17. nov. 2017

Bitch (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Škotska igralka in producentka Marianna Palka je z nenavadnim indie prvencem Good Dick (2008) kot režiserka tisto leto opozorila nase na festivalu Sundance; s soigralcem in poznejšim rednim sodelavcem Jasonom Ritterjem (sinom priljubljenega pokojnega komika) sta upodobila mesena, poistovetljiva osrednja lika, ki v vzajemni interakciji doživita pomenljiv osebnostni in značajski razvoj. Prikaz sodobnih odnosov in moško-ženskih relacij je pogost motiv filmske ustvarjalke, h kateremu se Palka vrača tudi tokrat. Medtem ko se v svetovnih kinodvoranah vrti nadaljevanje formulaične komedije o porednih nogometnih mamah, politično (ne)korektna šablona klišejskih hollywoodskih puhlic, je mlada režiserka vnovič prikazala nekaj podobnega — vendar povsem drug(ačn)ega.



Koncept je preprost in neposreden: čustveno in telesno izčrpana, frustrirana mati štirih razgrajaških otrok Jill (Marianna Palka), ki jo sebični in plehki karieristični mož Bill (Jason Ritter) zanemarja ter ji prepušča vse obveznosti gospodinjstva, obenem pa že dlje vara s svojo čedno tajnico, preprosto ne more več. Njene stiske in nemočnega klica na pomoč ne sliši nihče; le neki sosedov pes jo vztrajno opazuje z ulice. Tudi soprog z njo ravna kot z lastnino, no ja, resda skrbno in olikano, nekako tako kot z ubogljivo psico. Celo njen samomor, ko se skuša z moževim pasom obesiti na lestenec v jedilnici, se patetično izjalovi. Bill, ki se kot ponavadi vrne domov šele pozno zvečer, ne opazi ničesar. Že tako načeta, psihično strta Jill se v kratkem času, ki sledi, dokončno zlomi.

Naslednjega dne je ni nikjer. Svojci jo zaman iščejo, Bill pa mora za en dan prevzeti njeno vlogo razvažanja otrok v šolo, o čemer ta tepec nima pojma. V službi se dogajajo dramatične spremembe in če se v kritičnem trenutku ne bo izkazal, bo z udobnim in lagodnim predmestnim življenjem konec. Kje neki je Jill in kako mu je lahko naložila vse to sranje z otroki in hišo, ta kuzla prekleta?

Naposled otroci najdejo svojo mater. Jill je bila ves ta čas v kleti, v temi. Na vseh štirih renči, praska in laja, povsem gola se v očitno brezumnem stanju valja v lastnih iztrebkih ter se kot stekla žival zaganja v vsakogar, ki se ji skuša približati. Kaj se dogaja? Se ji je prav res zmešalo? In kaj bodo zdaj z njo?



Tematska in simbolna plat satirične črne komedije sta že z naslovno prispodobo dovolj jasni, glumaški nastop same Palke je neustrašen in razvojni lok Ritterjevega lika sočutno prepričljiv. Težava je le v scenariju in dramaturški liniji, ki v drugi polovici vidno opeša — oziroma kolebajoča žanrska podoba filma, ki se začne kot obešenjaška situacijska burka (z Billom, ki se v starševski vlogi nikakor ne znajde), pozneje pa prevesi v družinsko melodramo o psihičnih težavah in iskanju ravnovesja. Z absurdnimi figurami avtoritet v podjetju (zabavni Roger Guenveur Smith), potrteti svojcev in zdravnikov ter nedodelanim psihosocialnim ozadjem (ko nikoli ne izvemo, kakšna sta bila zakonca včasih), se avtorica ne more odločiti, ali se njena pripoved odvija v realnem svetu ali zgolj v groteskni stripovski paraleli (podloženi z neenakomerno in mestoma neubrano glasbeno kuliso). To žal potegne za seboj tudi razmerja med liki in premise, ki v tem kontekstu včasih delujejo prikladno instantno in naivno. Nazadnje vendarle ostane dovolj mesa za kritičen opomnik o patriarhalnosti in spolno pogojenih nesorazmerjih (in v spomin se usedejo tudi sila doživete, simpatetične igralske predstave), čeprav bi bilo za celostno doživetje bolje, ako bi slog zgodbe ostal na abstraktni ravni duhovite satirične farse — četudi bi s feminističnimi poudarki delovala smešno pretirano.

13. nov. 2017

Radius (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Kanadska filmska ustvarjalca in zakonca Caroline Labrèche ter Steeve Léonard sta po francosko govorečem prvencu, črni komediji Sans Dessein (2009), postregla s še enim teološko-etičnim miselnim eksperimentom v obliki neodvisnega projekta z zanimivo (znanstveno-)fantastično premiso. Gre za stiliziran filozofski konstrukt oz. teoretično cineastično parabolo, ki kajpak zahteva določen zamik nejevere (glej tudi filme Cube, Exam ali The Philosophers), vendar načenja sila zanimiva vprašanja o identiteti, krivdi in kozmičnem moralnem ravnovesju. Zgodba je v konceptu minimalistična in tematsko zamejena: Liam (Diego Klattenhoff) se po prometni nesreči sredi kanadskega podeželja zbudi brez spomina na pretekle dogodke in lastno življenje. Z le manjšo prasko se prebije do prvega obljudenega kraja in pozneje domov (svoj naslov in ime najde med dokumenti v denarnici), vendar povsod naleti na isti grozljiv prizor: trupla ljudi in živali s čudaško bledo mreno v očeh. Sprva misli, da gre za virusno epidemijo ali množično zastrupitev, vendar se kmalu izkaže srhljiva resnica: nepojasnjeno umre vsak človek ali žival, ki se mu približa ter se znajde znotraj določenega polmera okrog njega. Zmedeni in prestrašeni Liam se skrije in sklene pritajiti, medtem ko mediji poročajo o množičnih smrtih, dokler ne ugotovi, da je bila v tisto nesrečo vpletena še ena oseba: mlada neznanka (Charlotte Sullivan), prav tako brez spomina, ki podobno kot on išče odgovore o nedoumljivih dogodkih. Na njegovo "sevanje smrti" je očitno imuna — še več, v nezgodi je oba doletel isti pojav ali nekakšna fizična preobrazba, saj sta poslej usodno povezana: medtem ko on povzroča pogibel vsakogar v bližini, njena navzočnost znotraj tega radija nevtralizira smrtonosni učinek in rešuje življenja. Kaj se je zgodilo in kako bosta premagala neločljivo nasprotujočo si uganko? Predvsem pa: kakšna človeka sta bila v preteklosti in s čim sta si prislužila vlogo sejalca smrti in odrešiteljice?

Produkcijska vrednost je kljub nizkoproračunski improvizaciji solidna, tehnični vidik brezhiben in igralske predstave prepričljive. S postopnim razkrivanjem dogodkov in protagonistov ter občasnimi časovnimi prebliski (glej tudi Memento) se ohranja napetost in tvori dober dramaturški lok, ki iz golih konceptov tipa Blindness (2008) z dinamičnim dogajanjem prehaja v bolj žanrske in karakterno temačnejše tone. Pri tem pušča ob strani stereotipne vzorce in ne podcenjuje gledalca; kdor pričakuje oportunistično tehnično razlago in sprotna pojasnila (npr. o vesoljcih ali nadnaravnih pojavih), bo razočaran in ga bo enolična pripoved dolgočasila. Caroline Labrèche in Steeve Léonard nočeta streči vzorcem žanrske forme, temveč ostajata na abstraktni konceptualni ravni: ali človekovo osebnost in zmožnost morale tvorijo njegovi spomini (glej tudi Blade Runner), ali pa štejejo le dejanja in relacije v prihodnosti? Naj človek odgovarja in plača za zlonamerna dejanja, četudi se jih ne spominja? Se lahko pred objektivno pravično "kozmično (božjo) navzočnostjo" in pred lastno vestjo odkupi z žrtvovanjem? (Mirno spreglej letošnji The Shack, ker je absurden in plehek.) Nas usodno povezuje zakon karme oz. sosledje dejanj in posledic, ali pa ima človek ne glede na družbene instutucije svobodno voljo za krojenje usode (sebe in drugih)? Želel bi si bolj enakomernega stopnjevanja tenzije in nekoliko več časa za končno kontemplacijo; kljub temu pa (tudi) drugi celovečerec kanadskega dvojca nasiti um razmišljujočega, nekoliko zahtevnejšega opazovalca in — kljub nekaterim instantnim rešitvam in nekoliko klišejskem epilogu — upraviči pričakovanja o pomenljivem, substančnem doživetju.

11. nov. 2017

Tretja možnost

A man's gotta do what a man's gotta do

1. Borat Pohar    2. Miki Šarec    3. Čak Noris



filmoljub © Konzumacija na lastno odgovornost. Neupravičeno posnemanje sloga in/ali povzetek idej se kaznuje z mrkim pogledom in/ali s pomenljivim molkom. Pred uporabo se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom. Za morebitno nelagodje ne odgovarjamo.

10. nov. 2017

Newness (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Mladi kalifornijski režiser Drake Doremus si je že s prvencem Like Crazy (2011) na festivalu Sundance prislužil nagrado žirije ter odličje za najboljšo igralko (Felicity Jones), sledilo pa je še nekaj drugih uglednih priznanj. Pozornost je pritegnil tudi z naslednjimi filmi (Breathe In, Equals), kjer je (spet) sodeloval s scenaristom Benom Yorkom Jonesom in z mladim britanskim glumačem Nicholasom Houltom (About a Boy, franšiza o možeh X, Warm Bodies, Jack the Giant Slayer, Dark Places, Mad Max: Fury Road). Ustvarjalnega zagona in nagrad je bilo sicer vse manj, vendar Doremus solidno ohranja sloves pritajenega in pretanjenega filmskega pripovedovalca z dobrim vizualnim občutkom za intimno vzdušnost, čustveno napetost in karakterno artikuliranost svojih likov.



V svoji najnovejši ljubezenski drami se Doremus in Jones tematsko vračata na začetek: k pristno doživetemu in občutenemu romantičnemu odnosu med mladima človekoma. Simpatični Martin (Hoult) in prijetna Gabi (Laia Costa) se spoznata s pomočjo spletne aplikacije; tudi sicer veliko energije posvečata družabnim omrežjem in digitalnim stikom iPhonovske generacije v urbani pokrajini sodobnega Los Angelesa. Mlada španska priseljenka se je predtem predajala naključnim spolnim stikom in zabavi s prijateljicami, on je zaposlen v lekarni in še vedno ni povsem prebolel prejšnje zveze z nekdanjo ženo. Značajsko in spolno se ujemata, njun odnos se razvije, kmalu se ona preseli v njegovo trendovsko stanovanje — vendar z bližino in sožitjem pridejo na površje tudi zamolčane družinske travme, nepotešene skrivnosti iz preteklosti, prepovedana hrepenenja po spogledovanju z drugimi in nezmožnost popolnega predajanja mlademu partnerju. Dogovor o neobvezujoči zvezi oz. odprtih zmenkih (in svingerskemu seksu) z drugimi za nekaj časa ublaži napetost, vendar se ta svobodomiselni odnos nazadnje izjalovi: on se nikakor ne more čustveno ločiti od bivše soproge (toliko bolj, ko izve, da je medtem dobila sina), njo pa presenetijo lastna čustva do novega znanca, starejšega (dvakrat ločenega), duhovitega in omikanega poslovneža ter premožnega svetovljana Larryja (Danny Huston). Po neizogibnem konflitku zaradi laži ter novih razočaranjih je jasno, da se ljubezenska liberalnost in poligamija očitno ne obneseta; Martin in Gabi si v resnici želita varnosti in ljubečega zavetja drug drugega, to pa bo zahtevalo emotivni in nazorski preporod mladega para, če naj bi ljubimca ostala skupaj. Kar je novo, je vselej mikavno, vendar je kemija zaljubljenosti hlapljiva in minljiva reč. Trajna ljubezen ni zgolj dober seks, sproščena zabava in skladnost značaja: človeka se morata sprejeti z vsemi svojimi lastnostmi, bremeni preteklosti in čustvenimi ranami, četudi bosta dolgoročno tvegala enolično ustaljenost, naveličanost, deziluzijo in osebnostno streznitev.



Čutna vizualnost s kamero Seana Stiegemeierja prepričljivo poudarja dinamiko razmerja med osrednjima likoma in oba igralca v svojih vlogah resnično blestita. (Podoben občutek stapljanja v ljubezenski odnos in otipljive privlačnosti je pustil Before Sunrise legendarnega Richarda Linklaterja). Občutek nepretencioznega, nizkoprofiliranega ter zgolj na glumaški interakciji osnovanega projekta je neprekosljiv; liki so zanimivi in poistovetljivi, obenem pa nadvse stvarni in prizemljeni. Edina težava je razvojni lok ter karakterna rast nosilcev zgodbe — v resnici se kljub razburkani dramaturški gladini ne premakneta prav daleč. Ob tem je žal toliko bolj očitna trivialnost, celo banalnost njune romance, ki smo jo v taki ali drugačni obliki videli že neštetokrat: preizkušnja mlade ljubezni, ki nazadnje premaga ovire in se usmeri na pot resničnega dozorevanja. Oblika te predstave je brezhibna in doživetje naravnost magnetično (če prištejemo še dobro režijo, fluidno montažo in umestno glasbeno kuliso), vendar je učinek kljub svežini kratkotrajen (saj razumem poanto: površnost in spremenljivost sodobnih medosebnih vezi); vsebina sama po sebi žal ne prinaša česa zares prelomnega, kar bi dveurno celoto zaznamovalo s presežno vrednostjo.

5. nov. 2017

Wind River (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Razmeroma neznani ameriški igralec Taylor Sheridan je začel kariero v akcijskih serijah tipa Veronica Mars, Teksaški mož postave ter Sinovi anarhije, vendar je resnično poslanstvo (pri svojih štiridesetih) našel v pisanju scenarijev: pri akcijskem mamilarskem trilerju Sicario (2015) Denisa Villeneuva in pozneje pri kriminalnem neo-vesternu Hell or High Water (2016) Davida Mackenzieja se je odrezal fantastično ter pobral kopico prestižnih nagrad in nominacij. Njegov smisel za psihosocialno občuteno pripoved, prikaz vselej aktualnih družbenokritičnih tem, poistovetljiv značajski prerez likov in (multi)žanrsko ubranost je neprekosljiv (vsaj za ameriške razmere in merila). Opogumljen s kritiškim ter finančnim uspehom obeh omenjenih predhodnikov se je tokrat sklenil osebno preizkusiti tudi v režiji. In rezultat? Spet odličen, če mene vprašate.

Res je sicer, da je Sheridanov drugi celovečerec formalno zapakiran v žanrski izdelek, ki ima številne elemente krimisrhljivke, ki raziskuje skrivnostni umor. A njegovo delo o umoru dekleta v plemenskem rezervatu je izrazito hibridni žanrski film, v katerem ni težko razkriti vsaj še elementov neovesterna. Nanj nakazuje prav lik osrednjega protagonista, družbeno in intimno osamljenega lovca, ki, kot pravi sam, "preganja zveri" in v filmu kot kak odpadnik iz vesterna ob nemoči oblasti pravico vzame v svoje roke. —Denis Valič, MMC RTV SLO

