4. jun. 2008

The Thing (1982)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Sem velik ljubitelj Carpenterjevih B-projektov (zaradi česar utegnem biti za spoznanje pristranski), zlasti akcijskih horror trilerjev iz 80. let, kakršni so kultni Halloween, The Fog in Escape from New York. V tem obdobju novega vala tega žanra, ki je zaznamoval vrsto tedanjih filmskih stvaritev Novega Hollywooda in tudi onkraj njega, je Stvor morda najboljši umotvor tega režiserja. Vsekakor vzdrži zob časa in je še danes vsebinsko in vizualno izjemen filmski dosežek. Ogled te čiste klasike sci-fi horrorja danes zahteva kvečjemu nekaj zgodovinske perspektive in distance.



Po kratki ZF zgodbi Who Goes There posneta predelava zgodnje horror klasike (The Thing from Another World iz leta 1951) se dogaja v od sveta odrezani ameriški raziskovalni polarni postaji na Antarktiki, kjer se skupina mož bori s tujcem, ki se skriva med njimi in v njih — namreč, z bitjem iz vesolja, ki je pred tisoči let prispelo v padli vesoljski ladji in se je zdaj po spletu dogodkov zbudilo iz spanca. Ima to sposobnost, da se lahko preobrazi oz. prevzame katerokoli obliko živega bitja. Začne se klavstrofobična bitka s časom, neprespanostjo, živci in predvsem paranoičnim strahom, kdo (vse) med njimi utegne v resnici biti stvor, ko nihče ne zaupa nikomur. Naraščajoča napetost, razvoj zgodbe, impresivna širokozaslonska kamera, odlična zvočna in glasbena spremljava Ennia Morriconeja, temačno vzdušje izoliranosti in neizbežnosti, posrečena igralska zasedba (s tedaj mladim Kurtom Russelom na čelu, leto poprej je bil posnel Pobeg iz New Yorka), eden najboljših večpomenskih in nedorečenih filmskih koncev nasploh ter navsezadnje za tiste čase (pa tudi še danes) izjemni posebni učinki (ki niso sami sebi namen) — to je gotov recept za klasično uspešnico, ki zlasti v svojem žanru predstavlja nesmrtni kult in enega najboljših primerkov vseh časov.

V filmu je razen satire o družbeno-kulturni/rasni razslojenosti (in pritajenih konfliktih, ki jih povzroča) mogoče videti tudi politično in družbeno angažiranost nekega obdobja, če že hočemo; recimo motive McCarthyjevske fobije pred alieni, "tujci med nami"; in pa seveda psihološko študijo človekovega dvoličnega in nezaupljivega značaja. A predvsem je film napet, zabaven, privlačen in otipljivo univerzalen, brezčasen. Vsebuje prvobitni strah pred neznanim in v norem pregonu odštevanja življenj iz ljudi izbeza "pošast".



Carpenterjev Stvor ima razen zaključka tudi izjemen začetek, iz helikopterja posneto vizualno poslastico brezmejnih ledenih prostranstev južnega tečaja, ki z vseprisotno zvočno podlago že takoj nakazuje tesnobnost in brezizhodnost zgodbe. V redkih filmih je tako jasen vtis nemoči in majhnosti protagonistov, ki se zoperstavljajo veliko močnejši sili od sebe. Pri tem vzniknejo njihove slabosti in strahovi, ob čemer ni pravih junakov, kvečjemu cinični (in zato sila všečni) anti-junaki.

Filmu sicer očitajo nezadosten razvoj likov in odnosov med njimi ter neprepričljivost dogajanja in zlasti odzivov znanstvenikov na raziskovalni postaji (ki so dokaj stereotipno tipizirani po značaju). Že mogoče. A to je pač Carpenter, in globino osebnosti likov nadomesti s preganjavičnostjo, čustvi in neprekosljivim vzdušjem. Če bi film posnel danes, bi bil gotovo drugačen. A dejstvo je, da ga ni* (tudi nadaljevanja ne, kar je pri današnji množici rimejkov ter sequelov in prequelov prav nenavadno) in da tudi sicer ni veliko podobnih filmov, ki bi imeli tako zvesto množico vdanih oboževalcev (ki so ga kljub začetnemu blagajniškemu polomu sčasoma povzdignili v kult), kot jih ima The Thing Johna Carpenterja.
* Op. Ko je nastal ta spis, še ni bilo informacij o prequelu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar