11. avg. 2008

Alien (1979)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●●

Angleški režiser Ridley Scott je v Osmem potniku (1979) in Iztrebljevalcu (1982) na novo opredelil in predimenzioniral filmsko sci-fi vizijo prihodnosti. Dve leti pred tem si je tako kot ves preostali svet ogledal Vojno zvezd in film ga je seveda osupnil, pa tudi pomembno vplival na njegovo prihodnje delo. Za razliko od pravljične podobe Luka Skywalkerja in kompanije, s črno-belimi viteškimi liki in epsko borbo dobrega proti zlu, je (morda namenoma in kot antitezo) Scott ustvaril srhljivo verodostojno, prepričljivo temačno prihodnost, ki ji vladajo globalne konsolidirane in vsenavzoče korporacije, nemočni in v brezbrižno potrošniški družbi izgubljeni človek pa je le nepomemben izdelek te tehnokratske, dekadentne, distopične civilizacije (implicitna, a nedvoumna kritika kapitalistične paradigme). Njegovo čustvovanje in življenje nasploh ni veliko vredno, saj je zgolj podaljšek avtomatiziranih procesov, priučeno bitje, ki ubogljivo pritiska na gumbe (čutiti je vpliv Kubrickove Odisejade in morda še Planeta opic, oboje iz leta 1968). S tem postavi Scott svojo zgodbo o rudarskem transportnem plovilu Nostromo (ime ladje tako kot številne druge reference izvira iz romanov Josepha Conrada) v širši družbeno-kritični okvir, ki prerašča meje žanra ter daje filmu in njegovim likom globoko, presenetljivo realistično ozadje.



Scottova vizija prihodnosti (v nasprotju z dotedanjo stilizirano startrekovsko podobo) ni bleščeče čista in sterilno počesana, polna junakov s svetlobnimi meči in laserskimi puškami — temveč vsakdanje otipljiva, kompleksno retrofuturistična, mehanično funkcionalna, ergonomska, umazana in soparna, celo utesnjena in mračno klavstrofobična. V njej ni malih zelenih možicljev ali patetičnih lovkastih večokih bitij, kovinskih robotov z oglatim telesom in neopredeljivih napravic, ki žmigajo in delajo "bip-bip", temveč današnji znanstveni resničnosti presenetljivo verni, samoumevno praktični in tehnološko avtentični, uporabni objekti. Pri vizualizaciji se je Scott, velik ljubitelj stripov ter eden od režiserjev, ki sami rišejo snemalne knjige (kot denimo brata Coen), navdihnjeno opiral na avtorska dela ZF ilustratorjev Chrisa Fossa in Rona Cobba ter sodeloval celo s slavnim Jeanom Giraudom aka Mœbiusom. Največji vizualni pečat pa je vsej franšizi (in številnim drugim produktom pop kulture, ki je vzniknila po prvem delu Aliena) vdihnil švicarski surrealistični slikar in kipar Hans Ruedi Giger.

Vizionarski genij H. R. Giger (vsaj na začetku) ni bil prav nič bolj polaskan nad dejstvom, da mu je svetovni sloves prinesla nekakšna vesoljska grozljivščina, kot je bil večkratno nominirani in nagrajeni britanski gledališki igralec sir Alec Guinness (dobil je oskarja za vojno dramo Most na reki Kwai) nad tem, da so ga med vsemi vlogami še nabolj poznali kot Obi-Wan Kenobija iz prve trilogije Vojne zvezd (pravzaprav je svojo vlogo naravnost preziral, dasiravno mu je lik prinesel tudi nemalo cvenka). Vsekakor pa je impresionistični švicarski umetnik ustvaril najbolj temačno, groteskno, bizarno, klinično ledeno, srhljivo podobo nezemeljskega bitja vseh časov, ki je do danes ni prekosil še nihče (so jo pa mnogi posnemali in reciklirali). Poleg agresivnega, pošastnega, sluzasto zobatega, kovinsko faličnega biomehanskega stvora brez oči ter zajedalskega skakajočega pajkastega hitronožca, ki se bliskovito prisesa žrtvi na obraz in jo zaplodi skozi usta ter ima kislino namesto krvi, je ustvaril fantastično celostno podobo vse alienske tehnologije in številne edinstvene vizualne elemente.

Koncept tujega bitja, ki se parazitsko razvije v telesu človeka in se v smrtni agoniji žrtve dobesedno pregrize skoznjo, je nekaj najbolj nepopisno grozljivega, kar si je kdaj izmislila sci-fi kinematografija. (Princip so si seveda izposodili pri najezdniških osah iz naddružine Ichneumonoidea, ki jajčeca izlegajo v druge žuželke in njihove ličinke.) V najslovitejšem prizoru, ko mladič zobatca med brizganjem krvi predre prsni koš člana posadke, režiser igralcem poprej menda ni zaupal vseh podrobnosti tega v enem poskusu posnetega kadra, kar je rezultiralo v spontani, avtentični grozi filmskih protagonistov. Podobno je bilo z likom aliena, ki je v slovitem studiu v angleškem Sheppertonu v veščih rokah Gigerja (ki so ga tja pripeljali iz švicarskega Gruyeres) do zadnjega trenutka nastajal v skrbno varovanih in pred očmi vseh skritih okoliščinah.



