20. jan. 2017

Zootopia (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Z opisom sijajne Disneyjeve živalske animiranke (kot že kdaj prej s čim) zamujam, saj smo se v kinematografih nad njo navduševali že pred pol leta — a ker je ravno danes inavguracija novega ameriškega predsednika Donalda 'The Hair' Gumpa, se (mi) zdi ta zgodba (spet) pomenljivo aktualna. Govori namreč o vsem tistem, kar groteskni POTUS Trump Hump ne predstavlja in kar ni.

Čudovito živopisana in dinamična basen spremlja zajčico s podeželja, ki se v velemesto Zootropolis preseli z željo, ki jo goji že od otroštva: da bi postala prva tamkajšnja zajčja policistka. Varuhi zakona v živalski metropoli so namreč tradicionalno večje in močnejše živali, in četudi oblasti s politično korektnostjo promovirajo strpnost in enakovrednost med živalskimi vrstami, ki naj bi tam živele v slogi in sožitju, je praksa na ulicah malce drugačna (od tod ime, ki namiguje na 'utopijo'). Malči Hop je to dobro izkusila že kot mladič, ko jo je nadlegoval objestni lisičji vrstnik. Prav take krivice so v njej zbudile željo po resnični enakopravnosti in kot policistka bo naredila vse, da bo to popravila. A glej ga zlomka: kot novinko jo čakajo zgolj parkirne kazni. To ne zadovolji ambiciozne zajčice in po spletu naključij se bo morala s pomočjo partnerja po sili razmer, pretkanega in ciničnega lisjaka Nika, spopasti s pravcatim detektivskim primerom izginulih sesalcev. Hitro se izkaže, da vidre, panterji in druge zveri trpijo za nedoumljivo regresijo v divje, krvoločne živalske pripadnike. Zajčica Malči in lisjak Nik morata razvlozlati skrivnostno zločinsko godljo, v katero so, kot kaže, vpleteni celo nekateri najvišji mestni veljaki — pri tem pa se soočiti tudi z lastno identiteto in biološkimi nujnostmi, po katerih bi oba kosmatinca morala biti naravna sovražnika, ne prijatelja.
Nop, tole ni kak animal pornič, ali kak art film, tole je nova Disneyjeva animiranka, kjer bodo otroci res uživali, starši pa se zraven seveda sproščali. [...] Toda celota me nekako ni povsem prepričala. Morda sem too old for this shit, morda pa res ni tako super duper kot so rekli vsi. Premalo je tistih zares vrhunskih prizorov, tistih zares klasičnih fint, ki delajo animiranko za vse večne čase. Tale je pač hitra roba. —Iztok

Animiranka je med redkimi, ki z domišljeno formo neo-noir detektivske buddy-buddy formule (z duhovitimi namigi na nekatere prepoznavne filmske legende in stereotipe) odkrito ponazarja sodobno alegorijo o zlaganem, sprenevedavem odnosu med navidezno vladavino prava in sprevrženih razmerij moči v današnjem svetu. Napetost med zobatimi plenilci in njihovim plenom jasno namiguje na obtoječe socialne in rasne predsodke med ljudmi; nezakonito mešetarjenje s strupenimi cvetlicami (ki v zvereh zbujajo pradavni nagon po krvi) pa v tem primeru ne more biti drugega kot prispodoba za hinavsko politiko (ameriških) državnih oblasti, ki po eni strani pridigajo o nevarnostih nedovoljenih substanc, po drugi pa skušajo z vpletenostjo v nečedne posle nadzirati promet in preusmerjati pretok dobička v lastno (politično ali ekonomsko) korist. Jasno: Zootopia opozarja na osebno integriteto in poštenost, kjer naj se začne preseganje razlik in resnično sprejemanje drugačnih; ter univerzalno humanitarno etiko, kakršna naj preglasi naravne danosti ali argument politične moči, ki s preusmerjanjem pomena kulturno-socialnih vrzeli in histeričnimi populističnimi gesli vzdržuje strahovlado pod pretvezo "demokracije" (pri čemer krotke živali umetno in namensko spreminja v morilske zveri). Čeprav je ton animiranke humoren in tematsko ostaja na lahkotni ravni, so njena subverzivna sporočila pravzaprav smrtno resna in tragično aktualna. Kdo bi razumel, zakaj so se kljub takim svarilom ameriški volivci potem odločili za najslabšo izmed slabih možnosti. Ljudje s(m)o prav res slabši od živali.