Razen presunljive glasbene podlage starih sodelavcev, maestra Nicka Cava in njegovega kolega Warrena Ellisa (The Road, The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford, Lawless, The Proposition), ter čudovite fotografije snemalca Bena Richardsona (Beasts of the Southern Wild) sta neverjetna krajina in naravno okolje tisto, kar odlikuje Sheridanovo filmsko elegijo: surova in neizprosna kulisa, skorajda lik v filmu, kjer se odvijata tragedija in eksistencialni obup nepomembnih človeških življenj. Zasnežene planjave visokogorja v Wyomingu, kjer stoji indijanski rezervat Wind River, vsekakor niso lagoden in prijazen kraj za življenje. Ljudje se predajajo privzgojeni inertnosti ter ujetosti v kulturno in socialno determiniranost, soočajo se z družinskimi preizkušnjami in sanjajo o tem, da bi odšli iz tihe, ledene neskončnosti. Otopeli stezosledec in lovec na zveri Cory Lambert (Jeremy Renner) se je vdal stvarnosti enolične eksistence in zavoženega (rasno mešanega) zakona po smrti starejše hčere. Za pripadnike staroselske skupnosti skorajda ni upanja o boljši prihodnosti; med žalostnim pogrezanjem v družbeno patologijo in kriminal se zaman opirajo na tradicionalne vzorce častitljive preteklosti, saj jih je čas povozil, zavrgel in potisnil vstran; med izmečke in stranske produkte uspešne ameriške paradigme — ki si med pijanskim pustošenjem po zakotju "dežele svobodnih" tako kot vselej prilašča vse, kar hoče, od naravnih virov do telesnih čarov mladih indijanskih deklet. Slednjim statistika tako ali tako ni naklonjena: tudi uradno ni znano, koliko jih izgine in kaj se zgodi z njimi. Oblastem in zakonu pač ni mar za usodo nižjih staroselskih kast; naj kar sami poskrbijo zase in za lastne zdrahe, da le ne motijo brezhibno podmazanega gospodarskega stroja, ki (tudi) na njihovih grobovih kuje sijajne ameriške sanje.

Rennerjev močan, a zlomljen Cory je igralski presežek, Olsen mu suvereno parira (skupaj sta igrala že v Maščevalcih), stranski liki pa minutaži navkljub ne dobijo prostora za razvoj. Največja odlika filma pa je njegova splošna realističnost, verjetnost, hladnost — če odvlečeš ustreljenega volka, bo za seboj puščal krvavo sled. Nihče nima vseh odgovorov, ni osladnega srečnega konca, ni izhoda — ne iz praznine, ki so jo za seboj pustili ljubi, ne iz bolečine, ne iz tega kraja, ki žre ambicioznost. Največji greh umorjene ni to, da je bila ob napačnem času na napačnem kraju, ampak to, da si je z zvezdnatimi očmi drznila sanjati o pobegu. Beg ni opcija, lahko le podležeš ali pa se s svojim strahom spogledaš iz oči v oči. Konec koncev volkovi ne ubijejo nesrečnih jelenov, ampak šibke, kot v nekem trenutku reče Cory. —Veronika Šoster, Filmstart

Želel bi si močnejše vloge indijanskih likov (zlasti v glumaški podobi Gila Birminghama in legendarnega Grahama Greena), saj je namig o pokroviteljskem in predsodkov polnem odnosu večinske dežele do staroselcev navsezadnje več kot očiten; in tudi vloga Elizabeth Olsen (Godzilla), ki jo je — roko na srce — sicer opravila dovolj prepričljivo, (mi) pušča nekoliko mešane občutke. Vendar je ob premočrtni dramaturgiji in avtentičnem tematskem ozadju celokupni vtis neokrnjen: Sheridan kot zgodovinska slaba vest belopolte Amerike prinaša streznjujoč opomnik, zavit v balado o žalovanju in duhovnem preživetju: med enakimi v hramu demokracije ter "domu korajžnih" so nekateri vendarle bolj enakopravni kot drugi.