Karakterizacija članov posadke (Tom Skerritt, Sigourney Weaver, Veronica Cartwright, Harry Dean Stanton, John Hurt, Ian Holm, Yaphet Kotto) je dodelana do potankosti; hierarhija delovnih funkcij, interakcija in napetost med protagonisti (tudi zaradi narave misije in psihološkega učinka omejenega prostora), spolne, starostne, socialne in izobrazbene razlike, nesoglasja in tekmovanje v pristojnostih — vse je brezhibno prikazano in odigrano. Igralska zasedba (ki je lepo število dialogov spretno improvizirala) je fenomenalna in dopolnjevanje nasprotujočih značajev je izjemno. Pravzaprav še najbolj medel vtis pusti Weaverjeva, ki, roko na srce, ne premore ravno igralskega razpona Emme Thompson ali Meryl Streep (s katero sta bili sicer na Yaleu sošolki in je bila menda druga igralska opcija za to vlogo), a jo v še eni revolucionarni filmski domislici Scott drzno postavi v vlogo glavne junakinje. To ni samo definiralo nadaljnje kariere te igralke, ampak je s poročnico Ripley tudi ustvarilo eno najbolj prepoznavnih ženskih akcijskih filmskih ikon 20. stoletja in v širšem družbenem kontekstu spet pomenljivo pričalo o spremenjeni percepciji socialne vloge žensk v osemdesetih letih. (Prispodobo matriarhične feminilnosti še podkrepi osrednji ladijski računalnik, poimenovan "Mati", ter simbolizem oploditve s penetracijo jajčeca v žrtev in z razvojem nezemeljskega zarodka. Sicer pa je v filmu zaznati še nekatere druge subtilne seksualne podtone.)

Tempo in ritem zgodbe o posadki, ki na tujem planetu odkrije pradavne ruševine nezemeljskega plovila, je dramaturško dovršen in ima dosledno zaokroženo naracijo. Napetost od počasnega atmosferičnega začetka (ki je marsikoga zmotil in dolgočasil) gradi postopoma ter skozi prereze likov in okoliščin vse do dramatično ostrega (in prav zaradi kontrasta toliko bolj učinkovitega) finala ter usodnega razpleta; vse skupaj neverjetno detajlno ter ob izjemni zvočni kulisi in glasbeni podlagi.



Ridley Scott je v še enem prelomnem trenutku (v svojem šele drugem celovečernem filmu) uspešno spojil znanstveno fantastiko in grozljivko ter dobil kultni izdelek v obeh žanrih, "Žrelo v vesolju", kjer te "nihče ne sliši kričati" (slutiti je vpliv Carpenterjevega slasherja Halloween iz leta 1978 in Hooperjevega Texas Chain Saw Massacre iz leta 1974). Nemara ni bil prvi in vsekakor ne zadnji, a njegov Alien po spoštljivih 30 letih fenomenalno vzdrži zob časa (tudi s premišljenimi posebnimi učinki in v digitalno prečiščeni director's cut različici) ter ostaja režijsko in kinematografsko neprekosljiva klasika. Njen uspeh je sprožil niz nadaljevanj, ki pa so večinoma slogovne variacije različnih režiserjev in razen evolucije androidov ter nekaterih podrobnosti alienske raznovrstnosti (ter seveda posebnih učinkov) ne prinesejo nič bistveno novega.* James Cameron je sicer s sequelom zgodbo razvil v vratolomno streljaško ZF akcijado (v kateri nekateri vidijo celo vrhunec te franšize), David Fincher pa je v najbolj mračnem med vsemi deli poskrbel za vzdušno estetsko izkušnjo in smiseln zaključek zgodbe (ki jo je Jean-Pierre Jeunet potem žal spet obudil,** kloniral in recikliral). Osebno menim, da prvega dela Aliena ni presegel nihče in da je Scottova brezčasna mojstrovina eden najbolj prelomnih in vplivnih filmskih izdelkov vseh časov.
* Cameron je v (sicer zabavno, gledljivo in spektakularno) nadaljevanje kvečjemu vnesel lik vesoljskega marinca in dodal aliensko kraljico (ki pa je pretirana in dokaj neprepričljiva, saj v paraleli evolucijske specializacije funkcij živalskega sveta ni matice, ki bi legla jajca in bila obenem tako bojevita ter zobato nepremagljiva).

** Hibrid med človekom in alienom, "otrok" Ripleyeve ter njenega največjega sovraga, ni samo znanstveno (v okviru zgodbe, seveda) smešen, temveč tudi simbolično docela nesmiseln in vizualno patetičen.

2 komentarja:

  1. simply fantastic

    OdgovoriIzbriši
  2. Ravno zadnjič sem ga spet pogledal (sem imel hude namene v enem šusu pogledat vse 4, pa ni shodilo s časom) in bil ponovno osupel nad detajli. What a vision!

    OdgovoriIzbriši