19. jan. 2017

Clinical (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Ameriški Netflix je v izvirni produkciji v zadnjem času postregel z nekaterimi najmanj spodobnimi (Spectral), osvežujoče zanimivimi (ARQ) ali celo nadpovprečnimi (Under the Shadow) žanrskimi projekti in gledalec pač sčasoma zviša pričakovanja ter izostri merila. Drugi celovečerec režiserja Alistaira Legranda v rednem sodelovanju s scenaristom Lukom Harvisom (Diabolical) se je zdel kot tematsko obetaven psihološki triler, kljub navidez klišejski shyamalanovski premisi (saj poznate Šesti čut) o stranskih učinkih psihologije. Klinična psihiatrinja dr. Jane Mathis (Vinessa Shaw), specializirana za zdravljenje pacientov s hudimi posledicami travmatičnih dogodkov in zlorab, je bila pred leti žrtev razočarane, neuravnovešene mlade bolnice, ki je po krvavem napadu na svojo terapevtko skušala narediti samomor. Punca je odtlej varno hospitalizirana, medtem ko se Jane po tistem dogodku še vedno ni povsem pobrala; čeprav nadaljuje delo z manj agresivnimi bolniki, tudi sama redno obiskuje psihiatra (William Atherton) in pred prijateljicami ter novim fantom policistom (Aaron Stanford) prikriva svojo odvisnost od antidepresivov, uspaval in pomirjeval. Mučijo jo nočne more in vizije grozljivega soočenja, ki se jih kar ne more otresti. Ko jo za sprejem prosi moški, ki ima psihične težave po le deloma uspešni presaditvi obraza (v avtomobilski nesreči je bil strahovito iznakažen), se dr. Mathisovi zdi, da bi bilo morda tudi zanjo blagodejno in katarzično, pa tudi odrešilno, če bi lahko nekomu zares prisluhnila in mu dejansko pomagala. Jane dela po klasični freudovski metodi soočenja bolnika z bolečo preteklostjo, s čimer naj bi se s sprostitvijo potlačenih spominov lahko začelo zdravljenje; vendar se s trdovratnimi prividi njene mlade napadalke tudi zdravljenje obupanega novega pacienta naposled zasuka v nevarno, nepričakovano smer.

Zgodba je kljub stereotipni zasnovi od začetka dovolj intrigantna in zlasti angažirana predstava čedne, poistovetljive Vinesse Shaw (rimejk The Hills Have Eyes, 3:10 to Yuma, Two Lovers) zanesljivo ohranja pozornost (moškega) navdušenca nad žanrom. Vendar je bilo očitno na delu preveč kompromisov, ko so ustvarjalci pretiravali v nizanju presenetljivih zasukov — ter formulo "poiščimo zlobneža" prignali čez mejo sprejemljivega, kjer se čedalje nujnejši zamik nejevere nazadnje sprevrže v čisti absurd in nesmisel. Zadnja tretjina (k sreči ne predolgega) filma je popolna polomija motivov, vzrokov in posledic ter celo gole fizične izvedljivosti. Da se v formulaičnem spominskem preblisku dejanskega antagonista odvrti niz dejanj, ki naj bi pojasnil sosledje dogodkov, prav nič ne pripomore k verodostojnosti, temveč le še bolj priskuti že tako groteskno nepovezano doživetje. Izmenjujejo se obtoženci in krivci, nekdanji prijatelji se spreminjajo v zarotnike, zabriše se meja med resničnostjo in fantazijo, sprva stvarni in prepričljivi vzgibi protagonistov pa v trenutku razvodenijo v tretjerazredno eksplicitno skrpucalo. Če k temu prištejemo še nerazumljive odločitve likov in docela nedomišljeni, sunkovito odrezani epilog (kot bi se režiser dokončno naveličal ter dvignil roke od filma), je končni vtis žal še slabši kot pri nedavno ogledanem omnibusu Patient Seven (2016).

17. jan. 2017

Arrival (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kanadčan Denis Villeneuve, v tem trenutku verjetno najboljši filmski režiser (vsaj na zahodu), doslej še ni posnel slabega celovečerca, prav nasprotno: njegova žanrska in tematska raznolikost je naravnost osupljiva. Incendies (2010), Prisoners (2013), Enemy (2013) ter Sicario (2015) so si tako različni projekti, kot je to sploh mogoče; pa vendar jih povezuje zanesljiva obrtniška roka, suverena in brezšivna montaža, fantastična kinematografija, za današnje razmere nadpovprečno inteligentna, metaforično in kontekstualno bogata zgodba ter brezhibne igralske predstave. V zavidanja vredno zbirko je pravkar umestil še en film, bržčas najboljšo znanstveno fantastiko od tako izvirnih umetnin kot Another Earth (2011) ali Moon (2009). Simbolno in tematsko navdihnjen z mojstrovinami kot Odiseja v vesolju (1968) prinaša nekakšen preplet zgodb iz Zemeckisovega Stika (1997), Nolanovega Medzvezdja (2014), Derricksonovega rimejka Dan, ko bo obstala Zemlja (2008) ter legendarnih Bližnjih srečanj tretje vrste (1977), pri čemer je celokupno boljši od vseh. (Morda izvzemši le slednjega, sicer Spielbergov četrti najuspešnejši film).

Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil. Toda v rokah Denisa Villeneuva, avtorja tex-mex mojstrovine Sicario, izgleda kot izpolnjena obljuba. Villeneuve sicer mežika Kubricku, toda Solaris in Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno poroči, transfigurira in sublimira, da se Drevo življenja zazre v Brezno. —Marcel Štefančič, Mladina
V Prihodu gre za Louise Banks, briljantno lingvistko, ki živi sama s svojimi spomini na najstniško hčer, ki je umrla zaradi redke bolezni. Vsaj na začetku se zdi, da gre za spomine. Na koncu pa se izkaže, da so nekaj veliko bolj zapletenega. Ko se na Zemljo spusti dvanajst vesoljskih ladij, ameriška vlada angažira Louise in fizika Iana Donnellyja (Jeremy Renner), da vzpostavita stik s prišleki. —Andrej Gustinčič, RTV SLO MMC

O filmu, ki je bil že deležen filmskih nagrad (med drugim dveh nominacij za zlati globus) in je nedvomno kandidat tudi za kakšnega oskarja, so pisali kot o zapleteni eksistencialistično-transcendenčni izkušnji. Meni pa se v resnici zdi eden Villeneuvovih (naj)bolj razumljivih in prav nič enigmatičnih filmov doslej. (Mu je naposled kdo v Hollywoodu namignil, naj začne snemati malce priljudnejše zgodbe, da jih bo razumela množica? Njegov Sovražnik je morda edini intelektualno zahtevnejši film.) A s premočrtnostjo sporočila ni seveda še nič narobe, če je družbenokritično pronicljivo. Najbolj žlahtna znanstvena fantastika (beri: Stanisław Lem) ne govori o bleščečih napravicah in drznih potovanjih v vesolje, temveč o smislu življenja na Zemlji in o človekovem duhu. Villeneuve je v scenariju Erica Heissererja (The Thing, Hours) po kratki zgodbi Story of Your Life avtorja Teda Chianga nesnovno združil širši kontekst arhetipskega stika z neznanim ter intimni in čustveni vidik protagonistke, ki dogodke vidi skozi oči strokovnjakinje za tuje jezike. Razen tega dobro razume, da največji učinek doseže z zaokrožitvijo v domišljiji gledalca, ne z eksplicitnimi prizori pred njegovimi očmi. Tako je prikazal ganljivo osebno pripoved, ne da bi igral na strune patetike in domoljubja (beri: Independence Day); ter obenem postregel z naukom, ki presega umeščenost posameznika v njegov prostor in čas, temveč v čistem jeziku matematike govori o človečnosti in pravem civilizacijskem napredku.

