25. sep. 2017

Killing Gunther (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Marc Butan je uveljavljeni ameriški producent, zdaj lastnik tvrdke MadRiver Pictures, pred tem pa šef pri nekaterih uglednih produkcijskih hišah (med drugim je bil izvršni direktor Lions Gate Entertainment). Osebno je zaslužen za organizacijo in izvedbo nekaterih upešnih filmskih poslov, denimo Clooneyjev Good Night, And Good Luck (2005), Grayev We Own The Night (2007), Dominikov Killing Them Softly (2012) ter Hillcoatov The Road (2009). S svojim novim podjetjem se je nazadnje udinjal pri celovečercih The Last City Of Z (2016) ter Pride and Prejudice and Zombies (2016), pa tudi nekaterih bolj ambicioznih in z vrhunsko glumaško ekipo. Še vedno skušam ugotoviti, kako ga je neki Taran Killam (glumač v nekaterih sitcomih ter sodelavec oddaj Mad TV in Saturday Night Live) uspel navdušiti za svoj absurdni avtorski projekt — oziroma ali je bilo res dovolj že dejstvo, da se je kot glavna atrakcija (iz nekega še bolj nejasnega razloga) filmu pridružil sam Štajerski hrast, barbar Conan himself, nihče drug kot Guvernator "I'll be back" osebno, sedemkratni mišičnjaški olimpijec Arnold Alois Schwarzenegger, ki je letos poleti dopolnil častitljivih 70 let.



Tako je nastala obešenjaška parodija v obliki posmeh-dokumentaristične farse (s kamero iz roke) za oboževalce nabreklega Avstrijca, v kateri redkozobi gorostas (šele v epilogu) upodobi karikaturo samega sebe ter brije norce iz filmskih referenc, ki jih je ustvaril v svoji pestri in zavidljivi filmski karieri. (Do it! Come on! Kill me, I'm here!) Killam je bržčas po vzoru še druge letošnje (samo)zajebantske komedije Killing Hasselhoff (2017) prav zanj napisal scenarij, ki se v celoti osredotoča na Arniejev lik: skrivnostnega in vsemogočnega Guntherja, najbolj smrtonosnega in najspretnejšega morilca po naročilu vseh časov, ki ga še en nadobudni hitman Blake (Killam) sklene ubiti s pomočjo posebej sestavljene ekipe ekscentričnih najemniških morilcev — zato, da bi z "ubojem kralja" sam prevzel njegovo mesto in obveljal za numero uno med hitmani. (Verjetno se med drugim norčuje tudi iz infantilnega soočenja Banderasa in Stalloneja v butastem Donnerjevem trilerju Assassins, kjer je bil za Silvov lik sprva predviden prav Švarci, a je potem vlogo zavrnil.) Ob tem se izkaže, da to počne predvsem iz frustracije, da bi vnovič osvojil srce nekdanje punce, ki ga je pred časom dala na nogo (igra jo Killamova soproga Cobie Smulders), vendar bo nalogi težko kos. Izmuzljivi mit zločinskega podzemlja Gunther je namreč izza vsakega vogala vselej korak pred njimi in jim nalogo močno oteži, a vendarle se mu uspejo približati za končni obračun. Kako se bo izteklo: kot happy end ali jalova samomorilska misija?
Če boste izklopili možgane, bo tole odlična žanrska zadeva, če boste težili z logiko in željo po kvaliteti, pa se zna zgoditi, da vam vse skupaj ne bo preveč všeč. Banderas in Stallone se z dogajanjem zlijeta sto na uro, njuni dialogi in prepucavanja pa so ravno prav neumni, da postanejo zabavni in gledljivi. —Iztok



Kristalno jasno (mi) je, da je film čista zajebancija. (Drobni tisk v odjavni špici obljublja nadaljevanje The Gunther Who Loved Me "v primeru, da bo ta film sploh kaj zaslužil".) Nemogoče je spregledati avtorjev statement zoper puhlost in nategunstvo hollywoodske produkcije, kot tudi samonanašajočo se prispodobo Švarcijevega lika, ki razlaga, da si je s trdim delom v več kot 50 letih pošteno prislužil status najboljšega. (Gotovo nisem edini, ki bi raje kot grotesknega tepca Trumpa videl njega za ameriškega predsednika.) A vseeno: taki filmi na papirju ali v napovedniku delujejo zanimivo, celovečerna izpeljava pa je močno odvisna od zaokroženega scenarija in suverene režije (ki sta tudi sicer najpomembnejša dejavnika filmske produkcije). Pri neizkušenem Killamu, ki si je razen avtorske funkcije in režiserske taktirke v prvencu naložil tudi precej dolgočasno osrednjo vlogo, žal oboje — milo rečeno — bolj ko ne šepa. Zgodba in liki so tako smešno nezanimivi, da tudi komične stand-up (samo)reference povečini ustrelijo mimo in učinkujejo razmeroma mlačno. Zanimivejše postane, ko naposled stopi na sceno The Schwartz, a je tedaj že prepozno za to, da bi film pustil kaj več kot vtis cenene, amaterske in nespretno udejanjene zafrkancije, ki bi delovala kvečjemu v kratkem televizijskem skeču. Da je Arnold, ki se za svoja leta sicer drži neverjetno dobro, sila zabaven in nadvse duhovit pri karikiranju lastne filmske prezence in igralske karizme, smo pa tudi vedeli že prej — samo škoda, da je (tokrat) ni unovčil v bolj posrečenem projektu; tudi posmehovanje sebi (beri: Hollywoodu) je namreč še vedno le igranje s samim seboj.

23. sep. 2017

Revolt (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Priznam, včasih kar na slepo snamem kakšen hudourniški filmček, o katerem nisem slišal še ničesar, in si ga za sprostitev ogledam v večernem miru domačega okolja. Če gre za zgodbo, ki jo je navdihnila najboljša igra vseh časov Half-Life, si kot ljubitelj znanstvene fantastike še toliko več obetam — in se potem opečem, kot denimo pri skrpucalasti prvoosebni streljačini Kill Switch (2017). Drugič imam spet srečo in čeprav tudi tokrat naletim na manekensko Bérénice Marlohe (Skyfall), sem ob popolnem manku pričakovanj deležen kar prijetnega presenečenja. Mladi newyorški scenarist in režiser Joe Miale, ki je kot otrok menda videl NLP, je poskrbel za presenetljivo gledljiv — če že ne tematsko in pripovedno prelomen — projekt, ki je več kot le seštevek svojih sestavin. Razen osupljive produkcijske vrednosti (glede na budget), sijajne vizualnosti in sila verodostojne scenografije k temu najbolj pripomorejo avtentični človeški liki. (Ki nam jih je nekoliko bolj mar kot brezimnih vojačkov v lanskoletni generični sci-fi akcijadi Spectral ali patetičnih čeladarjev v Bitki za Los Angeles.) Med njimi močno izstopa osrednji protagonist Lee G. Pace, ki je občinstvo predtem navdušil v seriji Čudežni dotik (Pushing Daisies) in še prej v uspešnici s festivala Sundance, biografski drami Soldier's Girl (2003); nazadnje se ga spomnimo (ali pa tudi ne) izza črno-modre obrazne maske zabavnega podleža Ronana v prvih Varuhih galaksije (2014).



Z nizkoprofilnim performansom mu uspe ohraniti pozornost gledalca in izvabiti poistovetljivost, čeprav gre po drugi strani za arhetipski lik najemniškega vojaka na posebni misiji v Afriki. Ta se in medias res brez spomina na pretekle dogodke zmeden zbudi v zaporu nekje v Keniji, v sosednji celici pa je zaprta tudi francoska zdravnica Nadia (Bérénice). Uspe jima pobegniti pred krvoločnimi lokalnimi paravojaškimi enotami in pajdaša po sili razmer se odpravita proti oddaljenemu vojaškemu oporišču, kjer si obetata pomoč in zavetje. Pot bo tvegana: naš svet je povsem opustošila invazija mehanskih vesoljcev, ki črpajo energijo iz elektromagnetizma in z napredim orožjem hipoma izparevajo nebogljena človeška bitja, ki se zoperstavljajo kovinskim samohodkam. Okorelemu vojščaku se sčasoma vrača spomin na bitko, v kateri so umrli vsi njegovi tovariši iz posebnih enot, sam pa je bil očitno deležen nekakšnega posega s strani nezemljanov, saj zdaj vnaprej čuti njihovo navzočnost. Mu je prav zato namenjena prav posebna usoda in bo lahko poskrbel za preobrat v boju upornikov iz Nairobija proti prišlekom, ki jim bo razkril možnost za enakopraven spopad?

Kratkočasno, nizkoproračunsko indie mešanico Spielbergove Vojne svetov (2005) in Blomkampovega Okrožja 9 (2009) odlikuje še dinamičen tempo, realistično visceralno dogajanje (s spodobnimi in nevpadljivimi posebnimi učinki), suvereno stvarne predstave temnopoltih igralcev in naturščikov, razgibano apokaliptična scenografija in presenetljivo pristna mizanscena uničene okolice. Režiser se sicer noče pretirano muditi pri karakterizaciji in hiti tudi pri kontekstualnem prikazu podrobnosti in junakov krajevnega odporniškega gibanja, ki pripravlja sunek z elektromagnetnim pulzom (EMP) zoper vesoljska plovila, ki ugrabljajo ljudi. Z le malce več čustvenega in značajskega naboja bi bili lahko liki še bolje udejanjeni (nesojena romanca med osrednjima junakoma pa bolj občutena); več pozornosti bi morda lahko naklonil tudi odločilnemu tehnološko-družbenemu trenutku preboja, ki opozori na šibko točko zavojevalcev, in ga razvil v nosilni koncept svoje pripovedi. Četudi se večinoma izogne običajnim klišejem, mu mestoma zmanjka doslednosti ali interne logike, ki bi bolje upravičevala dejanja in motivacijo likov. Kljub vsemu gre za soliden, avtorsko navdihnjen in ogleda vreden celovečerec, vsaj za strastne ljubitelje tega žanra.

21. sep. 2017

A Ghost Story (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Naslov bi lahko koga zavedel, vendar nikakor ne gre za grozljivko ali triler ali sploh karkoli izrazito žanrskega. Mladi teksaški scenarist in režiser David Lowery je cineastično ustvarjanje na prelomu tisočletja začel s kratkimi avtorskimi filmi. Pozneje je nase opozoril predvsem z Disneyjevo fantazijsko dramo Pete's Dragon (2016), s svojo romantično kriminalko Ain't Them Bodies Saints (2013) pa je predtem že navduševal kritike in javnost na festivalu Sundance ter nekaterih drugih; glavna igralca Casey Affleck in Rooney Mara sta odtlej njegova bolj ali manj redna sodelavca in ju tudi tokrat postavi v obe osrednji vlogi. Mladi par, ki se je vselil v novo hišo, skromno domovanje nekje na ameriškem podeželju, doleti tragedija, ko on umre v prometni nesreči. V bolnišnici se ona še zadnjič poslovi od svojega ljubega, pokritega z mrliško rjuho. Po njenem odhodu se zgodi nekaj čudaškega: on vstane in se v rjuho z očesnima odprtinama odet, kot v improviziranem pustnem kostumu prikazni, odpravi nazaj domov. A poslej je za vsakogar neviden in (skoraj) nezmožen vpliva na okolico: nemo opazuje njo, ki žaluje (mučni prizor, kjer ona kompulzivno pojé pito, je nadvse impresiven), ter sanjsko menjavanje obdobij skozi preteklost in prihodnost, ko se je v hiši in okrog nje dogajalo marsikaj.



