6. nov. 2008

The Terminator (1984)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

The machines rose from the ashes of the nuclear fire. Their war to exterminate mankind had raged for decades, but the final battle would not be fought in the future. It would be fought here, in our present.

Američan kanadskega rodu James "Kralj sveta" Cameron ni nič slabši v čevljih scenarista kot v tistih režiserja (in producenta) — nemara prav nasprotno, kar je razen z uspešno terminatorsko franšizo dokazal tudi z besedili filmov The Abyss (1989), True Lies (1994), Strange Days (1995) in mnogih drugih. Največjo slavo mu je svoje čase pak prinesel tukaj omenjeni umotvor, za katerega si je sicer idejo sposodil pri ameriškem ZF piscu Harlanu Ellisonu oz. njegovih kratkih zgodbah iz TV serije The Outer Limits (in ga je ta moral tožiti, zato da je avtorjevo ime potem sploh omenil v odjavni špici filma), a je potem zgodbo razvil v eno največjih hollywoodskih sci-fi klasik, katere slovito enovrstičnico »I'll be back« menda poznajo celo med staroselci iz bušmanskih afriških plemen.

Listen, and understand. That terminator is out there. It can't be bargained with. It can't be reasoned with. It doesn't feel pity, or remorse, or fear. And it absolutely will not stop, ever, until you are dead.



S celo za tiste čase ne pretiranim proračunom 6 milijonov dolarjev (film je po vsem svetu potem zaslužil skoraj 80 milijonov) je Cameron ustvaril napet, razgiban, stripovsko vizualno stiliziran in dramaturško prepričljiv tech-noir triler o iz prihodnosti prispelem kiborgu, ki naj bi v časovni zanki z umorom matere (Linda Hamilton) bodočega vodje upornikov preprečil, da bi se ta sploh rodil in zanetil revolucijo ljudi proti računalnikom daljnega leta 2029. Za vlogo neuničljivega robotskega skeleta, obdanega z živečim tkivom, je sprva predvidel nevpadljivega in povprečno grajenega Lancea Henriksena, medtem ko naj bi sedemkratni Mr. Olympia zaigral vojaka Reesea, ki mu sledi iz bodočnosti in skuša preprečiti nalogo (naročeno s strani umetne inteligence Skynet iz prihodnosti). Pa so se na srečo odločili drugače: Michael Biehn se je namesto v vlogi morilskega kiborga, kar je prav tako bila ena od prvotnih opcij, pojavil kot njegov človeški nasprotnik, Henriksenu pa so nazadnje namenili stransko vlogo policijskega narednika. Kot redkobesedni gorostas kovinskega okostja pa se v usnje odet skozi črna očala mršči bodoči guverner Kalifornije, ki mu je prav ta vloga prinesla večno cineastično slavo, priljubljenost in prepoznavnost. Resda je imel za seboj že nekaj filmov in je pred tem prvič vzbudil veliko pozornost v kultnem Miliusovem Barbaru Conanu (1982), a je ta prišel na platna prej zgolj zato, ker se je njegov producent Dino De Laurentiis naknadno odločil za štajerskega mišičnjaka. Če katera, potem je bila prav vloga mehaničnega in enodimenzionalnega robotskega protagonista kot nalašč za lesenega Avstrijca (in razen Mr. Freeza v patetičnem Batman & Robin njegov edini "negativni" lik), ki se odtlej ni znebil duhovitega vtisa parodije samega sebe.



But there was one man who taught us to fight, to storm the wire of the camps, to smash those metal motherfuckers into junk. He turned it around. He brought us back from the brink. His name is Connor. John Connor. Your son, Sarah, your unborn son.

Terminator je s svojimi sequeli prerastel v eno najbolj prepoznavnih filmskih franšiz in nesmrtni akcijski sci-fi kult. Impresivna Švarcijeva pojava, animatronična (za današnje čase smešno zastarela) gumijasta maska z žarečim rdečim robotskim očesom, izjemna zvočna in glasbena podlaga, zanimiva uporaba časovnega paradoksa kot enega najbolj značilnih ZF motivov, stop-motion animacija v stopnjujoče ostrem končnem obračunu, eksplozivno zabavna mešanica akcije, ljubezenske romance, cyberpunkovske parabole o spremenljivi časovni posledičnosti ter futuristične vizije mračne usode človeštva — vse to je (razen nekaterih filmskih nagrad in nominacij) v cineastično stratosfero poleg režiserja (in kljub nekaterim pomanjkljivostim ter nedoslednostim) lansiralo predvsem najslovitejšega filmskega bodybuilderja vseh časov, ki v karizmatičnem stasu jeklenih mišic uteleša tudi presenetljivo nadarjenost za populistično politiko in showbusiness. Nadaljevanja Terminatorja so, kot je pri Cameronu (pa tudi sicer) v navadi, predvsem bolj ali manj duhovite parafraze samega sebe ter prinašajo stopnjevanje kaskaderskih vratolomij, kjer pirotehnične bravure in (še za današnje čase) dovršeni posebni učinki praviloma kompenzirajo siloma razvlečeno, derivatno in predelano zgodbo. S tem, ko je Guvernatorja postavil v vlogo "dobrega" kiborga, je režiser iz njega naredil akcijsko figurico in samoparodijo ter se zapisal popcorn kinematografiji z najnižjim skupnim imenovalcem, ki ji med vsemi kvalitetami dobrega filmskega izdelka ostane le še nezahtevna zabava. (Hasta la vista, baby!)



Should I tell you about your father? That's a tough one. Will it change your decision to send him here... knowing? But if you don't send Kyle, you could never be. God, you can go crazy thinking about all this... I suppose I'll tell you... I owe him that. And maybe it'll be enough if you know that in the few hours we had together we loved a lifetime's worth.

2 komentarja:

  1. prvi in drugi del sta mi izjemno všeč
    (drugi predvsem zaradi izjemnega bad-guya)

    3. je pa tak-tak, tipični novodobni holivudski film

    OdgovoriIzbriši
  2. Bom še sam (menjava, ane) dodal link do svojega bloga. Ki ne govori toliko o filmu, ampak bolj je razmislek o prihodnosti.

    http://andrejm.blog.drugisvet.com/2014/05/13/bodo-terminatorji-ostali-filmski-liki-ali-bodo-postali-resnicni/#comment-1594

    OdgovoriIzbriši