'Izredno težko je prikazati vesoljce, a vseeno vem, da je oblika teh bitij, ki sem jo zasnoval za Prihod, pravilna za ta film. Vsekakor pa je izredno dolgo trajalo, da sem prišel do zasnove, kot jo vidite v filmu. Po pravici povedano sem jih poskušal prikazati čim manj. Poskušal sem jih čim bolj skriti in jih razkrivati kot počasen striptiz. Resnično verjamem, da manj kot jih vidiš, močnejši učinek imajo nate. In iz tega, da jih v Odiseji v vesolju ne vidimo, izhaja velika moč tega filma.' —Intervju z Denisom Villeneuvom, Matic Majcen, RTV SLO MMC


Najpomembnejše sporočilo je svarilo o pomenu ozaveščenosti, strpnosti ter mednarodnega (ali medkulturnega ali medvrstnega) sodelovanja in komunikacije pri reševanju konfliktov. Prva možnost odziva na neznano situacijo, ki jo z indoktrinacijo strahu s pridom izkoriščajo populisti, je družbena izolacija ter histerični napad (preden bi vas napadli oni drugi, kakor vas prepričujejo egocentrični manipulatorji). Jasno je, kam to vodi: v enoumje Severne Koreje (in še kam). Druga možnost pa je sodelovanje, enakovredno deljenje informacij ter prilagajanje vsakogar v prid vsem sodelujočim (oz. igra z ne-ničelnim izidom, kakor svoji hčeri razloži lik Amy Adams). Vendar je treba vselej začeti pri sebi; najprej moraš dati in deliti, če želiš prejeti. Univerzalni jezik vesoljcev (kot prispodoba božanskega daru ljudem) postopno preobraža nevronsko gradnjo možganskih vezi tistih, ki se ga naučijo, zato lahko vidijo prihodnost: višjo stopnjo eksistence in resnično razumevanje drugačnosti bomo dosegli s prilagajanjem sebe, ne z nasilnim spreminjanjem ali uničevanjem vsega, kar je kakorkoli različno od nas.

Zanimiv koncept je tudi ideja o cikličnosti časa, ki staplja preteklost in prihodnost (in s tem izniči pomen vzroka in posledice) ter tako na nauk predestinacije pokaže s tiste zanimivejše, bolj ustvarjalne in svobodnejše plati, o čemer govorijo že nekatere vzhodnjaške tradicije. Ne gre za vprašanje, ali je prihodnost že določena in usojena, temveč za zavestno izbiro: če bi vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo (bodisi dobro ali slabo), ali bi vseeno izbral tisto pot? Ali bi pri svojih odločitvah kaj spremenil — vedoč, da je vsak dragoceni trenutek življenja in ljubezni pravzaprav vse, kar imaš; saj so stvari po svoji naravi minljive, ne glede na tvoje želje in namene? In spet smo od konca krožno prišli nazaj na začetek (tako kot pri imenu Hannah, ki je palindrom in se enako bere z obeh strani), ko si moramo dopovedati: sveta ter drugih ne moremo spremeniti ali na tisto vplivati, saj s tem zgolj povzročamo še več težav; gotovo pa lahko spremenimo sebe — in s tem se spremeni vse.

Verjetno je marsikomu (tudi meni) odleglo. Režijo nadaljevanja Iztrebljevalca (1982) so zaupali pravemu človeku.

16. jan. 2017

Chef (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Glede komičnih dram o kulinariki in kuhariji nimam velikih pričakovanj, dasiravno vsaj občasno z zanimanjem spremljam resničnostne oddaje slavnih šefov kot Gordon Ramsay ali Jamie Oliver (vsekakor raje to kot slovenska poročila), ki so bržčas navdihnili marsikateri tovrstni celovečerec. Wellsov Kuhar na robu (2015) z dolgočasnim Bradleyjem Cooperjem in Hicksov Ljubezenski recept (2007) z Aaronom Eckhartom ter Catherine Zeta-Jones me nazadnje nista ravno sezula; dočim sta mi Hallströmovo Popotovanje tisočerih okusov (2014) s čudovito Helen Mirren in sijajni Julie & Julia (2009) Nore Ephron z božansko Meryl Streep že bistveno bolj ogreli srce in brbončice. A še vedno menim, da Pixarjeve mojstrovine Ratatouille (2007) tematsko in konceptualno ni presegel nihče, kar je malce ironično, saj gre za animiranko.



Pri brzdanju pričakovanj in krajšanju meril se pogosto zgodi presenečenje in tokrat se je: ne kakšna revolucija ali veličasten presežek, gotovo pa privlačno, dovolj verodostojno in slastno filmsko doživetje, ki prinaša več kot le seštevek njegovih sestavin. Zanj je poskrbel igralec, scenarist in režiser Jon Favreau (Iron Man). Tokrat sam upodobi vrhunskega šefa kuhinje, ki bi rad ustvarjal umetniške jedi po lastnem navdihu, medtem ko si zadrti lastnik restavracije želi preizkušenih, četudi manj zanimivih receptov, po katerih gostje povprašujejo. Po srditi izmenjavi mnenj na Twitterju in polomu z vplivnim spletnim kulinaričnim kritikom ima Carl Casper vsega dovolj. Razčistiti mora z lastnimi pričakovanji in željami ter vnovič odkriti ljubezen do pripravljanja hrane, ki ga je gnala v ta zahtevni polic. Drugi mož njegove nekdanje žene mu priskrbi star kuharski tovornjak in šef bo (v spremstvu zvestega asistenta in mladoletnega sina) končno lahko tudi zares sam svoj šef: tisto poletje bo na poti od Floride do Los Angelesa pripravljal in lastnoročno stregel pristne kubanske hitro pripravljene jedi. Iznajdljivi sin skrbi za promocijo, ko na družabnih omrežjih sproti objavlja slike z njihove odisejade in aktualno ponudbo slastnih jedi. Vrste čakajočih na ulici so vse daljše in Casper, ki je bil po izpadu na YouTubu padel v nemilost javnosti in kulinarične srenje, bo mogoče imel priložnost, da se osebno in poklicno odkupi za pretekle spodrsljaje.

Šef je lahkotna, poskočna, zelo tekoča kulinarična dramedija, v kateri pa se zgodi nekaj nenavadnega, če kuharja spremenite v filmskega režiserja. Šef namreč potem izgleda kot alegorija frustracij holivudskega režiserja, ki bi rad snemal svoje filme, film z osebnim pečatom, unikatne, avtorske, umetniške filme, a ga šefi silijo v snemanje modnih, všečnih, repetitivnih, formulaičnih, leviatanskih, brezosebnih in brezdušnih blockbusterjev, kakršen je recimo spektakel Kavboji & vesoljci, ki ga je režiral Jon Favreau, kar seveda pomeni, da je Šef kar lepo avtobiografski in da nam Favreau, ki je kariero začel v malih, neodvisnih, kreativnih, osebnih filmih (Swingers), v ezopskem jeziku izpoveduje svoje nelagodje v sodobni holivudski kulturi in korporativnem snemanju filmov. —Marcel Štefančič, Mladina


Ne le, da je Favreauju uspelo zbrati veličastno filmsko zasedbo, ki se kljub različni minutaži izkaže s prepričljivostjo, toplino in simpatično karizmo (John Leguizamo, Bobby Cannavale, Scarlett Johansson, Sofía Vergara, Oliver Platt, Robert Downey Jr., Dustin Hoffman), ampak je ustvaril tudi zanimiv žanrski preplet mnogih aktualnih motivov: osebna angažiranost in strast do hrane (beri: do življenja) nasproti oportunizmu, potrošniškemu konformizmu in komercializaciji, vplivnost in doseg družabnih omrežij v globaliziranem svetu, pomen pristnih lokalnih in tradicionalnih prvin, ki se izgubljajo v množični produkciji — ob tem pa še duhovita zgodba o lojalnih prijateljih ter zbližanju očeta in sina, katerih odnos je trpel zaradi kuharjeve perfekcionistične predanosti poslu in karieri. Razgibana road movie pripoved v ritmu latinskoameriških zvokov deluje, ker je stvarna in nizkoprofilirana (dasiravno me seksapilna Vergara kot nekdanja soproga ne prepriča povsem in je Hoffman zgolj mimogrede vskočil v nepomembno stransko vlogo), četudi mestoma predvidljiva, naivna in klišejska; in ker je ob naravnem glumaškem performansu kot v nekakšni spodbudni avtoreferenci očitno, kako so se med ustvarjanjem filma vsi skupaj zabavali. In da ne pozabim: po ogledu, med katerim so se mi obilno cedile sline, sem moral takoj do hladilnika.

14. jan. 2017

Izvirniki in rimejki 17

Meglene sence zime, pol stoletja pozneje

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®