Edini, s komer lahko skozi okno občasno komunicira, je še en osamljeni duh v sosednji hiši. Čas se pretaka kot brzice, včasih nazaj in drugič pospešeno hitro (ali v zanki), tiha navzočnost znotraj rjuhe pa čaka na priložnost, da bo iz reže v lesenem podboju izbezala sporočilo na kosu papirja, ki ga je ona tja skrila ob odhodu. (Gledalci nikoli ne izvemo, kaj je napisala, in to pravzaprav niti ni ključno.) Bo nemirnemu duhu šele to omogočilo večni pokoj?

Pesniško počasna, melanholična kontemplacija dolgih kadrov (skoraj brez dialogov) govori o minevanju časa, pripadnosti, žalovanju in prebolevanju ljubezni, nepredvidljivosti življenja ter krhkosti človeka, predvsem pa o njegovi metafizični želji, da bi za seboj tudi po smrti pustil spominsko sled in trajen vtis; prikazen je brezsnovna manifestacija njegove nekdanje navzočnosti in polnilo za čustveno praznino, ki jo je pustil za seboj. (V tem smislu je bolj kot napeto zabavnemu Poltergeistu ali sladkobno solzavemu Duhu s Patrickom Swayzejem in Demi Moore podoben mističnemu animeju Čudežno potovanje Hajaa Mijazakija ali ganljivi prispodobi El espinazo del diablo Guillerma del Tora.) Vendar neogibno mine vse, tudi obstoj teh eteričnih prezenc: bodisi takrat, ko ugotovijo, da zaman čakajo na vrnitev ljubljenih in svojcev, ali pa tedaj, ko izpolnijo samooklicano poslanstvo in naposled premagajo navezanost na domači prostor. Dokončna opustitev te vezi predstavlja svojevrstno čustveno potovanje, ki bo zapeljalo tudi dovolj pozornega gledalca.

Najprej je opaziti nenavaden format slike v razmerju 4:3 z zaobljenimi vogali, podoben domačim amaterskim posnetkom, ki ga je režiser izbral zaradi občutka ujetosti in klavstrofobičnosti, ki ga vzbuja. Gledalca hitro zamika, da bi pomislil, kako projektu take izrazne perspektive morda bolj pritiče širokokotni objektiv slavnega Emmanuela Lubezkija (Birdman, The Revenant, Song to Song), ki bi bolje pričaral vso brezčasno lepoto in eksistencialno tragičnost minevanja, pa tudi značajsko bližino protagonistov; a po drugi strani je široki kot kamere včasih neupravičeno pretenciozen in senzacionalističen, saj tako poveličanim podobam vsiljuje globino in pomen, ki ju dogajanje samo po sebi morda sploh nima — pomenljiva in sočutna, minimalistična (mestoma tudi duhovita) Loweryjeva zgodba pa je iskreno osebna ter intimna, s čimer se gledalca dotakne v veliko trajnejši meri. Gre za nekonvencionalen, edinstven in pogumen indie eksperiment, pravzaprav za enega zanimivejših filmov letos. (Eden mojih največjih pomislekov bi kvečjemu letel na Rooney, eno najbolj brezizraznih in dolgočasnih igralk zadnjih časov, ki jo Hollywood trmasto tlači vsepovsod.) Zahteva nekaj potrpežljivosti, vendar je vztrajnost gledalca nazadnje bogato poplačana; čeprav bi verjetno to dosegel tudi s krajšo minutažo.

16. sep. 2017

The Hero (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Lee Hayden (Sam Elliott) je ostareli glumač ter ikona kavbojskih filmov, ki mu je še v sedemdesetih letih uspel največji (in edini) igralski podvig. Zdaj svoj glas posoja radijskim oglasom za Lonestar barbecue omako in zaman čaka na kakšno filmsko vlogo. Dneve lenobno zabija pri nekdanjem soigralcu in prijatelju, ki ga redno oskrbuje z marihuano, medtem ko se obžalujoče predaja spominom na svoj davno propadli zakon in očitkom odtujene hčere. Neprijetna zdravnikova novica ga naposled zbudi iz otopelosti; le še malo časa ima, da se spravi s preteklostjo in skuša nekoliko omiliti odnose s svojci. Kot nalašč prav tedaj spozna tudi čedno damo, ki so ji iz nekega razloga všeč starejši, izkušeni moški. Skupna udeležba na podelitvi nagrad za življenjske dosežke ga vnovič potisne pod žaromete javne pozornosti in obeta se celo filmska vloga. Pa je res tako zaslužni "junak" lastnega življenja, ki zdaj kaže ostre zobe neogibnega konca in se mu ironično reži v obraz? Se je še smiselno zapletati v ljubezenske odnose ali se odkupiti pri najbližjih?



Sam Elliott je igral že marsikje, denimo v sloviti Bogdanovichevi drami The Mask (1985), a se dolgolasega brkača z globokim glasom večina verjetno spomni šele iz butaste pretepačine Road House (1989) ali novodobne kavbojke Tombstone (1993), predvsem pa kot šarmantnega pripovedovalca izza točilnega pulta v kultnem Velikem Lebowskem (1998) bratov Coen. Nenavadno poistovetljivo, duhovito značajsko predstavo nam proda že njegov toplo doneči vokal in navihano zadržano muzanje za košatimi muštacami; nič čudnega, da je med drugim eden izmed najbolj znanih ameriških reklamnih glasov. Ker je njegova lagodno karizmatična pojava kot nalašč za vesterne, je tudi v resnici tam začel igralsko kariero (Butch Cassidy and the Sundance Kid) in jasno je, da v veliki meri igra samega sebe. Scenarist in režiser Brett Haley ga je uporabil že v svojem prejšnjem celovečercu, komični ljubezenski drami I'll See You in My Dreams (2015) s sijajno Blythe Danner (oziroma mamo Gwyneth Paltrow), ki se podobno ukvarja z vprašanji staranja in minljivosti. Tokrat je iz sivolasega veterana uspel potegniti kar največ in enako prepričljiv je tudi pritajeni prikaz vseh drugih likov, od katerih izstopata Nick Offerman ter Laura Prepon. (V manjši vlogi se pojavi tudi Elliottova žena Katharine Ross, s katero sta poročena od leta 1984.) Rezultat? Verodostojna zgodba, boleče resničnejša od življenja samega.



Edina težava je prav ta: fantastični Elliott sicer zlahka nosi breme celotnega filma na svojih plečih in poskrbi za nenavadno iskren, nizkoprofilirano stvaren in globoko sočuten performans, morda enega svojih boljših nasploh (težko se je znebiti občutka, da je bila vloga napisana prav zanj), vendar gre osrednja predstava komajda v korak z zgodbo Haleyjeve indie drame, ki je pravzaprav ni — tisto, kar se nam kaže, pa deluje ceneno stereotipno in dramaturško prežvečeno. Krivda, obžalovanje in zadnji poskus osmislitve povečini zapravljenega življenja (češ, nikoli ni prepozno za ljubezen), glajenje skrhanih odnosov, lažni blišč hollywoodske slave in kontemplacija o tem, kaj je tista resnična zapuščina človeka — vse to smo že kje videli. K sreči so liki in njihova interakcija tako hipnotični, da vase posrkajo vso cineastično atmosfero in pripovednih pomanjkljivosti (večinoma) niti ne opazimo. Sicer pa: če kdaj slišim za kogarkoli, ki ne mara Sama Elliotta, bom to sporočil.

14. sep. 2017

Anti Matter (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V Angliji živeči scenarist in režiser južnoafriških korenin Keir Burrows, ki je s svojimi kratkimi filmi Donkey, Air, Grace, The Showreel ter Hen Party (marsikaterega lahko vidimo na njegovem kanalu v YouTubu) doslej navduševal občestvo na festivalih po vsem svetu, se z garažnim proračunom prvič preizkuša v celovečercu. Temačni sci-fi triler se loteva zahtevnih eksistencialnih vprašanj identitete, vrednosti spominov ter opredelitve človeškosti; kot žlahtna znanstvena fantastika uporablja tehnično-znanstveni aspekt materialnega sveta zgolj kot metodo in gonilo zgodbe, ki se ne posveča fascinaciji nad napredkom civilizacije in čudežnimi napravicami, marveč govori o sebstvu in srži človeka samega.



Na enem od inštitutov univerze v Oxfordu se odvija fizikalni eksperiment, katerega naključni izsledki s postopnim izboljševanjem vodijo k revolucionarnemu odkritju nesnovnega prenosa materije na daljavo — v konceptu laboratorijsko generirane vesoljske črvine, ki kot dogodkovno obzorje z močjo črne luknje ukrivlja prostor. (Startrekovci mu pravijo kar teleport.) Trije podiplomski študentje (Yaiza Figueroa, Tom Barber-Duffy, Philippa Carson), ki si za potrebno računalniško obdelavo podatkov (na pol zakonito) izposojajo globalno omrežno moč porazdeljenega procesiranja (in jih oblasti zato obtožijo hekerskega širjenja računalniškega črva), od prestavitve majhnih predmetov sčasoma napredujejo do faznega premika večjih živih bitij. Projekt zahteva ustrezne administrativne postopke, prijavo patenta, dovolj premožne pokrovitelje in potrebno infrastrukturo, časa pa zmanjkuje: še preden bi nadgradnje operacijskega okolja in prilagoditev uporabnikov usodno okrnili kritično procesorsko maso, morajo izpeljati še zadnji preizkus: prenos človeka. (gl. The Fly) Eksperiment mine v hipu in brez posebnosti, vse kaže na bleščeč uspeh — ali pač? Zmedena protagonistka se zbudi v svoji postelji, težave ima s spominom, nenadoma jo zalezujejo nasilni aktivisti pred poslopjem univerze, ki protestirajo zoper eksperimente na živalih, in poslej se vsi okrog nje obnašajo čudaško zoprno. Redni telefonski pogovori z materjo postajajo vse bolj zlovešči. Ali pa je morda z njo kaj narobe? (gl. The Prestige) Je prišlo med teleportom do nekakšne napake? Kaj pa, če se pri tem ni preneslo čisto vse — kaj, če posameznika tvori tudi nesnovna materija brez zaznavne teže, ki kot spominska zrcalna podoba predstavlja človekovo bit: njegova duša?



Neodvisni Burrowsov projekt je minimalistična, kontemplativna zgodba, ki v improvizirani maniri indie produkcije daje prednost likom in relacijam med njimi (naraščajočo tesnobnost junakinje s spominskimi luknjami poistovetljivo občuti tudi gledalec), predvsem pa tematizira nekatere arhetipske vzorce znanstvene fantastike, ki se posvečajo človekovemu bistvu in obstoju. (S pomenom njegovih spominov bržčas namiguje na filme kot Blade Runner ali Memento.) Pri tem ne podcenjuje gledalca in mu ekspozicije ne servira na pladnju za lahko prebavljiv, hiter obrok; napetost med sprotno karakterizacijo likov stopnjuje ravno prav počasi ter z inteligentnimi, duhovitimi dialogi, da skrivnostnost dogajanja pritegne gledalca. Vendar se obenem zdi, da je s pretirano kompleksnostjo celo preveč ambiciozen za lastno korist. Pripovedna redundanca, nepotrebni rdeči slaniki (za odvračanje pozornosti), cenene akcijske sekvence in druga mašila (ki zgodbo raztegnejo za 15 minut dlje od nujno potrebnega) mu nižajo sporočilno vrednost in z razdrobljenostjo obremenjujejo razumljivost dramaturške niti (s pretenzijo nekakšne kinematografsko-umetniške vizije). Bolje bi bilo, če bi Keir ohranjal stvari čiste in enostavne — saj je tisto, kar ima povedati, dovolj pomenljivo ter s trajno vrednostjo.