24. jul. 2008

The Descent (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Angleškega režiserja in scenarista Neila Marshala uvrščajo v Splat Pack (naziv je menda skoval recenzent britanske revije Total Film), neformalno skupino mlajših filmskih ustvarjalcev novega vala brutalnih grozljivk in nizkoproračunskih trilerjev v zadnjem desetletju. Med temi so še Alexandre Aja (Haute tension, The Hills Have Eyes), James Wan (Saw, Dead Silence), Rob Zombie (The Devil's Rejects, House of 1000 Corpses) in nekateri drugi. Marshal je opozoril nase že z črnohumorno streljaško akcijsko volkodlakščino Dog Soldiers (2002), ki je naletela na navdušenje oboževalcev žanra (in odobravanje kritikov) ter v trenutku dosegla malodane kulten status. V filmu mu je uspelo tisto, pri čemer je njegov stanovski kolega Eli Roth popušil na celi črti, namreč nepretenciozen, posrečen poklon B-grozljivkam in splatter klasikam, z duhovitimi referencami na filme kot so The Wild Bunch, The Matrix in Evil Dead.



The Descent je precej drugačnega kova. Film, ki je menda našel bežen navdih v istoimenskem romanu ameriškega pisatelja in prostega plezalca Jeffa Longa, sicer ohranja namige na kulte tipa The Hills Have Eyes (1977) in nekatere klasične zombijade, a je vendarle čistokrvna, učinkovita, brezkompromisna in divje eksplicitna srhljivka. Zgodba spremlja skupino adrenalinskih avanturistk, ki se podajo na jamarjenje v neraziskane globine ameriških Apalačev. Nepremišljeno zaidejo pregloboko in za njimi se podre vhod, zato morajo v bitki s časom najti alternativni izhod iz podzemnega labirinta. Pri tem naletijo na prvobitne prebivalce večnega mraka, ki razen podobnega videza (ter skupnega prednika) nimajo nič človeškega ...

Film se po tragičnem začetku, ki glavni protagonistki Sarah odvzame družino, začne polagoma in v dramski maniri solidno razvije karakterizacijo likov skupine šestih prijateljic (večinoma manj znanih igralk, razen Nore-Jane Noone, ki je blestela v izjemni drami Sestre Magdalenke iz leta 2002). Tempo in napetost se potem vztrajno stopnjujeta, od usodnega spopada z agresivnimi, plazečimi bledokožci in konfrontacije Sarah z dominantno, egoistično, hinavsko vodjo odprave Juno, do grozljivo šokantnega, halucinantnega in navdušujoče brezizhodnega konca (samo v izvirni angleški različici filma, ne pa tudi v bistveno okrnjeni, nekaj minut krajši ameriški verziji), ki ne pusti dvomov o usodi junakinj.



Prepričljiva igra ter pristna interakcija med dobro razdelanimi ženskimi liki, realističen dramski zaplet in psihološko-moralni prerez pokvarjenosti človekove (ali pa zgolj ženske?) narave, klavstrofobično vzdušje utesnjenosti in brezupa, odlična kamera s premišljeno rabo posebnih učinkov, strašljiva napetost z nekaterimi bliskovitimi, živce parajočimi prizori ter dantejevska alegorija s simboličnim motivom pogubnega sestopa v globine pekla, kjer je zaman pričakovati odrešitev, film povzdignejo nad večino podobnih žanrskih izdelkov. Gre za eno najboljših in v mnogih pogledih najbolj izvirnih grozljivk zadnjih let (če odštejemo nekatere njene znanstveno vprašljive vidike); vsekakor pa si velja ogledati originalni režiserjev  SPOILER  konec (s svečkami na torti).

2 komentarja:

  1. Ne vem, kdaj me je nazadnje kak horror tako prijetno presenetil kot tale. Mogoče bi se vseeno lahko malce bolj koncentrirali na paranojo deklet kot pa na samo prikazovanje pošasti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je. Čeprav meni razmeroma možačasti liki punc kar sedejo, ker so osvežujoč kontrast običajnim paničnim vreščačicam, in najbrž je to režiser tudi želel. Se strinjam, da bi bila zadeva na momente (še) bolj strašljiva, če bi bila manj eksplicitna.

    OdgovoriIzbriši