8. feb. 2009

Lost in Translation (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kaj pa vem, morda so nekatere najbolj pretanjene, rahločutne in pristne ekranizacije filmskih zgodb, ki zadevajo odnose med spoloma, res bolj domena žensk oz. režiserk: tako kot je to uspelo denimo Penny Marshall v Awakenings (1990), Barbri Streisand v The Prince of Tides (1991), Jane Campion v The Piano (1993) ali Kimberly Peirce v Boys Don't Cry (1999). Kakorkoli že — Sofia Coppola, hči slovitega Francisa Forda, v svojem šele drugem celovečercu (ki ga je režirala, producirala in napisala scenarij zanj) nedvomno dokazuje, kako angažirano cineastično izkušnjo lahko prinese preprosta ter kinematografsko minimalistična zgodba.



Bob Harris (Bill Murray) je od jet-laga utrujeni in v utečenost zakona brez prave komunikacije cinično vdani ameriški filmski zvezdnik zrelih let, ki se v Tokiu zdolgočaseno udinja snemanju reklam za viski in gostovanju v psihadeličnih najstniških oddajah, da bi unovčil še zadnje ostanke v Hollywoodu že počasi usihajoče slave. Japonci ga sprejmejo z zadržano spoštljivim navdušenjem, na vsakem koraku ob njem drobencljajo priklanjajoče se poševnooke hostese, njegov prestižni hi-tech hotel pa ima samodejno odgrinjajoče se žaluzije in za krepko zahodnjaško postavo premajhno kabino za prhanje. Charlotte (Scarlett Johansson) je prijetna, izobražena Američanka zgodnjih 20. let, ki v japonski prestolnici spremlja svojega vedno zaposlenega moža fotografa (Giovanni Ribisi). Ponoči ne more spati, samoto zabija z ogledovanjem znamenitosti dežele vzhajajočega sonca in ne ve prav dobro, kaj bi rada počela v življenju. Sorodni duši v telesih različnih starosti in izkušenj se po prvih bežnih srečanjih ujameta v intimno platonsko prijateljstvo, kakršno se zgodi le med človekoma, ki že vnaprej vesta, da vzajemna naklonjenost ne bo rezultirala v stereotipni spolni zvezi (čeprav je med njima zaznati implicitno erotično privlačnost) in ju sredi nerazumevajoče tujega kraja druži osamljenost in razmišljanje o svoji utesnjujoče determinirani usodi.

Toplo in duhovito komično dramo odlikuje briljantno nizkoprofilni performans veterana Billa Murrayja (Ghost Busters, Groundhog Day, The Man Who Knew Too Little, The Life Aquatic with Steve Zissou) v njegovi morda najboljši vlogi (napisani ekskluzivno zanj) ter fantastična interakcija s prikupno Scarlett Johansson, katere čutno sijočo, inteligentno in prostodušno feminilnost je morda prav v tem filmu opazil Woody Allen in ji že čez dve leti v Match Point (2005) prvič namenil vlogo svoje prihodnje filmske muze. V melanholične trenutke, komaj zaznavne odtenke, drobna namigovanja in med vrstice ujeti drobci humorja, mestoma osnovanega na kulturni in zgodovinski drugačnosti japonske družbe, podpirajo subtilno eksistencialistično pripoved o neizrečenem in neizživetem; o nepričakovanem trenutku, ko se po naključju srečata dve (povsem različni) izgubljeni srci in uma, in se za vedno vtisne v minljivost posameznika; o obžalovanju preteklih odločitev in razočaranju nad negotovostjo prihodnosti; o osamljenosti in odtujenosti rahločutnega človeka v puhloglavi in zbanalizirani družbi; o razkolu med obeti in iluzijami mlade ženske ter sladko-grenko refleksijo moškega v srednjih letih o vsem, kar je zamudil v življenju, ker se je v realnosti nepotešenih želja v mnogih letih "izgubilo s prevodom".



Razen tega, da je Lost in Translation razdelil občinstvo na vnete pristaše in (maloštevilne) one, ki sem jim zdi dolgočasen in precenjen, slovi tudi po svojevrstnem ekscesu, ki si ga je privoščila Coppolova: potem ko gre Bob ob slovesu za Charlotte, ji med gnečo na ulici zašepeta v uho nekaj, česar gledalci ne slišimo. Po nekaterih špekulacijah sodeč ji reče: "I have to be leaving, but I won't let that come between us," po drugih pa ji dahne: "I love you, don't forget to always tell the truth." Ne glede na to, kaj ji v resnici zašepeta, s tem edinstvenim prizorom režiserka ustvari nepozaben, ganljiv trenutek intimnosti in pristno življenjsko distanco do obeh likov, kakršno je prikazalo le malo tovrstnih filmskih izdelkov.

Film, ki je prejel oskarja (za najboljši scenarij), bafto, globus, cezarja in nešteta druga prestižna odličja (skupno 70 nagrad in 59 nominacij), odlikuje izjemna glasbena podlaga in eksotična vizualizacija (film je bil v celoti posnet v Tokiu); njegova razmišljujoča in večplastna sporočilnost ne igra na prvo žogo in za polno doživetje vabi k ponovnemu ogledu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar