13. avg. 2008

Misery (1990)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Če govorimo o psiholoških srhljivkah, posnetih po literarnih predlogah mojstra knjižnih grozljivščin Štefana Kralja, so mi trije najljubši (in po mojem skromnem mnenju najboljši) filmi Carrie (1976) v režiji Briana De Palme, The Shining (1980) režiserja Stanleyja Kubricka ter filmska adaptacija pod taktirko Roba Reinerja, o kateri pravkar teče beseda.

Prekaljeni ameriški igralec, producent in režiser Reiner je Kingovo zgodbo uprizoril že v izjemni mladostniški drami Stand By Me (1986). Kot režiser se je izkazal še v kultni glasbeni komediji This Is Spinal Tap (1984), pravljični fantaziji The Princess Bride (1987), inteligentni romantični komediji When Harry Met Sally (1989) ter sodni vojaški drami A Few Good Men (1992). Tam je prvič sodeloval z Jackom Nicholsonom in ga potem angažiral še v sočutni komični drami The Bucket List (2007). Najbrž pa ni pričakoval, da mu bo v srhljivki Misery (1990) tedaj razmeroma neznana igralka Kathy Bates za vlogo Annie Wilkes (ki sta jo pred tem zavrnili Anjelica Huston in Bette Midler) prinesla oskarja in zlati globus za glavno žensko vlogo.



Slavni pisatelj osladnih ljubezenskih romanov Paul Sheldon (James Caan) na poti iz odmaknjenega gorskega kraja, kjer je v miru končal svojo zadnjo zgodbo, na zasneženi cesti doživi prometno nesrečo. Polomljenega ga reši domačinka, nekdanja bolniška sestra Annie Wilkes. Na svojem domu sredi neprehodne snežne idile ga skrbno neguje, dokler ne bi bil spet na nogah. Zaupa mu, da je največja oboževalka njegovih zgodb in Paul si za trenutek oddahne, saj je očitno v dobrih rokah. A samo do tedaj, ko Annie prebere rokopis njegovega še neobjavljenega romana, ki se kot zaključek epske romance konča s smrtjo osrednje protagonistke Misery. Užaljena in pobesnela Annie zahteva, naj Paul nemudoma napiše nov roman, v katerem njeni priljubljeni junakinji ne bo treba umreti. Ko si pisatelj nekoliko opomore in že načrtuje pobeg, nemočno odkrije, kako zelo neuravnovešena, psihopatska morilka se v resnici skriva za uslužnim in prijetno domačim nasmeškom njegove dobrotnice Annie Wilkes.

Kaj bi ovinkaril: Kathy Bates je fenomenalna. Režiser z morbidno kamero odlično opravi svoje delo, z bližnjimi posnetki dramatičnega obraza nore bolniške sestre stopnjuje napetost in dramaturško zaokroži vzdušno temačni triler do šokantnega konca in onkraj njega. O izjemni igri te briljantne igralke (ki jo je leta 1995 režiser Taylor Hackford postavil v glavno vlogo še ene adaptacije Kingovega romana, Dolores Claiborne) najbolje priča veličastna konfrontacija s starim mačkom, karizmatičnim Jamesom Caanom, saj ga skoraj popolnoma zasenči. (Dasiravno Caan morda niti ni najbolj posrečena izbira za to vlogo, saj sicer sijajno, a nekako nelagodno in prisiljeno deluje kot podrejeni in nebogljeni lik na posteljo prikovanega pisatelja. Drži pa, da so vlogo pred tem menda zavrnili Jack Nicholson, William Hurt, Kevin Kline, Michael Douglas, Harrison Ford, Dustin Hoffman, Robert De Niro, Al Pacino, Richard Dreyfuss, Gene Hackman, Robert Redford in Warren Beatty.) Napeto zgodbo prijetno podpirata in komično razbremenjujeta simpatična stranska lika ostarelega šerifa (Richard Farnsworth) in njegove žene (Frances Sternhagen), kot pisateljeva knjižna agentka pa se pojavi še slavna Lauren Bacall.

Filmske nagrade so bile tokrat vsekakor zaslužene. Annie Wilkes ni nič manj kot ženski ekvivalent blaznega Normana Batesa iz legendarnega Psiha (1960) in ob njej bi morda za hip zmanjkalo besed celo genialno izprijenemu Hannibalu Lecterju. Z neprekosljivim, kompleksnim, nepozabnim ženskim antagonističnim likom Batesova nedvomno ukrade predstavo v kožo ježečem in živce parajočem trilerju, na katerega bi bil nemara ponosen tudi Alfred Hitchcock.

4 komentarji:

  1. Sem ravno dva ali tri dni nazaj spet gledal. Kaj vem, ne dopade se mi preveč, Batesova mi je na trenutke tako over the top, da deluje že komično.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mogoče. Ampak vseno se mi zdi boljša izbira kot Bette ali Anjelica (oz. katerakoli druga igralka). Na trenutke res deluje precej groteskno, kot (zelo) črna komedija, ampak napetost in občutek nemoči sta pa sijajna.

    OdgovoriIzbriši
  3. Okej, saj ni bila slaba, samo npr. pri tistem izpadu o kletivcah me je spominjala na jeznega Neda Flandersa :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Kathy Bates je ta film pri meni tako zaznamoval, da vedno ko jo vidim v katerem drugem filmu, se na začetku vstrašim. :P Drugače pa je Misery res ful dober.

    OdgovoriIzbriši