17. jun. 2008

Carrie (1976)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Režiser italijanskega porekla Brian De Palma se je zlasti v svojih zgodnejših filmih rad zgledoval po legendarnemu Alfredu Hitchcocku in je zapustil nekaj spoštovanja vrednih filmov na celotni paleti ranga od grozljivke do trilerja.* Med temi je bil vsaj v tem obdobju najbolj priljubljen Carrie, ki je razen fenomenalne Sissy Spacek v glavni vlogi tedaj v igralsko orbito izstrelil še mladega Johna Travolto (že leto zatem je posnel Vročico sobotne noči), Amy Irving, Piper Laurie, Williama Katta (a.k.a. Ralph super maxi eroe) in pa seveda mlado Nancy Allen (ki jo je De Palma tedaj oženil in se od nje ločil leta 1984, vmes pa uporabil še v nekaterih drugih svojih filmih). Carrie je eden začetnikov novega vala grozljivk iz 80. let (že čez dve leti pride legendarni prvi Halloween Johna Carpenterja, čez tri pa kultni prvi Alien Ridleyja Scotta) ter znanilec novih vizualnih prijemov v tem žanru. V njem je med drugim De Palma v nekaterih ključnih prizorih razdelil zaslon, kar je bil njegov prepoznavni način še v nekaterih naslednjih filmih.



Po istoimenskem romanu Stephena Kinga posneti nadnaravni triler je postavil temelje celotnemu podžanru prom-night horror flickom z mladostniki v glavnih vlogah. V tovrstno filmografijo je vnesel nekatere markantne prizore in teme, ki so jih odtlej posnemali in kopirali še v številnih drugih filmih. (Ugotovil sem recimo, odkod šokantni preobrat zaključnega prizora v sci-fi grozljivščini Event Horizon — zgledoval se je po učinku zadnjega srhljivega kadra Carrie, ki po drugi strani menda najde navdih v podobnem sklepnem motivu Boormanove Odrešitve.)

Carrie(tta) White je plaha, občutljiva, vase zaprta in nekoliko naivna gimnazijka s psihotično materjo, versko fanatičarko, ki lastno seksualno nevrotičnost in fobijo pred moškimi z vcepljanjem manjvrednostnega kompleksa in verskimi dogmami prenaša na edino hčer. Vendar pa je Carrie nekaj posebnega; obdarjena je z močjo telekineze, sposobnostjo, da z močjo uma premika predmete. V srhljivem plesu smrti, v katerega se spremeni maturantski večer (na katerem je sicer Carrie okronana za kraljico) se tako maščuje sošolcem in profesorjem, ki jo zasmehujejo in imajo za naivno tepko, ter se vrne v varni objem nore matere, katere napoved ("Smejali se ti bodo, Carrie!") se ironično uresniči ter jo potegne v vrtinec norega samouničenja in smrti v peklenskem ognju.

Razen čutne in brilijantne Sissy Spacek (ki je bila za vlogo nominirana za oskarja za glavno žensko vlogo, film pa je bil deležen še številnih drugih nagrad) je tudi sicer Carrie veliko več kot (še en) "triler z najstniki". Tako učinkovite srhljivke brez eksplicitnih posebnih efektov bržkone ni bilo od kultnega Psycho, posnetega 17 let prej, in še danes ni prav veliko (če sploh!) boljših grozljivk, posnetih po Kingovih romanih. S krvjo oblita Sissy Spacek (kot nezgrešljiv menstrualni simbol konca njene nedolžnosti) je postala ena najbolj prepoznavnih ikon sodobnega filma, Carrie pa vzor za vso kinematografijo odtlej in nujen ogled za vse ljubitelje tega žanra; od začetka do konca napet, podložen z izjemno zvočno in glasbeno kuliso. In v nobenem filmu odtlej ni bil glavni protagonist (pravzaprav morilec) tako tragičen in sočutje vzbujajoč lik (utelesitev kompenzacije besa ob materinski zlorabi) kot mlada, nedolžna, žrtvujoča se junakinja te izjemne alegorije o smrtnem grehu in kazni.
* Op. Med omembe vrednimi filmi režiserskega mojstra Briana De Palme so seveda še izjemni Scarface (1983), The Untouchables (1987), Casualties of War (1989), in Carlito's Way (1993) — pa še kakšen bi se našel.

Ni komentarjev:

Objavite komentar