23. sep. 2008

Con Air (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nicolas Cage, nečak slavnega režiserja Francisa Forda Coppole, je (po mojem mnenju) mediokriteten hollywoodski glumač povprečnega igralskega razpona in nezanimivega sloga, čigar presenetljivo raznoliki spekter vlog sega od vrhunskih in s filmskimi odličji nagrajenih dosežkov (Leaving Las Vegas, Bringing Out The Dead, Adaptation, Matchstick Men, 8MM) pa do najbolj abotnih, infantilnih in po mastni pokovki smrdečih akcijskih zmazkov (National Treasure, Ghost Rider, Next). Vratolomna letalščina Con Air je za spoznanje višje, a skupaj s podobno plitvima akcionerjema The Rock (1996) in Face/Off (1997) še vedno na spodnjem koncu te neslavne lestice njegovih filmov. Zakaj tako? Kakopak: when money talks, the bullshit walks. Denar, ki govori iz Letala prekletih, je seveda tisti slovitega producenta Jerryja Bruckheimerja, ki je finančno poskrbel za nekatere nesmrtne filmske klasike (Top Gun, Flashdance, Beverly Hills Cop) in izjemno posrečene politične ter vojaške akcijske drame (Crimson Tide, Enemy of the State, Black Hawk Down), a je po drugi strani (v španoviji z drugim razvpitim producentom in režiserjem srhljivo puhlih akcijskih popcornov Michaelom Bayem) zaslužen tudi za nekaj najslabših filmov z najbolj impresivno igralsko zasedbo vseh časov (Armageddon, Pearl Harbor).



Recept je boleče preprost: vzemi čim več znanih obrazov (Nicolas Cage, John Cusack, John Malkovich, Ving Rhames, Steve Buscemi, Danny Trejo, Colm Meaney) in jih brez domišljenega scenarija in izdelane dramaturgije naključno vrzi v klišejsko in histerično predvidljivo zgodbo o obsojencih, najbolj izprijenih zločinskih umih, ki med prevozom v drug zapor ugrabijo letalo, da bi z njim poleteli v prostost. Dodaj kopico strelskih obračunov, zvezne agente, z neba padajoča trupla, adrenalinske pregone, ceneno jokavo čustvenost in kanček plehkega patriotizma, dramatične slow-motion prizore vihrajočih las in valujočih mišic, testosteronske znojne pretepe in za vsak primer še ščepec eksplozij — pa dobiš dve uri dolgo jeremijado, ki je kar noče biti konec še dolgo po tistem, ko vedno vnovične eksplozije postanejo dolgočasne, nabildani in smešno dolgolasi Nicolas Cage pa v svoji intelektualistično ramboidni vlogi skrajno absurden in patetičen. Premočrtna zgodba, otročji dialogi in šibka karakterizacija likov preštevilnim zvezdnikom omogočajo zgolj karikirani in prisiljeni overacting ali nesmiselno obstransko statiranje. Malkovich, ki je še najbolj zanimiv, je videti, kot da ležerno vadi svojo vlogo iz Nevarnih razmerij; Buscemi je v filmu samo zato, ker je Buscemi; Rhames zato, ker je orjaški in temnopolt; Cusack pa zato, da bezlja naokrog in vpije v telefon.

Letalo prekletih bi morda rešilo to, da bi zajadralo v eksplicitno satirično parodijo ali akcijsko črno komedijo. Ker pa se prvenec neizkušenega angleškega režiserja Simona Westa očitno jemlje povsem resno, ga ni mogoče označiti drugače kot za še eno brezmožgansko popcorn akcijsko skrpucalo brez vsakršne substance, stila in smotra.
Nicolas Cage se je s filmi The Rock, Face Off in Con Air zavihtel med vodilne akcijske junake. Med največje frajerje žanra, kjer mu nekaj časa dejansko ni bilo para. Potem ga je začel srati. —Iztok

1 komentar: