23. sep. 2016

ARQ (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Pri ameriški spletni pretočni storitvi Netflix so naposled dali v obtok sci-fi triler kanadskega scenarista in režiserja Tonyja Elliotta, potem ko so slednjega prav zaradi te zgodbe svojčas najeli producenti televizijske serije Orphan Black (od leta 2013 dalje); vendar vse od leta 2008, ko je nastala, nikakor ni uspela zaživeti na platnu. Elliott je med zbiranjem sredstev pripoved odtlej spreminjal, prirejal in pilil, dokler ni njegov (v manj kot treh tednih posneti) celovečerni prvenec v začetku septembra končno doživel premiero na letošnjem filmskem festivalu v domačem Torontu.

Osnovna premisa neodvisnega avtorskega filma je znanstveno-fantastični koncept sklenjene časovne zanke; nekaj takega kot nenehno ponavljajoči se dan Billa Murrayja v legendarni Ramisovi komediji Groundhog Day (1993) ali pa, še bolje, neskončna serija vsakokratnih pogibeli Tomčija Kurčija v stripovski akcijadi Edge of Tomorrow (2014). Osvežujoče stilizirana minimalka, ki se skoraj v celoti odvije v nekaj temačnih hišnih prostorih, nas brez odvečnih razlag zakulisja in medias res postavi v čevlje Rentona (Robbie Amell) in Hannah (Rachael Taylor). Moški in ženska se v svoji postelji zjutraj zbudita tik pred tem, ko v domovanje vdrejo oboroženi in zamaskirani moški; onesposobijo ju in odvlečejo ter zavežejo v Rentonovemu kletnemu laboratoriju. Prišli so domnevno zaradi denarnih kartic v sefu, a v resnici so tam zaradi skrivnostne naprave, ki jo je Renton razvil, ko je kot strokovnjak za energetiko nekoč delal za podjetje Torus. Vsemogočna korporacija se je v opustošenem svetu bližnje prihodnosti, kjer usodno zmanjkuje naravnih virov, energije in hrane, odtlej razvila v globalno militaristično strahovlado in je preostalemu stradajočemu svetu napovedala vojno. Upirajo se jim diverzantske skupine odporniškega gibanja Bloc, ki mu domnevno pripadajo vsiljivci in bi se prav tako rado polastilo nenavadnega izuma. Le nečesa ne ve nihče razen njegovega avtorja: naprava ARQ (Arcing Recursive Quine) je sicer nastala kot generator neskončne energije, vendar močno elektromagnetno polje njene rotirajoče tuljave povzroča neki nepredvideni stranski učinek: izkrivljanje časa oziroma neskončno zanko. Karkoli Renton in Hannah storita, da bi se osvobodila ali preprečila tatvino revolucionarnega koncepta, se vselej konča s smrtjo enega od njiju ali obeh — nakar se kot iz skupnih sanj spet zbudita ob isti uri zjutraj in vse skupaj se začne znova ter vnovič traja od 6:11 do 9:25. A vsakokrat so nekatere podrobnosti ponavljajočega se sosledja dogodkov malce drugačne in te drobne spremembe imajo nekatere ključne posledice.

Cuz electrocuted himself on the ARQ. This caused forward time to bend back on itself, creating a closed-time loop. And the day repeats. Time resets every three hours, 14 minutes and 15 seconds.

Čeprav gre tematsko in dramaturško za razmeroma izrabljen koncept sci-fi motivov o časovnih paradoksih, uspe Elliottu v svoj nizkoproračunski projekt vnesti veliko mero izvirnosti in nepredvidljivosti, celo vztrajno naraščajoči suspenz z vsako novo alteracijo, predvsem pa docela prepričljivo kontekstualno ozadje sicer premočrtne in dovolj enostavne zgodbe — ki se v razumljivo sestavljanko zlaga postopoma. Ta nikoli ne podcenjuje občinstva z vtisom stripovsko karikiranega prikaza ali pretiravanja, ki bi prestopilo meje filmske farse ali satire. Zastrupljeni in za bivanje komajda primerni svet, ki ga skozi interakcijo likov zgolj slutimo v ozadju (ali slišimo in vidimo na indoktrinacijskih televizijskih poročilih), je docela verodostojen, četudi ga eksplicitno pravzaprav ne vidimo; celo zamik nejevere v prid znanstveni utemeljitvi je povsem neproblematičen in ni v napoto pripovedni doslednosti (beri: jasno, da je časovna zanka fizikalno in matematično protislovje, a to gledalca nikakor ne zmoti), temveč skupaj z dobro prikazanimi liki ter inteligentnimi dialogi podpira njen kontekst. Fascinantna domislica, da dovolj veliko številko ponovitev ciklusa sčasoma vzbudi spomine na rekurzivne dogodke (kar potem pomembno vpliva na vsakokratne odzive in obnašanje likov) prinese logično upravičljive in pripovedno razvejane možnosti, ki jih režiser izkoristi do potankosti. Mračna mizanscena z nevpadljivimi visokotehnološkimi detajli deluje kot avtentična družbeno-politična in psihosocialna kulisa življenja v bližnji prihodnosti, kjer se razčlovečena eksistenca spreminja v boj za preživetje med različnimi koristoljubnimi interesi in je (za)upanje edina rešilna bilka neprivilegiranih.

Če se poslužim subjektivne primerjave z dvema nedavno videnima: Elliottov umotvor me je bistveno bolj navdušil kot Gentryjev šibko strukturirani in nedosledni Synchronicity (2015) oziroma ga lahko — primerjalno upoštevajoč produkcijske razmere in režiserjev doprinos — približno enakovredno postavim ob bok (tudi zavoljo glumaške zasedbe posrečenemu) časovnemu paradoksu Predestination (2014) bratov Spierig. V navdušujoče skromen, nepretenciozen recept je kljub žanrski zasičenosti Elliott spretno vmešal ravno prav sveže sestavine, da je končna jed slastno zaokrožena, presenetljivo izvirna in kinematografsko nasitna (vsaj za privržence žanra).

Those who can't remember the past are condemned to repeat it.

22. sep. 2016

The River Wild (1994)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Pred nekaj dnevi se je v Los Angelesu naravne smrti (menda v spanju) poslovil 71-letni Curtis Hanson, scenarist in režiser takih težkokategornikov in sodobnih kultov kot L.A. Confidential (1997), pa tudi manj pretencioznih in skromneje profiliranih žanrskih projektov kot psihološki triler Bad Influence (1990), srhljivka The Hand That Rocks the Cradle (1992), z oskarjem (za glasbo Boba Dylana) ovenčana komična drama Wonder Boys (2000) ali raperska biografska drama 8 Mile (2002) z Eminemom. Hansonova zapuščina je relativno maloštevilna, a nadvse solidna; spodobna bera gledljivih in obrtniško spretno udejanjenih celovečercev.



I need your wife to get me down the river. I need your son to control her. You and the dog are expendable.

Mednje sodi tudi pustolovski triler o divjem spustu po reki, med katerim pobegla roparja (Kevin Bacon, John C. Reilly) za talce vzameta izkušeno čolnarko (Meryl Streep) in njenega odtujenega moža (David Strathairn) ter najstniškega sina (Joseph Mazzello), da bi ju mimo policijskih zased spravila po deroči vodi navzdol do kraja, od koder bi se lahko pred roko zakona umaknila na varno. Družinska drama staršev, ki razmišljata o ločitvi, se v napetem merjenju moči in psihološki izsiljevalski igri sprevrže v boj za življenje, ko postane jasno, da nasilni kolovodja ne izbira sredstev in nima pomislekov glede človeških življenj, ko gre za zaslužek. Oče in mati se bosta morala zanesti na iznajdljivost, pogum in usklajeno reševanje sprotnih zagat, če bosta želela preživeti v boju ne le z zlikovcema, temveč predvsem z neusmiljeno močjo narave.



Igralske predstave (sicer všečne, megazvezdniške zasedbe) so brez huronskih presežkov in tudi zgodba ne prinaša kakšne revolucionarne dramaturške ali tematske premise. Gre za razmeroma premočrten triler o preživetju in zoperstavljanju zlonamerni, izkoriščevalski logiki, ki skozi travmatsko preizkušnjo obrodi sadove v novo pridobljenem družinskem sožitju in povezanosti. Izpostaviti gre produkcijsko vrednost, akcijsko dinamiko, glasbeno podlago Jerryja Goldsmitha, odlično fotografijo prekaljenega veterana in rednega Andersonovega sodelavca Roberta Elswita (Boogie Nights, 8MM, Magnolia, Syriana, Nightcrawler, Inherent Vice, oskar za dramo There Will Be Blood in druga odličja), suvereno režijo in predvsem čudovito scenografijo naravnega okolja, ki v tovrstnih konceptih predstavlja nekakšen dodaten lik v pripovedi — brezčutnega antagonista in do koristoljubnih načel ravnodušno božjo silo, s katero je treba računati med obračunavanjem s človeškimi nasprotniki. Hanson je znal te elemente dobro izkoristiti in jih povezati v kratkočasno, vizualno bogato gledalsko izkušnjo.

21. sep. 2016

Konec pravljice

Najbrž je bila ljubezen.
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

19. sep. 2016

31 (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Did you know that a cockroach can live up to 168 hours without a head? I find this ... fascinating. But what really blows my fucking marbles, like a 50-cent skank, I mean the real mind-fucker, is that for several hours this same decapitated head will keep on trucking for Jesus. If properly nourished, of course.

Kmalu bo spet Samhain in dotičnega sem čakal še od prejšnje Noči čarovnic — dasiravno mi je črv dvoma prišepetoval, naj si raje ne obetam preveč. Prejšnjega projekta scenarista in režiserja Roba Zombieja The Lords of Salem (2012) s podobno produkcijsko zasnovo ter deloma isto glumaško zasedbo (Jeff Daniel Phillips, Judy Geeson, Gabriel Pimentel, Meg Foster, Torsten Voges in seveda soproga Sheri Moon Zombie) si nisem utegnil ogledati; naletel je na dokaj zanikrn odziv javnosti in kritikov, zato se mi tozadevno ni mudilo. Še več: namenoma si nisem hotel pokvariti dobrega vtisa po njegovem čudovito ostudnem prvencu House of 1000 Corpses (2003) in še sijajnejšem nadaljevanju The Devil's Rejects (2005), s katerima je strastni fanboy grozljivk ter zabavljaški enfant terrible surove težkometalske fantazmagorije pokazal, da je tudi spreten cineast. Poznejša rimejka Halloween (2007) in Halloween II (2009) sta se mu že manj posrečila (zlasti slednji je precej boren), vendar sta še dovolj kratkočasna in povečini gledljiva celovečerca. Nakar je, kot kaže, Zombieju začelo zmanjkovati izvirnosti in domišljije. Saj razumem: človeku je pač pri srcu ta sočno uporniški statement zoper politično korektni oportunizem in zabava ga makabrična izraznost tovrstne kritične drže (spodbujene z vzorniki shock rocka kot Alice Cooper); njegove filme je zabavno konzumirati v izbranem krogu istomislečih, nemara v družbi ustrezno ohlajenega češkega ležaka, opojnih substanc in obešenjaških komentarjev. Vse to sprejemam in mi ustreza — a vendar tudi dolgočasi, če se iz filma v film ponavlja vedno znova, ne da bi prineslo kakšno občutno dodano vrednost.

Now you may think you see a grease-painted performer sitting before you who would usually elicit an amused response from an audience, but trust me, you do not. I'm not here to make you happy. I'm not here to brighten your dismal day and I am certainly not here to elicit an amused response. I am here to end your miserable fucking life.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

V svojem zadnjem projektu Robert Bartleh Cummings torej prinaša pripoved o hipijevski skupini zabaviščnih delavcev ali nekakšnih cirkusantov, ki se 31. oktobra 1976 nekje na arhetipskem podeželskem zakotju znajdejo v ujetništvu sredi velikanskega, opuščenega industrijskega poslopja. Tam jih peščica britansko zapetih likov iz zakulisja (Malcolm McDowell, Jane Carr, Judy Geeson), groteskno našemljenih v pojave napudranih dvorjanov z belimi lasuljami, podvrže krvavi igri odštevanja življenj "31" (menda zaradi datuma, tega nikoli izrecno ne pojasnijo). Skozi labirint kovinskih hodnikov, prostorov z rešetkami in mračnih, umazanih slepih ulic jih lovijo z nacistično ikonografijo obsedeni pritlikavci s hladnim orožjem (Pancho Moler) ali nori ubijalski klovni z motornimi žagami (David Ury, Lew Temple), medtem ko aristokratski sprevrženci iz ozadja vlečejo niti te morbidne predstave za visoke denarne stave, ki žrtvam sproti določajo možnosti preživetja. Jasno, končni zmagovalec bo lahko en sam; a še ta se bo celo po uradnem koncu vsakoletnih kolin moral soočiti z najbolj zločestim in pokvarjenim med najetimi poklicnimi mesarji (odlični Richard Brake), ki preprosto ne prenese neporavnanih računov.



Vsakovrstnih klišejev in žanrskih stereotipov polna zgodba je tako premočrtna in stripovsko pretirana, brez repa in glave (ter kljub visoki produkcijski vrednosti, bogati scenografiji in dovršenim tehnikalijam), da jo gre težko jemati dobesedno ali celo kot (še en) Zombiejev poklon omiljeni zvrsti — saj smo ga bili deležni čisto v vsakem njegovem projektu doslej in začenja biti rahlo nadležen. (Tokratni zbuja asociacije kultov kot The Texas Chain Saw Massacre ali morilskih pasti Saw ali medijske satire The Running Man, ovite v prispodobo človeka kot divjadi iz kratke zgodbe The Most Dangerous Game avtorja Richarda Connella.) S skrajno mero prizanesljivosti je v nepoistovetljivem, nevšečnem, nihilističnem razčlovečenju mogoče zaznati (še en) gromoglasen Zombiejev sredinec, uperjen zoper vulgarno komercializacijo in formulaični konformizem ameriške — ali kar globalne — potrošniške paradigme, ki iz vsega naredi zgolj dober posel. Ampak, ali ne počne prav tega tudi Zombie sam (ki je film deloma financiral s pomočjo crowdfundinga, ker češ da "se je industrija spremenila" in drugače ni šlo)? Ne bi raje že končno povedal vsaj kaj novega? Še enkrat: razumem izkrivljeni samoreferenčni namig, ki očitajoče žuga ponavljajoči se, prazni hollywoodski mašineriji; a tudi tovrstnega umetniškega protislovja pač ne moreš kot "klin s klinom" ponavljati v nedogled, tudi med zvestimi pristaši in ljubitelji zvrsti (khm, khm) ne.

Now, let's get one thing straight between us.
I ain't no fucking clown!

16. sep. 2016

Demolition (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Kanadski režiser Jean-Marc Vallée ima v rokavu (za zdaj) maloštevilno, vendar izbrano filmografijo za sladokusce, s samimi izjemnimi značajskimi študijami in igralskimi performansi: C.R.A.Z.Y. (2005), The Young Victoria (2009), Café de Flore (2011), Dallas Buyers Club (2013) ter Wild (2014). Če združi moči z enim nabolj nadarjenih glumačev svoje generacije Jakom Gyllenhaalom (Donnie Darko, The Day After Tomorrow, Brokeback Mountain, Jarhead, Prisoners, Enemy, Nightcrawler, Southpaw) ter veteranskim oskarjevcem Chrisom Cooperjem (American Beauty, Me, Myself & Irene, Adaptation, Syriana, August: Osage County), gre bržčas pričakovati še eno filmsko poslastico. Ali pač?



Davis (Gyllenhaal) je mladi investicijski bančnik z Wall Streeta, ki mu je v avtomobilski nesreči pravkar umrla žena. Njen oče, sicer tudi lastnik finančne tvrdke in Davisov šef (Cooper), je ob izgubi hčere popolnoma skrušen, medtem ko se Davis ne more pripraviti do pristnega žalovanja (ali tistega, za kar bi pričakoval, da naj bi čutil); zdaj se sprašuje, ali je ženo zares ljubil in ali jo je sploh poznal. V moderni, minimalistično opremljeni vili v predmestju sameva in se predaja spominskim prebliskom, kmalu po dogodku se v presenečenje sodelavcev vrne v službo in nasploh ni videti, da bi ga sprememba hudo pretresla; mogoče le nekoliko zmedla. Kot terapevtsko izpoved se loti pisanja reklamacijskih pisem podjetju, ki si v bolnišnici lasti avtomate za prodajo prigrizkov, kjer mu je tisto usodno noč zaradi okvare obtičala sladka tablica. Pisma romajo v oddelek za pritožbe kupcev, ki ga sestavlja ena sama oseba: mati samohranilka Karen (Naomi Watts). Izžeta in z opojnimi substancami zasvojena vdova ima jalovo razmerje s svojim nadrejenim ter uporniškega najstniškega sina iz prejšnjega zakona (Judah Lewis), ki ima težave s spolno samopodobo in ga skrbi, da je homo(bi)seksualen. Potem ko Karen impulzivno kontaktira moškega, čigar pisma so jo nepričakovano ganila, se naposled seznanita in skleneta priložnostno, vzajemno tolažilno, platonsko zvezo; težavni mladostnik in čustveno otopeli moški pa v porušenju idealov in težnjah po razumevanju kaotičnega sveta ter lastne vloge najdeta skupno točko. Davisu je bil nekoč premožni tast, ki ga (vsaj sprva) ni preveč maral, položil na srce, kako se lotevati razumevanja in popravljanja stvari: tako, da tisto najprej razgradiš in razstaviš na prafaktorje — da bi videl, iz česa je narejeno. Davis se torej z macolo najprej loti puščajočega hladilnika v stilizirano hladnem, brezosebnem domu: razbije ga na koščke. Temu sledi še množica hišne opreme in pohištva, službeni računalnik in škripajoča straniščna vrata v pisarni; naposled se Davis (s podkupnino) pridruži delavcem pri rušenju hiš v bližnji soseski in nazadnje se nad lastno domovanje spravi z bagerjem. [Na eBayu lahko kupiš vse.] Bo zares lahko razumel, če bo reči demoliral?



Še preveč neposredno izražena metaforična premisa scenarija Bryana Sipa (nikad čuo) je jasna: uničevanje kot analitična dekonstrukcija odnosov, zvez in življenjskih nazorov z namenom doumevanja, odkrivanja srži ter vzroka. Davis tako v naknadni osebnostni deziluziji ugotavlja, da ga taka (četudi brezskrbna in navidez uspešna) eksistenca ni izpolnjevala, visoko profilirana služba je bila kvečjemu kompenzacija nekdanjih ambicij fanta iz delavske družine, poročil se je iz pričakovanj in konformizma, za nameček pa ga je ljubljena soproga očitno varala in pred časom mu je tudi prikrila prekinitev nosečnosti z ljubimcem, medtem ko lastnih otrok nista imela. V jasno zastavljene motive o razočaranju nad padcem mita o "ameriških sanjah" pa se neumestno mešajo podzgodbe, ki se glede na osrednjo pripoved zdijo neskladne in odvečne: iskanje identitete zmedenega najstnika, sprejemanje s strani njegove matere, vrednotenje resničnih človeških vrlin nasproti vsiljeni predstavi o uspehu ter ideja o tem, da moraš trdovratne, zlagane koncepte porušiti do tal, če želiš začeti znova.

Le za to gre, da protagonist tega ne stori; pravzprav ne zruši vsega, kar je začel razstavljati, in ne preučuje razbitega. Konceptualna mešanica vsega daje zgodbi moteče nekonsistenten, neenakomeren ton in v različne smeri begajoče, stereotipne pomenske niti, ki niti ne doživijo posebnega epiloga; čudaški scenarij pa zlasti v sklepnem delu kaže simptome pripovedne in tematske nedoslednosti, ki se pri gledalcu težko sestavi v zaokroženo celoto. Kar zadeva igralske nastope, najbolj navduši vselej zanimivi Cooper; mladi Lewis je sila všečen, glede Naomi Watts lahko rečem enako kot pri večini njenih filmov (tj. namesto nje bi bila lahko tam poljubna igralka, pa ne bi bilo hude razlike), medtem ko sem pri Gyllenhaalu prvič po dolgem času pomislil, da je v najboljšem primeru poskrbel za gledljivo in solidno, a tokrat ne baš presežno predstavo.