6. avg. 2008

Sunshine (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Our Sun is dying. Mankind faces extinction. Seven years ago the Icarus project sent a mission to restart the Sun but that mission was lost before it reached the star. I, Robert Capa, and a crew of seven left Earth frozen in a solar winter. Our payload: a stellar bomb with a mass equivalent to Manhattan Island. Our purpose: to create a star within a star.

Vesoljski triler režiserja Dannyja Boyla in scenarista Alexa Garlanda se utegne na prvi pogled zdeti kot še en survivor flick iz sci-fi podžanra filmskih odprav, ki so potovale navzdol (The Core, 2003), navzgor (Armageddon, 1998), daleč stran (Red Planet, 2000) ali celo onkraj znanega (Lost in Space, 1998), da bi rešile človeštvo pred apokaliptičnim koncem. A samo v očesu površnega, kratkovidnega in žanru (ali režiserju) nenaklonjenega gledalca, ki v mračni satiri naveze Boyle-Garland 28 Days Later (2002) vidi kvečjemu še eno zombijado in v družbeni paraboli The Beach (2000) zgolj popotniško avanturo. Vsem drugim bo slepeče sijajni Sunshine odstrl čisto poezijo cineastične estetike, vseprežemajočo mistično vizualizacijo ter metaforičnost večnega človekovega stremljenja po zvezdah in spoznanju boga, v arhetipski želji po nesmrtnosti.
Kot rimejk Solarisa. Kot film, ki rešuje svet, ali še boljše, žanr znanstvene fantastike. Tokrat namreč Zemlji grozi smrt. Čista tema in ledenica. Težave so namreč na soncu, ki ugaša. Ki ima vsega dovolj. Ki bo ugasnilo luč in nas poslalo v franže. Po eni strani huda katastrofa, po drugi pa rešitev pred podobnimi filmi. —Iztok



Leta 2057 Sonce umira zaradi usodne reakcije v njegovi notranjosti, opustošena Zemlja pa je v zadnjih izdihljajih ovita v led. Misija vesoljskega plovila "Icarus II" predvideva večletno pot do ugašajoče zvezde in aktiviranje termonuklearne bombe, ki bo ponovno vzpostavila jedrsko fuzijo in tako zanetila Sonce. Astronavtsko-znanstveniško odpravo tik pred ciljem zmoti signal nekaj let poprej ponesrečenega plovila "Icarus I", za katerim se je izgubila vsaka sled. Bolj pomemben kot posadka je njegov eksplozivni tovor, ki bi trenutni odpravi omogočil bolj gotovo izpolnitev misije, saj "sta dve možnosti bolje kot ena sama". Njihova reševalna naloga se zaradi banalne človeške napake izjalovi in kmalu se izkaže, da vsi člani prejšnje odprave na Sonce le niso mrtvi. V nizu moralnih preizkušenj in etičnih dilem z usodo človeštva obremenjenih protagonistov se začne poslednje dejanje krvavega potovanja v esenco človečnosti, ob vseprisotni masi Sonca, ki izkrivlja percepcijo časa in prostora, neustavljivo priteguje z nedoumljivo skrivnostnostjo ter v nemočnih človeških bitjih zbuja prvobitno željo po spoznanju božanskega (v sebi).

V filmu je nezgrešljiv vpliv epske simbolike in filozofskih premis kultne Kubrickove Vesoljske odiseje (1968), referenc in vizualnih elementov Aliena (1979) Ridleyja Scotta ter motivov alegorične mističnosti meditativnega Solarisa (1972) Andreja Tarkovskega. Metafizičnost narave vesolja in dantejevski lik antagonista odkrivata še namige na sci-fi grozljivko Event Horizon (1997) oz. "Hellraiser v vesolju" ter satirični Dark Star (1974) Johna Carpenterja (Pinback/Pinbacker).



Boyle resda ne slovi po vedno dosledni naraciji, zaokroženi karakterizaciji in v interakciji likov zasidrani dramaturgiji; a morebitne pomanjkljivosti scenarija več kot popolno kompenzira s fantastično kinematografijo, odlično igralsko zasedbo in neumorno predanostjo avtentičnega ljubitelja klasičnega ZF žanra — ki s halucinantno kamero in preudarno umeščenimi ter nevpadljivimi posebnimi učinki ne fascinira zato, da bi ustvaril puhlo vizualno poslastico, temveč da bi snovnost brezčasne zgodbe o iskanju človeškosti podčrtal s tehnično kredibilnostjo in znanstveno verodostojnostjo. (Ekstremna spoznanja fizike delcev in sorodnih znanstvenih disciplin pa ponujajo interpretacije o ustroju vesolja, ki so sumljivo blizu religiji in mistiki.)

Film, ki je med oboževalci dosegel kultni status, prinaša večplastno transcendenčno dramo, zastavlja zanimiva vprašanja o človeku, bogu in moralnosti ter ponuja neprekosljivo vizualno izkušnjo, podloženo s srh zbujajočo zvočno kuliso in podkrepljeno s pretresljivo, hipnotično, veličastno glasbeno podlago, ob kateri vsaj za trenutek spoštljivo obmolkne tudi impozantni Straussov Zaratustra.

Hey Capa, we're only stardust.

2 komentarja:

  1. Ravno pogledal ta vikend, ker me je fasninirala fotografija Sonca v Sobotni prilogi Dela. Res izjemno vizualno popotovanje, edin konec, ko se vse skupaj sprevrže že v bolj grozljive vode mi ni ravno povšeči in pusti nekakšne grenak priokus.

    Propsi tudi za tehnološke ideje in rešitve.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, ima svoje zgodbovne pomanjkljivosti (Pinbaker) in nedoslednosti, sicer bi mu dal (še) višjo oceno.

    OdgovoriIzbriši