4. okt. 2008

Apocalypse Now (1979)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●●

Everyone gets everything he wants. I wanted a mission, and for my sins they gave me one. Brought it up to me like room service. It was a real choice mission, and when it was over, I'd never want another.



O provokativni vietnamijadi, ki po mnenju večine filmskih kritikov nedvomno sodi med najbolj kultne izdelke vseh časov, je težko povedati kaj novega ali drugačnega. Če bi še tako rad pristavil svoj recenzijski lonček, nemara izpadeš banalno, patetično ponavljajoče in poveličujoče dolgočasno. Obenem se ti zdi, da bi film razvrednotil, če bi ga analiziral, kot to počneš sicer. Pa vendar je izrazna nuja prevelika, da ne bi vsaj pritrdil tistim, ki v njem vidijo najboljši (proti)vojni film vseh časov — ali pa kar najboljši film nasploh, pika. Eh, pa kaj. Nič hudega, če se komu zdi pretirano: Apokalipsa danes je nič manj kot definicija tega, kaj je to kultni film. Bolj zanimivo bi se bilo denimo vprašati, zakaj je tako.

I love the smell of napalm in the morning. You know, one time we had a hill bombed, for twelve hours. When it was all over I walked up. We didn't find one of 'em, not one stinkin' dink body. The smell, you know that gasoline smell, the whole hill. Smelled like... victory.



Zgodba vietnamskovojnega epa ameriškega scenarista, producenta in režiserja Francisa Forda Coppole je pretežno znana, nič manj tudi produkcijske okoliščine in zakulisje te nesporne cineastične mojstrovine. Saj se spomnimo? Nikoli zares dokončani film, brez uvodne in odjavne špice. Legendarni The End skupine Doors, ki se med napalmskim peklom odvrti na začetku. Nemogoče snemalne razmere in mučno dogovarjanje s studiem. Skupno tri leta nastajanja (začetek v letu 1976), od tega osem mesecev snemanja, ostalo pa postprodukcija (veliko dialogov so posneli na novo) in montaža (naštepali so za 200 ur posnetkov). Coppola, ki je čez vse meje naraslo megalomansko produkcijo v veliki meri financiral iz lastnega žepa, pri snemanju izgubil 45 kg in skoraj doživel živčni zlom. Harvey Keitel, ki so ga že takoj zamenjali z Martinom Sheenom, tega pa je med snemanjem pri 36-ih zadel srčni infarkt, saj je bil večino časa pijan. Njegovo vlogo so zavrnili Steve McQueen, Al Pacino in Jack Nicholson. Marlon Brando, ki ni prebral niti scenarija niti knjige Heart of Darkness in je dialoge napol improviziral, na snemanje pa je klub zahtevam karakterizacije likov prišel zavaljen kot prašič (dasiravno je pokasiral tedaj neskromne 3 milijone dolarjev honorarja, od tega milijon vnaprej). Tajfun, ki je na filmskem prizorišču na Filipinih razdejal kulise in uničil večino opreme. Laurence Fishburne, ki je lagal o svoji starosti, saj jih je imel takrat samo 14. Vodni bivol, ki so ga zares razmesarili, ker so lokalni prebivalci ravno praznovali svoj največji praznik Tet. In pa številne filmske bizarnosti, ki so se šele nekaj let po koncu pravega vietnamskega nesmisla (ki ga je leto prej tedaj uprizoril samo še Ciminov Lovec na jelene) zdele tako nezaslišane, da je prav ta kontroverznost postala de facto najbolj verna ponazoritev absurdnosti vietnamske (ali katerikoli druge) vojne, kar jih je do tedaj videlo osuplo filmsko občinstvo: napad helikopterjev ob trušču Wagnerjeve Ježe Valkir, deskanje po valovih med eksplozijami granat, psihadelični nastop playboyevih zajčic na splavu sredi pragozda, marihuana in LSD in rock'n'roll in hipijevska revolucija iz 70. let, ekscentrično blazni poveljniki vojaških sil — in groteskna odisejada peščice smrtnikov na vojaškem čolnu vedno globlje po reki navzgor in v mračno podzavest človeške etike, naravnost v osrčje najbolj mučne ameriške nočne more in njene večne boleče rane.



It smelled like slow death in there, malaria, nightmares. This was the end of the river allright.

Zakaj torej kult? Ker je film sprva doživel zelo mlačen in nasprotujoč sprejem, tako kot večina njemu podobnih? Zaradi nezgrešljive simbolike in mističnosti te strašljive alegorije? Mogoče zavoljo drzne scenografije in nepopisno kompleksne vizualne podobe, ki je odtlej ni presegel noben Coppolov film? Ali pa povsem zabrisane meje med resničnostjo in blodnjami, ki je od igralcev zahtevala tako kruto karakterno izpostavljenost, kakršne niso bili deležni v nobeni drugi vlogi? Nemara je kriva surova satiričnost moralnega prikaza administracije najmočnejše svetovne velesile, katere vojaški posegi po vsem svetu še danes sprožajo konflikte? Mogoče pa je zaslužno vzdušje nerazložljive vojne norosti, kjer osebno vojakovo etiko povsem zasenčijo politični interesi neusmiljenega vojnega stroja, da nazadnje svoja dejanja celo pred samim seboj iskreno upravičuje z logiko dvomljive lojalnosti.

I've seen horrors... horrors that you've seen. But you have no right to call me a murderer. You have a right to kill me. You have a right to do that... But you have no right to judge me. It's impossible for words to describe what is necessary to those who do not know what horror means. Horror. Horror has a face... And you must make a friend of horror. Horror and moral terror are your friends. If they are not then they are enemies to be feared. They are truly enemies.



Film je navdihnila novela Heart of Darkness angleškega avtorja poljskega rodu Josepha Conrada, po kateri je v sodelovanju z režiserjem Coppolo pisec John Milius (Dirty Harry, Conan the Barbarian, Clear and Present Danger) napisal scenarij. Apokalipsa je prejela dva oskarja in šest nominacij, tri nagrade bafta in šest nominacij, zlato palmo, zlati globus in eno nominacijo zanj ter številne druge prestižne filmske nagrade. Režiser je leta 2001 na festivalu v Cannesu predstavil 200 minut dolgo redux verzijo filma, skoraj uro daljšo od originala iz leta 1979, ki razen nove montaže vključuje številne izrezane prizore in dialoge. V odličnem dokumentarcu o snemanju te vojne drame Hearts of Darkness: A Filmmaker's Apocalypse (1991) pa zakulisje in produkcijo filma med drugimi pomenljivo komentira Coppolova žena Eleanor, ki je bolj kot vsi drugi doživljala predvsem dramo nastajanja te nesmrtne režiserjeve vizije in enega največjih avtorskih cineastičnih dosežkov sodobnega Hollywooda.* Ki pri skrajno izostreni gledalčevi percepciji niti ni (zgolj) vietnamska drama in vojni film, temveč metaforično potovanje v kolektivno blaznost in dekadenco ameriške družbe.

The horror. The horror...
* Op. Mislim, da je bilo pri Apokalipsi potrebne več (pre)drznosti, odločnosti in umetniške integritete kot pri Botru (le nekaj let po koncu prave vojne je bil film izjemno kontroverzen in provokativen), zato pri meni osebno prvi kotira nekoliko višje; kar pa seveda ne pomeni, da Coppolove druge mojstrovine, trilogije The Godfather, ne štejem med najboljše cineastične dosežke vseh časov.

2 komentarja:

  1. THE Movie

    neopisljivo z besedami

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da se pri oceni tako strinjava.

    OdgovoriIzbriši