30. avg. 2016

The Conjuring 2 (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ne prav pogosto, a včasih se vendarle pripeti, da me film ne prepriča v enaki meri kot veliko večino občestva, ki ga v naklonjenih mnenjih kuje v nebo ter mu prisoja (po mojem) nenavadno visoke recenzijske ocene. Eden takih primerov je bila franšiza Prekrokana noč, hudo precenjena komična debilarija, v kateri niti slučajno nisem videl kakršnegakoli pomembnega presežka ali česa revolucionarnega. Podobno je bilo že tudi s prvim delom Priklicanega zla (2013) Jamesa Wana, ki mu je tedaj glavnina kritikov vzneseno pela hvalnice; meni se je film zdel spodoben in posrečeno uprizorjen, poslastica za ljubitelje, a to je bolj ali manj vse. Razen, če še nikoli niste gledali kakšnega filma o obsedenosti z okultnimi silami, seveda. Kajpak dopuščam možnost, da sem subjektiven in preprosto čudaški — ker recimo od nadaljevanj pričakujem kaj novega in povsem drugačnega, dobim pa domala enako zgodbo, zapakirano v novo škatlo.

Majhno stanovanjce, polno vogalov in lukenj, kamor se lahko skriješ. Ali pa se ne moreš skriti. Stene, ki že kar gnijejo od vlage in izrabljeni usnjeni stol, ki stoji v kotu dnevne sobe. Otroški šotor na koncu ozkega hodnika v drugem nadstropju in dvoposteljne temačne sobane, ki jih obdajajo škripajoče lesene deske. Kostumografija in izbor glasbene spremljave. Že to samo po sebi je dovolj, da pri gledalcu vzbudi občutek odtujenosti. Poznan, a ravno dovolj odmaknjen svet, ki nam daje občutek, da gledamo utelešeno staro ljudsko pripoved, s katero so nekoč strašili otroke pred spanjem. —Jerman, Deseta umetnost


Govori se o slogovni dovršenosti in pripovedni genialnosti Jamesa Wana, češ da je obudil ta žanr in ga nadgradil s sodobno dimenzijo. S svojimi zgodnjimi projekti Saw (2004), Dead Silence (2007) ter Insidious (2010) bržčas res — a zdi se mi, da se je po uspešno zastavljenem začetnem receptu začel sčasoma rahlo ponavljati. Obrtniška spretnost, visoka produkcijska vrednost, dober casting ter koordinacija igralske ekipe in sijajno atmosferični vizualni prijemi, vsega tega ne gre zanikati. A koliko je v njegovih novejših projektih še zares prelomnega, konceptualno in tematsko svežega, pripovedno šokantnega in žanrsko drznega? Naj se v nedogled navdušujem nad patinirano mizansceno oziroma zgodovinsko pristno kostumografijo in scenografijo, potem ko mi že kdo-ve-katerikrat prinaša še eno zgodbo o demonski obsedenosti? Naj bom impresioniran samo zato, ker gre domnevno za (kot da) resnično zgodbo? Naj se pustim prestrašiti zdaj že malce dolgočasno morbidnim osrednjim Wanovim antagonistom, kot sta srhljiva mrtva starka s pajčolanom, tokrat pa lik pošastne redovnice ter Skrivljenega moža (oziroma peklenščka po imenu Valak), čeprav o njih — razen tega, da so očitno strašni — kontekstualno nikoli ne izvemo popolnoma nič, nada, zip? In da Wan ne uporablja cenenih -BU!- poskokov? Seveda jih, samo malce bolj dramaturško umestni so ali zamaskirani v zvočno obliko. Rade volje priznam, da dobro stopnjuje napetost in premišljeno plete občutek anticipacije groze, pri čemer so najstrašnejše stvari tiste, ki jih zamegljeno vidimo zgolj s kotičkom očesa in ne v prvem planu — a tudi to so že preizkušene enačbe in ne kakšna posebna filmska revolucija. Priznal bi, da me film preprosto ni prestrašil, pa nočem biti banalen in pikolovski. Razen tega počasno sestavljanje žanrskih elementov ne pomeni nujno, da mora biti celovečerec dolg krepko čez dve uri (kolikor traja tukajšnji, v nasprotju z dobro poldrugo uro izvirnika). Zaželjeni učinek je dokazano mogoče doseči tudi v krajšem času, sicer tvegaš razvlečenost in posledično dolgčas. Ali pa mogoče voham oportunizem in cingljanje blagajn? (Prvi film s proračunom 20 milijonov je prinesel 16-kratni zaslužek, nadaljevanje z dvakrat večjim budgetom pa je za zdaj nastrgalo 8-kratno vsoto. Še bolje se je odrezalo pri mednarodni distribuciji in menda gre za kultnim Izganjalcem hudiča celo za drugo najdonosnejšo grozljivko vseh časov.) Saj res, gre za sequel, kako sem lahko to pozabil?

Priklicano zlo 2 razume, da o učinkovitosti grozljivke ne odloča število duhov ali trupel, ki ti jih uspe stlačiti vanjo, pač pa tridimenzionalni liki in igralci, ki znajo podati njihovo travmo. Zgrožen pogled Vere Farmige, ki nedvoumno priča o tem, da vidi onkraj oprijemljivega sveta, je dragocenejše orožje od vsake računalniško animirane omare, ki se raztrešči ob steni. Osebno bi nova poglavja Priklicanega zla, ki dokazuje, da je v žanru, poplavljenem s "smetjem", še mogoče posneti kakovosten film, videla veliko raje od (že napovedanih) Anabelle 2 in Insidious 4. —Ana Jurc, RTV SLO

Nočem biti nepošten in pristranski, kljub vsemu imam rad ta žanr in Wan se mi zdi eden redkih ustvarjalcev, ki ga zares razume ter nam prinaša nadvse solidne, uravnotežene in kožo ježeče zgodbe stare šole — le da so čedalje bolj generične, industrijske in z metodo najmanjšega skupnega imenovalca udejanjene po preizkušenem receptu. To se pač zgodi, ko kravatarji zavohajo dobiček in filmarjem slinasto ponudijo naphano kuverto.

28. avg. 2016

Blood Father (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Prijetno presenečenje. Ne samo, da se Mel Gibson vztrajno pobira iz poklicnega in osebnega govna, kjer se je z raznimi ekscesi in aferami valjal zadnja leta, temveč tudi njegov igralski performans in cinematična karizma vidno napredujeta. Seveda ne govorim o debilarijah za sedemletnike z downovim sindromom tipa The Expendables 3 (2014), kjer smo ga videli nazadnje (in je bil, ironično, še najzanimivejši lik), temveč o nizkoprofiliranih, nepretencioznih (komajda tipično hollywoodskih) projektih kot Get the Gringo (2012). Le pri nečem še ne more povsem iz svoje kože: fanatični potrebi, da se pred kamero prelevi v depresivno-maščevalni srd božji, tragičnega (anti)junaka, ki se z zveličavno odrešitvijo naposled preobrazi v mučenika. Vsega se očitno ne da imeti.



Gibson se po Apokaliptu (2006) in Gringu (2012) spet potika po deželi tortilj in tamkajšnji kulturi nasilja oziroma vrača na območje sodobne jugozahodne ameriške meje, kraj prvobitnega biblijskega kaosa in smrti. Tam v razpadajoči prikolici sredi kalifornijske pustinje živi okoreli ex-con, bivši pijanec ter nekdanji član motociklistične tolpe John Link, preživlja se kot garažni tatuist in skuša ostati trezen ter na pravi strani zakona. To mu s pomočjo mentorja za pogojni izpust in dobrega prijatelja tudi uspeva, dokler se ne pojavi njegova odtujena hči iz propadlega zakona; uporniška mladenka se je medtem zapletla z morilsko mehiško sodrgo (jabolko pač ne pade daleč od drevesa), po nekem usodnem dogodku pa ji taisti delinkventi zdaj strežejo po življenju. Stvar je nadvse resna in za petami ji je celo strašljivi sicario z druge strani meje. Če je prekaljeni ata ne bo uspel zaščititi, bo namreč po njej, zato pravzaprav nima druge izbire. Enako velja za Linka: brezupno nepremišljeno ter z mamili zasvojeno dekle je njegov edini otrok — in sam navsezadnje nima več kaj izgubiti; morda pa se bo lahko nekako odkupil za vsa leta zavoženega življenja in vse nemarnosti, ki jih je počel v mladosti.

Največja vrlina surove akcijske drame francoskega režiserja Jeana-Françoisa Richeta (rimejk Assault on Precinct 13, Mesrine) je nedvomno sam Mel Gibson. Težko se je znebiti vtisa, da deloma igra samega sebe — v nekakšnem poskusu odkupljenja pri gledalcih ter svojo kinematografijo povzemajoč s posrečenimi referencami na mitologijo Pobesnelega Maksa (cestni pregoni, prirezane dvocevke, motociklistične tolpe). Prepričljivo razbrazdani, kruto prizemljeni in (še od Plačancev) resno nabildani glumač ustvari pristen lik človeka, ki ga je vse življenje tepla lastna izobčenska narava. Obenem pa je to tudi pomanjkljivost tega filma, saj vztrajna Gibsonova frontalnost boleče jemlje prostor in minutažo vsem drugim, boljšim igralcem. Zasedba je namreč nič manj kot izjemna: Diego Luna (Y Tu Mamá También, Frida, Nicotina, Milk, The Book of Life, Casa de mi Padre), Michael Parks (Kill Bill, Red State, Argo, Tusk, We Are What We Are), Miguel Sandoval (Clear and Present Danger, Oculus, serija Medium), Dale Dickey (Winter's Bone, Regression, Bella), Raoul Trujillo (Black Robe, Apocalypto, Sicario) in celo sam William H. Macy (Fargo, Magnolia, Boogie Nights, Shameless). Ampak kaj, ko glumači v stranskih vlogah ne pridejo do pravega izraza, Mel spet ni ravno kralj metodične igre, za nameček pa energijo in čas v vlogi njegove zavožene hčere odžira še Erin Moriarty (nikad čuo) kot primer enega najbolj zgrešenih castingov v filmu nasploh. Interakcija hčere in očeta je (predvsem po Melovi zaslugi) sicer dobra, mladenka sama po sebi pa me nikakor ni prepričala; njena zoprna, dolgočasna, medla in klišejska predstava preprosto spodkopava celotno zgodbo in moteče izstopa iz sicer odličnih igralskih kreacij. Scenarij Andree Berloff in Petra Craiga (po predlogi njegovega istoimenskega romana) je sicer osvežujoče avtentičen ter ne podcenjuje gledalca z otroško razlago motivov in ozadja, po drugi strani pa si kredibilnost zmanjšuje z nekaterimi nepotrebnimi stereotipi (družinska disfunkcionalnost in moralna odrešitev, pretirani strelski obračuni, organizacijska vsemogočnost zaporniških veljakov).

Vendar zaznane pomanjkljivosti k sreči ne preglasijo zabavno zastavljenega, kratkočasno stiliziranega, z (vsaj na videz) osvežujoče nizko produkcijsko vrednostjo, obenem pa z značajsko težo in dobro pripovedno dinamiko umestno podprtega grindhouse B-projekta — ki daje predvsem slutiti, da se je Mel Gibson iz preteklih napak nečesa naučil in da se nam na zrela leta morda obeta njegov veliki povratek (tudi) med igralske vrste. Podpiram in se veselim. (Samo še tole: hvala kur bogu, da na režiserskem stolčku ni sedel krivousti Sylvester Stallone, kakor je bilo sprva mišljeno.)

25. avg. 2016

Trdo vezani za samouničenje

We're so fucked
Shit outta luck
Hardwired to self-destruct
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

19. avg. 2016

The Mind's Eye (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Po zadnjem debaklu Mika Flanagana sem si moral vsaj malce popraviti grenak okus. Vseh filmov seveda ne gre meriti z istim vatlom, tudi zgolj ameriških ne. Na eni strani neskončna stripovska vrsta mož v pajkicah ter hrupni, več milijonov vredni, akcijski poletni blockbusterji, na drugi skrajnosti pa garažna produkcija mladih, iskrenih filmskih entuziastov, polna ustvarjalne strasti, improviziranega truda in pristne ljubezni do sedme umetnosti. Prvi odvržejo na tone denarja v ultimativne CGI računalniške efekte in 3D kamere, drugi pa se prizadevno vračajo k praktičnim (gumijastim, animatronskim, maskirnim) učinkom in tehnikalijam iz časa, ko so filmi še kaj pomenili. Prvi oportunistično ciljajo na masovno PG-13 publiko (bling bling ka-čing) in se globalno tržijo s prepoznavnimi blagovnimi znamkami, drugi so namenjeni ožjemu krogu, festivalskemu občestvu in ljubiteljem nepretencioznega, klasičnega filma. V tem kontekstu me je umotvor mladega scenarista, režiserja in producenta Joeja Begosa pozitivno presenetil.



To seveda ne pomeni, da moramo pa zdaj nekritično kovati v zvezde vse, kar kot indie poklon starejšim bratom posname kateri obskurni cineast, in hinavsko subjektivno mižati pred začetniškimi napakami, ki bi se jim celo garažna Y-produkcija z nekaj muje zlahka izognila. Ni čisto vse dobro; a pri nekaterih tiste dobre plati vendarle preglasijo pomankljivosti in zadovoljijo čut grešnega zadovoljstva star poznavalskega gledalca, naveličanega enolično standardiziranega hollywoodskega tekočega traku za but nezahtevne potrošnike.

Lasati in bradati avtor Joe Begos, ki je pred tem s podobno nizkoproračunskim sci-fi prvencem Almost Human (2013) vzbudil pozornost na mednarodnem festivalu TIFF v Torontu, se z motivi psihokineze napaja pri kultni Cronenbergovi razteleševalki Scanners (1981), morda tudi pri sloviti De Palmovi Carrie (1976). Žanrski prikaz ljudi z uničevalnimi telepatskimi sposobnostmi smo videli še v Nekontrolirani moči (1984) z rosno mlado Drew Barrymore, legendarnem animeju Akira (1988) in še kje, a se kljub tematskemu potencialu nekako ni najbolj uveljavil kot podzvrst. To je opazil nad B-filmi iz osemdesetih navdušeni Begos, ki je menda želel posneti "nekaj med Scanners in Death Wish" (torej očitno zgodbo o nekom, ki se maščuje s pomočjo svojih psihičnih moči), potem pa se je konceptualno bolj približal prvemu — ter oblikoval premiso o neuravnovešenem zdravniku (John Speredakos), ki bi rad z injekcijami kortikalnega izvlečka iz hrbtenjače psihokinetičnih telepatov tudi sam pridobil neomejeno rušilno moč. Upre se mu eden izmed njegovih pacientov (Graham Skipper), ki si prizadeva iz ujetništva norega znanstvenika rešiti svoje dekle (Lauren Ashley Carter) s prav takimi sposobnostmi. Posledice tega navzkrižja interesov so krvava trupla, destrukcija okolja, raztrgana telesa in slednjič nekatere ultimativne žrtve.



Z omenjenimi "začetniškimi napakami" imam v mislih predvsem scenarij in karakterizacijo likov, saj tehnični plati — upoštevajoč proračun in produkcijske zmožnosti — preprosto nimam kaj očitati. Pripoved se močno opira na pretekle filmske zglede, negativci so pretirano megalomanski (beri: zlobni zato, da so zlobni), biološko-znanstveni vidik je docela zgrešen, človeško moralno ozadje je naivno črno-belo in like bolj kot prepričljiva značajska globina opredeljujejo njihova dejanja. A kot rečeno: pri tako požrtvovalnih osebnih projektih je na mestu prizanesljivost. Igralci se odrežejo solidno, potek sicer zaokrožene in osvežujoče stilizirane zgodbe ni opazno nekonsistenten; najbolj pa navdušita kontrastna argentovska barvna shema in s pulzirajočo sintesajzersko glasbo (Steve Moore) umestno podložena, otipljiva retro atmosferičnost — ki dobro pričara občutek nečesa iz osemdesetih, kar smo oboževalci žanra nekoč davno gledali na izrabljenih VHS videokasetah. Begos je v programskem sklopu grozljivk na festivalu Fantastic Fest v teksaškem Austinu (tam so bili prikazani tudi Anomalisa, Bone Tomahawk, Green Room, The Martian, The VVitch in drugi filmi z letnico 2015) lani prejel nagrado za najboljšega režiserja.

17. avg. 2016

Before I Wake (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Hotel sem napisati za spoznanje bolj diplomatsko in kolikor toliko prizanesljivo oceno, a ne bo šlo: najnovejši projekt prodornega ameriškega scenarista in režiserja Mika Flanagana je navadno sranje ni bog ve kaj. Razočaranje je toliko večje, ker so bila pričakovanja nemajhna. Potem ko (me) je navdušil z nenavadno svežima, od dolgočasno klišejske formule ameriških grozljivščin odstopajočima trilerjema Oculus (2013) ter Hush (2016), je tokrat žal ustrelil pretežno mimo. Nadnaravna srhljivka z delovnim naslovom Somnia (soavtor scenarija je vnovič Jeff Howard) je nevznemirljivo generičen in pripovedno ter tematsko luknjast PG-13 izdelek, ki ga skorajda v ničemer ni mogoče ločiti od poletne plejade neznanih predstavnikov žanra, ki v ameriških kinokompleksih skrbijo za zadostno prodajo mastne pokovke. Morda je temu botroval zamik zaradi stečaja distribucijske tvrdke Relativity Media (Flanagan je tudi vztrajal pri oglaševanju filma kot 'fantazijske drame' ali 'pravljice', ne kot grozljivke) ali oportunistična ciljna naravnanost na mlečnozobo občinstvo (prejšnji projekti so imeli cenzorsko oznako 'R') ali kaj tretjega, ne vem. Trdim pa, da v zgodbi o osirotelem dečku, katerega sanje in nočne môre se udejanjijo, ni ama baš nič posebej izvirnega ali kakorkoli zapomnljivega; če k temu prištejem še medlo predstavo povečini všečne Kate Bosworth (presenetila me je v sicer hitro pozabljivem Homefront in še kje) ter mrko brezizrazne akcijske figurice Thomasa Jana, ki je enaka kot drugod, je seštevek pod črto hlapljiv kot češki ležak na vroč poletni dan.

Skratka. Mlad zakonski par žaluje za edinim sinčkom, ki se je bil pred časom nesrečno utopil v domači kopalni kadi (že tukaj se je treba ustaviti in pogoltniti debel cmok nejevere, saj je ta motiv docela neverodostojen, čudaško nepojasnjen in mučno stereotipen); odločita se posvojiti tihega, sramežljivega Codyja (Jacob Tremblay), ki je že majhen ostal brez matere (aha, tovrstni klišeji se nadaljujejo) in je nadvse prisrčen otrok, a ima svojevrstne težave s spancem. Natančneje, boji se zaspati, saj se njegove sanje v nadvse otipljivi obliki (ter nenavadno hitro) pojavijo v resničnem svetu. (Kje smo že to videli? Saj res, v sto podobnih zgodbah, od slavnega Solarisa in franšize Nočna mora v Ulici brestov do grozljivk Sphere, Flatliners, Event Horizon, The Cell, Silent Hill in drugih.) Dokler so to živopisani metulji, ki so dečku očitno všeč, gre zgolj za fantastično (nikoli razloženo) sposobnost nedolžnega otroka — a ko speči Cody tako manifestira umrlega sina svojih krušnih staršev, pozneje pa srhljivo, mrtvaku podobno ubijalsko kreaturo (z manjšim lapsusom ji reče 'The Canker Man'), je vsakršnega heca hitro konec. Izkaže se, da so tudi v preteklosti že izginili nekateri ljudje, ki se jih je polastil demon iz Codyjevih ponavljajočih se mor.



Če odmislimo konceptualno formulaičnost, nekatere nepotrebne vizualne spodrsljaje (morbidno bitje iz Codyjevih mor je v resnici precej patetično) in dramaturško neizrazitost, je največja težava seveda scenarij — ki se iz obetavnega pripovednega nastavka zapleta v čedalje večje nedoslednosti in zgodbovne nesmisle. Od zoprne in nepopisno butaste socialne delavke (Annabeth Gish), ki nima pojma, kaj se dogaja (čeprav dečka pozna že vse njegovo življenje), do povsem bizarnega, nedorečenega epiloga, kjer se izginuli ljudje (ki jih je 'pojedel' okostnjaški zlobnež) zapredeni v velikanske kokone pojavijo v nekakšni nadrealistični razpadli stavbi (očitno prispodobi za Codyjev sanjski svet). Četudi se Flanagan izogiba odvečnim poskokom -BU!- in skuša z motivi iz nezavednega prikazati slabo definirane motive otroških spominskih slik (kar obrazloži njegove sanje), mu spodleti prav na vrhuncu ter v zaključku (ki ga podkrepi s še zadnjo osladnostjo) že tako nekoherentne in brezciljne zgodbe. Morda je želel s prepletom sočutne drame in stvarno-domišljijske premise posneti kaj podobnega Panovemu labirintu (2006) del Tora, kjer trpinčena domišljija travmatiziranega otroka ustvarja krute, samozadostne fantazijske svetove, a za kaj takega bi moral vendarle ubrati drugačno smer. Izgubljena priložnost. Mislim, da se bom za zdaj raje vrnil k njegovim zgodnejšim delom, kot so Makebelieve (2000), Still Life (2001) ter Absentia (2011).