inačice so se pri tem nekoliko izgubile ali spremenile. Med filmskimi priredbami je verjetno najbolj znana tista iz leta 1960 z Rodom Taylorjem v vlogi genialnega izumitelja (poimenovanega kar po avtorju romana), ki v daljni prihodnosti spozna lepo Weeno (Yvette Mimieux) in se izkaže kot junak, ko pred ljudožerskimi prebivalci podzemlja reši celotno ljudstvo hedonističnih blondincev. V filmu so prepoznavni protivojni motivi in bojazni H. G. Wellsa o prihodnosti svojih sodobnikov, sicer pa v ljubezensko romanco odeta zgodba o potovanju v času prinaša predvsem optimistično sporočilo o tem, da je negotova prihodnost s svojimi možnostmi in za protagonista "svežim začetkom" kljub vsemu boljša od statične, mrtve, razpadajoče preteklosti, na katero tako ali tako ni mogoče vplivati.

Končno pridemo še do istoimenskega rimejka omenjenega filma oz. druge večje celovečerne priredbe, ki se je je leta 2002 lotil nihče drug kot pravnuk slovitega pisatelja, Američan Simon Wells, pred tem umetniški vodja animacije pri risano-igranem križancu Who Framed Roger Rabbit (1988) ter režiser risank An American Tail (1991), Balto (1995) in The Prince of Egypt (1998). V čevlje izumitelja Alexandra Hartdegena je tokrat postavil Avstralca Guya Pearca (The Adventures of Priscilla Queen of the Desert, L.A. Confidential, Memento), ki pa ima za potovanje v času drugačen motiv od svojega dvojnika iz leta 1960: ljubljeno zaročenko bi rad rešil smrti, zato se sprva poda v preteklost, da bi odločilno posegel v časovno sosledje. Kmalu ugotovi, da to ni mogoče, preteklost je določena in zapečatena; kakorkoli preusmeri tok dogodkov, imajo vedno enako usodno posledico. Nesrečno naključje ga vrže v daljno prihodnost, kjer se v nad sotesko visečih previsnih kočah živeči Eloi resignirano vdajajo močnejši rasi pošastnih Morlokov, tukaj je še lepa Eloika bronaste polti Mara (Samantha Mumba) in ... skratka, zgodba se ponovi v nekoliko spremenjenih okoliščinah in z nekaterimi drugačnimi poudarki.

He, I know — for the question had been discussed among us long before the Time Machine was made — thought but cheerlessly of the Advancement of Mankind, and saw in the growing pile of civilization only a foolish heaping that must inevitably fall back upon and destroy its makers in the end. If that is so, it remains for us to live as though it were not so. But to me the future is still black and blank — is a vast ignorance, lit at a few casual places by the memory of his story. —H. G. Wells, odlomek iz Epiloga


Zlasti vneti pristaši klasične sci-fi kinematografije so rimejk sprejeli z zadržano kritičnostjo in neodobravanjem vnovičnega prirejanja že tako prirejene prve filmske verzije. Nemara ne tako odkrito odklonilno kot pri rimejku slovite klasike Planet opic iz leta 1968, pod katerega istoimensko priredbo se je leta 2001 podpisal slavni Tim Burton, a je Časovni stroj povzročil podobno mešane in v najboljšem primeru mlačne odzive. Roko na srce: neizkušenemu režiserju Wellsu je v njegovem prvem (in za zdaj edinem) celovečercu sicer uspel tehnično, kostumografsko in scenografsko dokaj soliden izdelek, ki se z retrofuturistično vizualizacijo zanimivo pokloni predhodniku, a ga med zgolj povprečne žanrske umotvore pahne zlasti majava dramaturgija, številne scenaristične nedoslednosti in neprepričljivi zgodbovni motivi. Kombinacija neposrečene maske in računalniško animirane pojavnosti Morlokov mu resnično ni v ponos, humorni lik hologramskega knjižničarja je bolj patetičen kakor zabaven, in briljantni angleški igralec Jeremy Irons je bolj ali manj absurdno zgrešena izbira za vlogo možganskega trusta podzemne ljudožerske rase. Guy Pearce se sicer odreže dobro, kolikor mu karakterizacija in razvoj njegovega lika to omogočata, končni vtis celote pa pusti vonj po postani pokovki ter okus površnega in s preveč kompromisi obremenjenega izdelka, da bi razen lahkotne žanrske zabavnosti mogel ponuditi tudi kakšen globlji simbolični namig svojega slavnega knjižnega očeta. Sicer tudi Časovni stroj iz leta 1960 vsebuje prenekatero pomanjkljivost in je današnjim očem najbrž videti smešno arhaičen, a ga lahko kot najbolj kompetentno in substančno cineastično referenco na slovito knjižno delo brez slabe vesti priporočim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar