22. jul. 2008

Bram Stoker's Dracula (1992)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Irski pisatelj Abraham "Bram" Stoker je leta 1897 v tedaj moderni literarni obliki pisem, časopisnih izrezkov in dnevniških zapiskov romanesknih likov napisal gotsko grozljivko Dracula, opirajoč se na ljudsko folkloro in praznoverje ter zgodbe o vampirjih iz jugovzhodne Evrope. Ni sicer gotovo, ali mu je pri tem rabil za vzor resnični Vlad Draculea (rom. 'Draculov sin'; dracul: 'zmaj' ali 'demon') oz. vlaški vojvoda iz 15. stol. Vlad III. Tsepeš (rom. 'Nabadalec'), v zgodovini menda znan po krutosti in zverinskem znašanju nad ujetniki, vendar se je lik zobatega grofa z žejo po krvi odtlej pojavil v praktično vseh umetniških in avtorskih medijih, žanrih in zvrsteh pop-kulture. V filmih se je zlasti skozi vloge Bele Lugosija in Christopherja Leeja (ter številnih drugih igralcev) populariziral in romantiziral do te mere, da je ustvaril lasten podžanr;* različne zgodbe o nemrtvem Draculi in o vampirjih pa so se razširile čez vse meje medijskega in trendovskega okusa. Med celovečernimi filmi, ki so ostali zvesti literarni predlogi Stokerja, izstopata nemi in črno-beli Nosferatu, eine Symphonie des Grauens (1922) nemškega režiserja F. W. Murnaua (grofa Orloka je upodobil slavni Max Schreck) ter mračnjaški Nosferatu: Phantom der Nacht (1979) njegovega rojaka Wernerja Herzoga (grofa Draculo je zaigral odlični Klaus Kinski).
In Coppola zelo dobro ve kaj dela, kar pomeni, da gledalca prepriča tudi z nepozabno fotografijo in scenografijo, ki nas res posrkata v neke stare čase, ko so okoli res hodili vampirji, če sem malo poetičen. Posebni efekti so super, dramaturgija tudi, emocije pijejo tudi gledalčevo kri, grozljivih sekvenc, za katere poskrbijo tudi Draculine neveste (eno izmed njih igra Monica Bellucci), je ravno prav, misticizem in eroticizem sta takšna kot se za film o grofu Draculi spodobi, piko na i pa pristavi še Anthony Hopkins, ki nadvse uživa v vlogi profesorja Van Helsinga. —Iztok



Legendarni Francis Ford Coppola, režiser nekaterih najboljših filmskih mojstrovin vseh časov, kakršni so trilogija Boter (1972, 1974, 1990), The Conversation (1974) ter Apocalypse Now (1979), je vernost literarni predlogi poudaril z gotsko-viktorijansko vizualizacijo in kostumografijo (film je prejel tri oskarje, za kostume, zvok in masko, ter številne druge nagrade), nenavadnimi rezi kamere in prehodi med kadri ter seveda s scenarijem. Presenetljivo pa se ta izvirnika ne drži dosledno, saj uvaja nekatere pomenljive spremembe, denimo romantično naklonjenost med Draculo (v podobi mladega dolgolasega gizdalina s cilindrom in barvnimi očali) in Harkerjevo zaročenko Mino, o čemer v romanu seveda ni govora. Da je hollywoodski komercialni, mainstreamovski kompromis pač zahteval svoje, dokazuje tudi igralska zasedba, ki razen izjemnega Garyja Oldmana žal ni najbolj posrečena, in s katero skuša režiser očitno kompenzirati razbito, nedosledno, nejasno in nelogično zgodbo ter mestoma pretrgano naracijo. Anthonyja Hopkinsa je za šibko vlogo čudaškega lovca na vampirje Van Helsinga škoda; sterilna Winona Ryder z otroško faco je za lik čutne, eterične in ženstvene Mine (Herzog je vlogo zaupal prelestni Isabelle Adjani) dokaj slaba izbira, o lesenem Keanuju Reevesu (ki zmore natanko dva igralska izraza: s spuščenimi ter z dvignjenimi obrvmi) pa ne bi izgubljal besed.

Potemtakem bi bilo nemara bolje, če bi se režiser v svojevrstni viziji povsem odmaknil od izvirnika in zgodbo adaptiral po svoje. Tako bi se literarni predlogi (in obema filmskima predhodnikoma) poklonil bolje kot s sicer impresivnim vizualnim pristopom in dramatično ekstravaganco, ki pa deluje groteskno in prisiljeno; pa še zgodba bi lahko bila bolj zaokrožena in celovita. Coppolova verzija Dracule je paša za oči, a zagrizenim ljubiteljem pristne zgodbe Brama Stokerja (pa tudi ljubiteljem dobrega filma nasploh) raje priporočam omenjena filma Murnaua** in Herzoga — posebej slednjega, ki z zloveščim vzdušjem brezupnosti in s tragičnim likom ostarelega krvosesa zgodbi dodaja povsem drugačno dimenzijo.
* Ne gre pozabiti na nekatere zanimive kostumografske eksote, kakršen je epski Intervju z vampirjem (1994) režiserja Neila Jordana (po literarni predlogi gotske serije Vampire Chronicles avtorice Anne Rice).

** Omeniti gre še zanimiv filmski eksces, namreč Shadow of the Vampire (2000), ki samoreferenčno govori o snemanju Murnauovega filma. Režiserja je upodobil John Malkovich, glavnega igralca Schrecka (za katerega se izkaže, da je še preveč verodostojen lik vampirja) pa Willem Dafoe.

1 komentar:

  1. Zdravo!

    Javi se mi na mail paucstadt@gmail.com

    imam neki v mislih, pa me zanima, če si zraven...

    lp

    OdgovoriIzbriši