21. apr. 2017

Gold (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Stephen Gaghan je napisal scenarij za odlično Soderberghovo hipertekstualno mamilarsko kriminalko Traffic (2000) in pozneje je po lastni zgodbi režiral (po mojem še boljšo) globalno naftno-politično dramo Syriana (2005); je eden tistih večstranskih filmskih ustvarjalcev, ki se posvečajo maloštevilnim, vendar skrbno izbranim projektom. Tudi tokrat je podobno: z resnično goljufijo kanadskega podjetja Bre-X Minerals bežno navdihnjena pustolovska drama sicer ni tako čudovito intrigantna in zapletena kot njegov prejšnji celovečerec za velika platna, a zato poskrbi za nič manj kratkočasno dramaturgijo, predvsem pa za posrečen zaključni preobrat, ki brez sledi in razkritij kliče po vnovičnem ogledu. K temu nemalo prispeva odlična predstava Matthewa McConaugheyja (The Wolf of Wall Street, Interstellar, Free State of Jones); ta se iz nekdanjega manekenskega gizdalina z južnjaškim naglasom (zlasti po vlogah v sijajnih Killer Joe, Mud ter seveda Dallas Buyers Club) zanesljivo spreminja v pozornosti vrednega, predanega in prilagodljivega glumača, ki z vsako novo vlogo preizkuša značajske, čustvene in telesne meje svojih likov. Preznojena pojavnost, napredujoča pleša, pivski vamp in krvavi podočnjaki z zlatom obsedenega poslovneža še enkrat prepričajo pripovedne avtentičnosti in zabave željnega gledalca. (Vse kaj drugega kot puhla romantična pustolovščina Fool's Gold iz leta 2008 režiserja Andyja Tennanta, recimo.)



Če sem že namignil na osrednjo premiso in njen finalni zasuk, pa naj bo: lastnik družinskega podjetja in potomec rodov zlatokopov Kenny Wells (McConaughey) v neizprosnih osemdesetih letih nima sreče pri prekupčevanju z rudniškimi zemljišči; kaže, da je zlato obdobje romantičnega iskanja dragocenih kovin že zdavnaj minilo. Vendar optimistični Kenny neke — kot običajno prekrokane — noči doživi nenavadno razsvetljujoče sanje: v deževnih pragozdovih Indonezije nanj čaka neizmerno podzemno bogastvo. Pravi strokovnjak, ki mu ga bo pomagal najti in izkopati, je kontroverzni geolog Michael Acosta (Édgar Ramírez), ki ima o najdiščih svetlečih kovin izdelano lastno teorijo o "ognjenem obroču" in je nekoč že naletel na izjemno nahajališče bakra. Se bosta njegov prirojeni šesti čut in spretnost izkazala tudi tokrat? Pajdaša, novonastala prijatelja in poslovna partnerja se torej lotita sprva brezupnega in navidez jalovega podviga — dokler se jima nekega deževnega dne nepričakovano ne nasmehne sreča. So bile Wellsove sanje zares preroške? Sta dejansko našla eno najbogatejših najdišč zlata v stoletju? Je nenadna visokoleteča cena delnic Wellsove tvrdke Washoe Mining Corporation upravičena in podkrepljena z vrednostjo produkta? Kdo vse na Wall Streetu bo obogatel z borznimi špekulacijami? Kdo vse se bo želel za vsako ceno polastiti obetavnega posla? Kaj bo davek nenadne sreče terjal pri Kennyjevem odnosu z dolgoletno zaročenko in njegovimi lojalnimi sodelavci?  SPOILER  In predvsem: ali je sploh kdo znanstveno preveril in potrdil verodostojnost fantastične najdbe ter postopek pridelave dragocene kovine v Indoneziji?



S suvereno obrtniško spretnostjo (veličastna fotografija Roberta Elswita in všečna glasbena podlaga Daniela Pembertona) ter zanesljivo podporo igralske ekipe (Bryce Dallas Howard, Corey Stoll, Craig T. Nelson, Stacy Keach, Bruce Greenwood) Stephen Gaghan prinaša še eno pomenljivo prispodobo varljive, zlagane in prenapihnjene kapitalistične paradigme (najbolj značilne za liberalno dobo Reaganove administracije, ki jo kritično poustvari legendarni Wall Street Oliverja Stona), utemeljene na prislovičnih ameriških sanjah o uspehu. Ki seveda niso nič drugega kot brezsramna, hinavska, zavajajoča ter izkoriščevalska novodobna ideologija finančnih ustanov in zahrbtne politike, s katero so strateško ustvarjali umetno povpraševanje po namišljenih dobrinah in so posledično vrednost pripisovali docela imaginarnim pojmom (The Big Short). Nekateri so na ta račun mastno služili (in ponekod jim to še vedno uspeva), drugi pa sorazmerno kajpak ostali brez vsega. Krasni novi svet bančnega mešetarjenja (Margin Call), uničevalnih političnih iger moči ter neskončnega, institucionaliziranega pohlepa. Saj poznate tisto sprevrženo logiko, na katero prisegajo lažnivi neoliberalni kanibali: cena stvari je natanko tolikšna, kolikor ste za kaj pripravljeni plačati. Vsekakor ni vse zlato, kar se sveti.

18. apr. 2017

The Way (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Emilio Estévez se mi je vselej zdel najbolj dolgočasen, docela brezizrazen in preprosto ušiv ameriški igralec, že odkar sem ga prvič videl, kaj vem, verjetno v lahkotni trendovski pubertetščini The Breakfast Club (1985) Johna Hughesa. Drži pa tudi, da so se mi taki zdeli praktično vsi člani Brat Packa (razen Roba Lowa in Andrewa McCarthyja, ki sta pozneje bila občasno zanimiva). Verjetno ni lahko biti sin Ramóna Antonia Gerarda Estéveza, bolj znanega kot Martin Sheen (Badlands, Apocalypse Now, Gandhi, Wall Street, The Departed, serija The West Wing), enega najbolj priznanih in realiziranih igralcev tiste generacije (kar dobro ve tudi njegov drugi potomec in kvazi-igralec Charlie). Samo predstavljam si lahko breme frustracij in pezo hollywoodskih pričakovanj; zato mi je še toliko bolj žal, da Emilio ni že zdavnaj povsem opustil glumaštva — pri katerem resnično smrdi — in se lotil izključno režije, saj je pri slednji bistveno spretnejši. Resda so bili njegovi zgodnji projekti tipa Wisdom (1987) ali Men at Work (1990) na moč zanikrni (deloma zato, ker je v njih tudi igral, večkrat z enako nesposobnim bratom), ampak pri poznejših The War at Home (1996) in predvsem Bobby (2006) se je Emilia vendarle prijelo nekaj sledi ameriške (in družinske) filmske tradicije; dasiravno se tudi poslej ni mogel upreti skušnjavi, da se pred kamero (vsaj bežno) pokaže še sam.



Ideja o filmu o sloviti romarski Jakobovi poti (El Camino de Santiago) je menda nastala med tedaj komaj 19-letnim Emilovim sinom Taylorjem in njegovim slavnim dedom Martinom, ki sta leta 2003 skupaj potovala po Caminu. Kar se je spočelo kot zamisel o cenenem dokumentarcu, je na Emiliovo pobudo pozneje preraslo v igrani film s kar solidno produkcijo in z razmeroma zanimivo glumaško zasedbo. Estévez je kot eden od producentov napisal tudi scenarij ter (spet) prevzel eno izmed vlog (k sreči stransko, precej neopazno). V štiridesetih dneh je skupno 50-članska ekipa tako na pristnih lokacijah posnela zgodbo o očetu (Martin), ki se po sledeh svojega odraslega sina (Emilio), pred kratkim nepričakovano umrlega v neurju na Jakobovi poti, še sam odpravi po 800 km dolgi romarski stezi. Na pomembnejših postajah v spomin pušča kupčke pepela svojega sina, ki ga je dal v Franciji kremirati. Postopoma se mu pridružijo popotniki z vsega sveta, ki imajo za mukotrpno pot vsak svoje, sila različne motive: prijazni Nizozemec Joost (Yorick van Wageningen) bi rad shujšal, prepirljiva Kanadčanka Sarah (Deborah Kara Unger) se želi znebiti nikotinske odvisnosti, irski potopisec Jack (James Nesbitt) pa sredi avtorske blokade išče navdih za svojo novo knjigo. Po mnogih preizkušnjah in osebnih obračunavanjih naposled uspešno opravijo naporno pot; izkaže se, da je bil pri vsakem od njih pravi razlog zanjo nekaj povsem drugega.

Zanimiva je tematska in simbolna paralela s slavnim ameriškim muzikalom Čarovnik iz Oza (1939) in obetaven je tudi Estévezov pripovedni koncept napornega potovanja peš kot prispodobe bolečega (samo)odkrivanja duhovnih nazorov. Ta je denimo nastal kar nekaj let pred podobno izkušnjo Cheryl Strayed, opisano v knjigi in poznejšem istoimenskem filmu Divja (2014) režiserja Jean-Marca Valléeja z Reese Witherspoon, vendar ne pred še enim takim doživetjem pisatelja Billa Brysona, ki pa je filmsko dramatizacijo šele precej pozneje doživel v hudomušni komični drami A Walk in the Woods (2015) z veličastnima Robertom Redfordom in Nickom Noltejem. Kakorkoli: Estévez govori o žalovanju, intimni (ne nujno krščanski) veri ter odnosu do sveta in soljudi, ki se med sopotniki izkristalizira na dolgem pešačenju. Njegovo sporočilo se zdi dovolj jasno: bistvo je v tem, da (najprej) odpustiš samemu sebi.

