1. dec. 2016

Ben-Hur (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

"Katastrofa. Eno od največjih razočaranj leta. Največji flop poletja (kot blockbuster, ki to ni). Rimejk, ki ga sploh ne bi smelo biti. Ridikulozen in ponesrečen poskus ponarejanja klasičnih kinematografskih epov. Blagajniška nesreča." To je le nekaj izmed obstoječih vtisov kritikov in občinstva glede zadnjega umotvora kazahstanskega režiserja Timurja Nurakitoviča Bekmambetova (Nochnoy dozor, Dnevnoy dozor, Abraham Lincoln: Vampire Hunter), s katerim naj bi obudil ter na novo interpretiral eno najbolj legendarnih hollywoodskih zgodb po romanu ameriškega avtorja Lewisa Wallacea. Govorimo seveda o epskem spektaklu Ben Hur (1959) režiserja Williama Wylerja, še vedno nepremaganem nosilcu rekordnih enajstih oskarjev ter enem izmed treh filmov, po katerih večina ljudi na svetu pozna Charltona Hestona (druga dva sta še DeMillov Deset božjih zapovedi ter Schaffnerjev Planet opic). Pisec John Ridley (12 Years a Slave) je vzel obstoječi scenarij nekega Keitha R. Clarka, zasnovan po Wallaceovi knjigi (pravzaprav nimam pojma, kako so prišli do tega Clarka in kdo to sploh je), ter ga skušal z nekaterimi poenostavljenimi prijemi in pripovednimi bližnjicami prirediti v nekaj malce drugačnega, trendovsko prebavljivega.

Brez skrbi, tu imate vse, kar ste imeli v originalu: zgodbo o dveh prijateljih, judovskem princu Ben-Huru (Jack Huston) in rimskem častniku Messali (Toby Kebbell), ki ju ločita politika in rimska vojna proti terorju, tako da Ben-Hur pristane kot suženj na galeji, zgodbo o Jezusu Kristusu (Rodrigo Santoro), ki dobi nekaj priložnosti za citiranje najbolj znucanih fraz iz Nove zaveze, in finalno kolizejsko dirko konjskih vpreg, toda vse skupaj izgleda le kot hitro, birokratsko, telenovelistično naštevanje "največjih hitov" iz originala, ki je bil skoraj dvakrat daljši od rimejka, tako da si lahko živo predstavljate, da se ves čas zelo mudi. —Marcel Štefančič, Mladina

Zgoraj omenjeni vtisi o tem filmu so veliko preveč prizanesljivi.

Že dejstvo, da sta po produkcijski zmešnjavi in večkratni zamenjavi igralske zasedbe pri projektu ostala le še dva glumača, za katera je sploh kdo že kdaj slišal, pove marsikaj. Prvi je Rodrigo Santoro (300, Focus) v vlogi Jezusa za revne (ironija je namenska), verjetno najhitrejše pozabe vrednega filmskega lika krščanskega preroka vseh časov, ki večinoma zmedeno bolšči v kamero; drugi pa je Morgan Freeman v vlogi Morgana Freemana z dreadlocki, ki skuša tematsko posnemati Proxima oziroma pokojnega Oliverja Reeda v Gladiatorju (2000), pa mu kajpak ne seže niti do gležnjev. Ostalih ne poznam in si jih tudi po tokratnem nastopu ne bom zapomnil. Jack Huston kot Juda Ben-Hur in Toby Kebbell kot Messala Severus se trudita prikazati težaven odnos med bratoma (slednji je posvojen), razdvojenima s politično častihlepnostjo, človekoljubnimi načeli in novonastajajočo ideologijo sredi tragičnih zgodovinskih časov — vendar bi čustveni naboj in poistovetljivost, ki ju igralca vzpostavita, lahko uspešno uspavala hiperaktivnega dirkalnega konja na spidu. Ko smo že pri konjih: najslovitejši prizor zgodbe o judovskem princu (pri čigar mitu se je napajala pripoved o padcu in uporu generala Maximusa Decimusa Meridiusa in še katerega drugega filmskega lika odtlej), torej kinetična dirka vpreg v krožnem peščenem koloseju, postavi čisto nova merila na področju neumestne rabe CGI učinkov, obupno nekompetentne montaže ter smešnih zakonov fizike na ravni avtomobilske franšize Hitri in debilni, namenjene tretješolcem s posebnimi učnimi težavami. Ko smo že pri montaži: z ogledom sem sprva hotel nehati že po kakšnih dvajsetih minutah, saj česa tako tresočega, moteče preskakujočega in nepovezanega že dolgo nisem zrl (pri montaži so navedena kar tri imena, mogoče odtod pripovedna razdrobljenost, kdo bi vedel), a se je k sreči potem stvar nekoliko unesla. Težko pa bi rekli, da je režiser Bekmambetov pri končnem izdelku pustil kakršenkoli prepoznaven, ustvarjalno suveren ali slogovno partikularen pečat; prej gre za metodo najmanjšega zla ob pritisku kravatarjev ter grozljivo generičnega PG-13 konfekcijskega izdelka, ki se mu močno pozna oportunistično krojenje materiala do skrajne natezne mere. (Film je dolg dobri dve uri oziroma skoraj polovico krajši od kolosalnega izvirnika, a se še vedno zdi neenakomerno razvlečen, zato pa nekaterih pomembnih elementov okleščen in celokupno zanikrn kompromis.)

Že tako plehka zgodba za nameček postreže z najbolj absurdnim, osladno sirastim, gledalca podcenjujočim in nesmiselno srečnim koncem, kar jih pomnim v katerem zgodovinskem spektaklu. Ušivi epilog še za nazaj ponečedi tiste redke pozitivne lastnosti tega filma (zlasti nekateri prizori in obče tehnikalije) ter ga pošilja ob bok skrpucalom tipa Gods of Egypt (2016), Pompeii (2014) ali The Legend of Hercules (2014). Nasvet: raje si še sedemnajstič oglejte sijajno monty-pythonovsko satiro Brianovo življenje (1979), eno najboljših komedij, kar so jih kdaj posneli.

28. nov. 2016

Victor Frankenstein (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Filmskih adaptacij gotsko-romantične zgodbe Mary Wollstonecraft Shelley o genialnem znanstveniku dr. Frankensteinu, ki se z umetno oživljenim stvorom bogokletno zoperstavlja zakonitostim narave, je tako veliko, da je težko našteti vse. Prvi 16-minutni črnobeli film Edisonovih studiev sega daleč nazaj v leto 1910, kontroverzni režiser James Whale pa je leta 1931 posnel prvi tovrstni celovečerec s slavnim Borisom Karloffom v vlogi Frankensteinove pošasti (pojavi se še v dveh poznejših filmih). V pošastnem, brezumnem liku, ki skupno sicer nastopi v približno 50 filmih, se je leta 1957 preizkusil tudi Christopher Lee, leta 1992 ga je upodobil Randy Quaid, leta 1994 v Branaghovi interpretaciji pa Robert De Niro. Vsekakor velja omeniti parodijo Young Frankenstein (1974), meni osebno najboljšo variacijo te zgodbe in verjetno enega najbolj posrečenih filmov Mela Brooksa tudi sicer. Pred nekaj leti smo videli še PG-13 ohranjevalnik zaslona za osebke z motnjo pozornosti I, Frankenstein (2014), vreden takojšnje pozabe in milostnega strela v koleno.



Paul McGuigan (The Acid House, Lucky Number Slevin), sicer režiser nekaterih delov televizijske serije Sherlock s Cumberbatchom in Freemanom, je obljubljal trendovsko dinamično ter na novo domišljeno interpretacijo slovite zgodbe. Bržčas je mislil na nekaj takega, kar je Guy Ritchie naredil s svojima živopisanima akcijskima pustolovščinama Sherlock Holmes (2009) ter A Game of Shadows (2011), in to mu do neke mere tudi uspe. Žal pa pogrne pri pripovednem, tematskem in kontekstualnem vidiku, ki ne postreže s prav nobeno sapo jemajočo izvirnostjo, temveč enake sestavine kot že stokrat nerodno premeša v neslano in proti koncu žal čedalje bolj neužitno mineštro. Že res, da je želel zgodbo prikazati iz zornega kota Frankensteinovega grbavega pomočnika Igorja, kar prinaša osvežujoč in zanimiv vidik (četudi na trenutke rahlo patetično obarvan); a se je veliko premalo pomujal pri vseh drugih elementih svoje šlampaste, šibko povezane zgodbe.

You know this story. The crack if lightning. A mad genius. An unholy creation. The world, of course, remembers the monster, not the man. But sometimes, when you look closely, there's more to a tale. Sometimes the monster is the man.



Daleč najprepričljivejša plat McGuiganovega umotvora sta James McAvoy (Victor) in Daniel Radcliffe (Igor) v osrednjih vlogah ter sijajna, občutena vzajemnost med njima; dasiravno velja omeniti vsaj še odličnega Andrewa Scotta v vlogi nepopustljivega, maničnega inšpektorja Scotland Yarda in vselej briljantnega Charlesa Dancea (ki pa se podobno kot v smešni bojevalščini Pride and Prejudice and Zombies na kratko prikaže bolj zaradi promocijskega vtisa). Glumaška interakcija in všečno kinetičen prolog za nekaj časa preglasita huronske scenaristične neumnosti (recimo Igorjevo priučeno zdravniško usposobljenost ali način, kako ga Frankenstein hipoma ozdravi dolgoletne telesne hibe), in še nekaj časa v drugem dejanju se zdi, da režiser spretno manevrira z napetostjo med liki (pojavi se tudi Igorjev ljubezenski interes, dočim Victor ne kaže pretiranega zanimanja za nasprotni spol), njihovimi tragičnimi osebnimi zgodbami in arhetipskim mitom o stvarjenju življenja. Vendar pripoved dokončno klecne v generično akcijskem razpletu (ki s ceneno pirotehniko in dolgočasnimi kaskaderskimi vložki ne vzbuja nikakršnega občutka nevarnosti), kjer v odmaknjenem gradu s pomočjo električne nevihte oživi iz mrtvih kosov mesa sestavljeni stvor Prometej — in se znamenita literarna parabola (izvirno podnaslovljena Sodobni Prometej) po metodi najmanjšega skupnega imenovalca izpridi v ridikulozno poenostavljen, šalabajzersko zasnovan, oportunistično kokičarski happy end za (skoraj) vsakogar. Škoda truda in časa. Predvsem za gledalca.

25. nov. 2016

Anthropoid (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Te dni je bolj malo solidnih vojnih filmov. Še manj je takih, ki stvarno in verodostojno interpretirajo nekatere resnične dogodke iz (ne tako davne) srednjeevropske preteklosti. 'Operacija Anthropoid' je bila šifra za načrtovani atentat na Reinharda Heydricha, esesovskega poveljnika ter vodjo varnostnih služb v nacistični Nemčiji, ki je leta 1942 v okupirani Pragi služboval kot guverner Češke in Moravske. (Heydrich je vodil tudi zloglasni sestanek v vili ob jezeru Wannsee 20. januarja 1942, kjer je padla odločitev o "dokončni rešitvi" vprašanja židovskega naroda, kakor to prikazuje odlična konverzacijska drama Conspiracy iz leta 2001.) Rekli so mu 'Praški klavec' in je z železnim škornjem vestno uresničeval želje svojega šefa Adolfa Hitlerja; do te mere, da je bilo odporniško gibanje tamkajšnjih domoljubov skoraj uničeno in so se poslednji češki aktivisti umaknili globoko v najstrožje varovano ilegalo. Njegov uboj je zasnovala britanska tajna služba SOE (Uprava za posebne operacije) in ga je uradno potrdila češkoslovaška vlada Edvarda Beneša v izgnanstvu v Londonu. Kljub spodletelim okoliščinam in nepričakovani zatajitvi morilskega orožja se je operacija nazadnje končala s Heydrichovo smrtjo za posledicami strelnih ran; to je bil pravzaprav edini uspešen atentat na katerega visokega nacističnega častnika med drugo svetovno vojno.



Britanski producent, scenarist in režiser Sean Ellis (za kratki film Cashback je bil deležen celo oskarjevske nominacije) se zgodovinskih dogodkov loteva z dokumentaristično vernostjo ter obrtniškim občutkom za podrobnosti. Njegov oris ne poveličuje junaštva in domoljubja ter noče zbujati razčustvovanih odzivov ob prikazu ultimativnega žrtvovanja zaradi najvišjih idealov, temveč beleži človeško plat osebnosti, ki so z odločenostjo in pogumom zaznamovale nekatere prelomnice v enem najbolj tragičnih poglavij naše nedavne preteklosti. Zgodba spremlja diverzantska padalca ter osrednja akterja zarote Jozefa Gabčíka (Cillian Murphy) in Jana Kubiša (Jamie Dornan), ki se mimo patrulj in domačih izdajalcev prebijeta do vodje odporniškega gibanja v okupirani Pragi, 'strica' Jana Zelenke-Hajskýja (Toby Jones). Atentatorja pod krinko dobita zatočišče pri neki meščanski družini in s pomočjo še dveh krajevnih aktivistk, Marie Kovárníkové (Charlotte Le Bon) ter Lenke Fafkové (Anna Geislerová), pripravijo načrt za izpeljavo operacije. Delovati morajo v najstrožji tajnosti, saj so na kocki več kot zgolj njihova življenja in celo nekateri češkoslovaški aktivisti se ne strinjajo z atentatom — povračilni ukrepi Nemcev bi bili namreč strahoviti, medtem ko uboj Heydricha sam po sebi ne bi prinesel dolgoročnih pozitivnih učinkov za njihovo domovino. Njihove dejavnosti, ko natančno spremljajo dnevno rutino in premike svoje tarče, zmotijo nepričakovane vesti o tem, da naj bi Heydricha kmalu službeno premestili v drug kraj in bi bil odtlej dokončno nedostopen. Ukrepati morajo hitro, četudi z določeno mero improvizacije: tam in takoj. Ne morejo si privoščiti oklevanja ter pomislekov o tem, kakšne bodo posledice atentata — tudi zanje in vse vpletene.



Sijajno prizemljenim igralskim nastopom nekaterih zvenečih imen, avtentičnemu scenografskemu ozadju (posnetemu na dejanskih lokacijah), všečno patinirani fotografiji rjavih odtenkov in suvereni režiji ni kaj očitati; film prinaša pristno, docela prepričljivo rekonstrukcijo resničnih dogodkov, ob katerih se nekatere podobne, romantično ozaljšane hollywoodske vojne drame tipa Operacija Valkira (2008) s Tomčijem Kurčijem, zdijo kot idealizirana in poenostavljena pravljica za manj zahtevne odjemalce zgodovinskih pripovedi. Zmotijo le nekatere pripovedne nedorečenosti, kjer bi si ustvarjalci zlahka dovolili nekoliko poljubnejše zastavljeno dramatizacijo, ki bi scenaristično bolje uravnotežila in zaokrožila motive likov. (Zakaj se eden izmed vodij odpora tako vztrajno upira atentatu? Kakšne so okoliščine nesrečne smrti ene od spremljevalk obeh mož? Kako so oblasti tako hitro prišle do ključnih podatkov o vpletenih zarotnikih, kljub strahopetnemu izdajstvu enega izmed njih?) Razen nekaterih po krivici zapostavljenih protagonistov ter romantičnih zvez med liki si Ellis v tragičnem sklepnem dejanju vendarle privošči nekaj braveheartovskega patosa in malce dramaturške povezanosti mu pri tem uide z vajeti — vendar nič takega, kar bi bistveno zmanjšalo celokupno vrednost in končni vtis. (No ja, tudi "češki" naglas pri govorici likov je nemara odveč.) Njegov film pomeni streznjujoč opomnik, kdo so (bili) resnični heroji v življenju tukaj in zdaj — namesto superjunakov v pajkicah, ki med umikom gledalcev v sanjske svetove rešujejo zabavne, namišljene težave. Nič čudnega, da ni naletel na večjo pozornost (tudi zavoljo skromno zastavljene promocije) in se celo zdi, da nekako sploh ne sodi v čas samopromocijskih selfijev, neoliberalnega političnega sprenevedanja, senzacionalizma Knjige obrazov in primitivnega populizma v slogu Donalda Trumpa. Ali pač?

24. nov. 2016

Pa tako lep dan

Odkrivamo pozabljene: Niet
Pod svetlo rumenim soncem
sva tekla po cesti,
ko naju je objel prvi blisk,
sva padla.
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

22. nov. 2016

Trolls (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Kot kaže, je trolov več vrst. Prvotno so to starodavna bitja iz nordijske folklore, mojstrsko prikazana v found footage srhljivki Trolljegeren (2010), potem so tukaj še brezumni Tolkienovi troli v Gospodarju prstanov, neprijetni stvori v Harryju Potterju, snežni velikani v Ledenem kraljestvu (2013) in prijazna bitja iz pravljic, ki se rada oblačijo v škatle, torej The Boxtrolls (2014). Poznamo pa tudi majcene lutke za srečo v velikosti obeskov za ključe, z okroglimi steklenimi očmi in živobarvnimi čupami, ki se jih je spomnil danski mizar in ribič Thomas Dam ter so bile občasno priljubljene v sedemdesetih ali osemdesetih letih. (Tisto, kar razveseli modrokožnega vesoljskega pirata Michaela Rookerja v Varuhih galaksije, ko namesto dragocenega artefakta odkrije podtaknjeno darilce.) Prav te igračke sta uporabila Mike Mitchell, režiser debilarij Deuce Bigalow: Male Gigolo (1999) ter Alvin and the Chipmunks: Chipwrecked (2011), in njegov sodelavec Walt Dohrn, scenarist obešenjaškega Spužija Kvadratnika ter drugega dela Shreka, da sta ustvarila še eno franšizo, oportunistično zasnovano po otroški igrači. V ta namen je korporacija DreamWorks Animation že leta 2013 odkupila pravice neposredno od tovarne v lasti družine Dam.



Animiranko sem si bolj po naključju kot načrtno ogledal v kranjskem Cineplexxu. Starejši otrok je bil tja povabljen na trendovsko organizirano rojstnodnevno zabavo, mlajšega pa sem kanil zamotiti z ogledom živopisanih, prepevajočih, otipljivo mehkih in sploh nadvse ljubkih trolčkov, ki so obetali pristno kinematično veselje. Obe izkušnji sta se izkazali za bolj klavrni; prvega je terorizirala nevrotična najeta hostesa na otroški veselici v tamkajšnji Oslariji, midva s tamalo sva pa kakšnih petnajst minut kot tepca sedela v dvorani s tistimi cenenimi 3D plastičnimi očali na nosu, preden je skupaj z nama večina občinstva pogruntala, da predvajani film sploh ni v 3D različici, temveč v običajni ploski izdaji. (Kar navsezadnje mogoče sploh ni bilo tako slabo.) Kinooperater je pač zajebal in po predstavi so na blagajnah celo vračali denar (če se ti je tja sploh ljubilo iti), dočim je priokus butalskega šalabajzerstva in ušivega filmskega doživetja ostal. Med drugim tudi zaradi videnega.

Če malce bolje pomislite, potem od distopičnega trilerja Očiščenje, v katerem lahko Američani enkrat na leto pobijejo poljubno število ljudi, res ni bilo daleč do Trolov, DreamWorksove pastelne animacije, v kateri lahko velikanski Bergni enkrat na leto požrejo poljubno število veseljaških trolov, ki so pričeske sneli smrkcem, nedolžnost pa lego kockam. —Marcel Štefančič, Mladina


Kristalno jasno (mi) je, komu je film namenjen: otrokom do četrtega leta. Ker tisti starejši so namreč — preverjeno in dokumentirano — nadvse uživali ob kompleksnejših in arhetipsko širših zgodbah o vikinških zmajih, ledenodobnih živalskih prijateljih, prepirljivi družini jamskih ljudi, največjih svetovnih zlikovcih dobrega srca ter trapastih pošastih iz hotela v Transilvaniji. Primerjava in analogija sta neizpodbitni: Troli potemtakem ne morejo biti namenjeni istemu občinstvu. Če ustvarjalci večine družinskih animirank z referencami in vsebinskimi poudarki vendarle poskrbijo tudi za starše (pri čemer s spretno zamaskirano politično korektnostjo seveda prednjači Disney), potem se tokrat sploh niso trudili ustreči okusu malce starejših — razen z naborom prepoznavnih, sicer prijetnih napevov iz ust Anne Kendrick in Justina Timberlaka (ki je tudi glasbeni izvršni producent) oziroma v slovenski verziji Katarine Bordner (Popi) in Klemna Bunderle (Veja). Kar zadeva vizualnost, je animiranka prava paša za oči; disko eksplozija neskončne palete barv in plišasto toplih oblik je že kar psihedelično omamna. Čutiti je vsak pramen las pisanih pričesk, ki imajo skorajda lastno življenje, in s pokvečenimi antagonisti (zlobnimi Bergnovimi) se je v njihovem grotesknem nezadovoljstvu večinoma mogoče poistovetiti — ampak kaj, ko zgodba ne prinaša prav nič globljega od generičnega sporočila o tem, kako se sreča že skriva v tebi, le prebuditi jo moraš. Pri čemer kajpak ne pove, kako konkretno to doseči — preprosto tako, da ti to nekdo pač reče: 'Veš, za srečo se moraš potruditi sam, to ni nekaj, kar preprosto pojéš.' Pri tem moraš veliko prepevati, plesati in se objemati. Hm. Saj muzikalična animiranka je, kako bi rekel, simpatična oziroma vsaj pretežno neškodljiva. Ampak razen odlične sinhronizacije (z vsemi glasbenimi točkami vred, razen Sound of Silence, ki premišljeno ostaja v izvirniku), kakršne smo od izjemnega Kuntnerjevega Studia Ritem zdaj sicer že vajeni, vseeno težko najdem kaj, kar bi (meni ali hčeri) ostalo v trajnejšem spominu in bi bilo nemara vredno še kakšnega ogleda. No ja, mogoče kdaj na domačem kavču, če ne bo česa zanimivejšega.