Back home in California, Estévez began writing a script, exploring the universal themes of loss, community and faith, and started to see parallels with another great film odyssey. He cribbed some characterisation from a neighbour, a Dutch friend who was 'wonderful but out of his mind. That’s our Cowardly Lion. Because essentially this is a retelling of The Wizard of Oz — Martin is Dorothy, trying to get “home”. The Canadian woman he meets has a broken heart, so she’s the Tin Man. And we meet Jimmy’s character in the hayfield, without a brain, because he’s got writer’s block. Which is something I knew about.’ —The Telegraph, Intervju z M. Sheenom in E. Estévezom

Škoda, da Estévez precej površno razvija svoje like in da iz njihove moralno hvaležne izkušnje ne potegne nekoliko več substance. Njegova scenaristično-režiserska nespretnost se kaže še v navidez improviziranih glumaških vložkih (vpeljava Nesbittovega lika je gledališko izumetničena in groteskno pretirana) in dramaturško neumestnih, slabo prikazanih konfliktih zunaj konteksta (pijansko razgrajanje Martina Sheena, ki pa je v ironičnem naključju samoreferenčno, saj je v predanem katolištvu pred časom v resnici našel odrešilno bilko po svoji dolgoletni, nasilni alkoholni zasvojenosti). Epizoda s španskimi Cigani (ki se izkažejo kot plemenito, modro ljudstvo visokih etičnih vrednot) je ne samo kulturno docela neprepričljiva, temveč tudi smešno stereotipna; podobno kot klišejski motiv mrtvega sina, ki se kot obcestni privid venomer prikazuje njegovemu žalujočemu očetu.

Kljub nekaterim pomankljivostim gre za nadvse spodobno, doživeto, spodbudno, vizualno in sporočilno polnovredno filmsko doživetje, ki nas k sreči ne posiljuje z dogmatskimi verskimi nauki in ceneno idolatrijo, temveč svojo duhovno zaokroženost in podobo išče v otipljivi, aktualni in vsakdanji človeški bližini.

15. apr. 2017

The Void (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nikoli nisem skrival morbidnega navdušenja nad grozljivkami, gnusljivkami in razteleševalkami — zlasti pa nad projekti, ki v žlahtnem retro-duhu osemdesetih z avtentično masko (namesto patetične CGI vizualnosti) in otipljivo meseno prostetiko poustvarjajo najznačilnejše obdobje tega žanra, v katerem so nastali taki biseri kot legendarni Carpenterjev Stvor (1982). Scenarista in režiserja Jeremy Gillespie ter Steven Kostanski (oz. kanadska produkcijska tvrdka Astron-6) sta se razen tega konceptualno zgledovala tudi pri njegovem Napadu na policijsko postajo (1976) in še marsičem iz tistega časa, da sta prikazala pristno opresivno vzdušje nizkoproračunske B-produkcije, po katerem odtlej hrepenijo sladokusci in oboževalci (khm, khm) te zvrsti.

Včasih pa naletim na kaj, kar terja posebno pozornost in nemara celo opozorilo: obstaja možnost, da se ti bo film zdel nerazumljiva in nekoherentna zmešnjava prikazov pošastnih kreatur, čudaških vzročnih sosledij, cronenbergovsko-lynchevskih telesnih metamorfoz (Videodrome, The Fly, Eraserhead, Crash, Lost Highway) in skrivnostnih združb morilskih kultov (Kill List). Zato bi si pred morebitnim ogledom kazalo zastaviti nekaj vprašanj. Recimo: so ti blizu arhetipski motivi kozmične groze in nedoumljivih dimenzij H. P. Lovecrafta (In the Mouth of Madness) ter izkrivljeno sadomazohistična, peklensko psiho-biološka fantazmagorija Cliva Barkerja (Hellraiser, The Midnight Meat Train)? Se navdušuješ nad ostudnimi sanjsko nadrealističnimi rumenjaki mojstra Lucia Fulcija (The Beyond /L'aldilà), klasičnimi zombi-satirami Georgea Romera in groteskami Stuarta Gordona (Re-Animator)? So ti bolj kot zaokrožena, logična zgodba in solidno karakterizirani protagonisti razumnih dejanj pri srcu hipnotično nestvarno vzdušje, pulzirajoča tonska podlaga, žanrska mizanscena in hrabra, brezkompromisna umetniška vizija ustvarjalcev? Ti je privlačna premisa paralelnih freudovskih resničnosti tipa Silent Hill (2006)?

Če na vsa zgornja vprašanja odgovoriš s suverenim in odločnim "ne", verjetno nima smisla, da sploh bereš dalje. V kolikor pa večini navdušeno pritrjuješ (s slinastim izrazom ultimativnega filmskega geeka), se ti bo umotvor kanadskega dvojca nemara zdel nekaj zanimivejšega, kar smo mogli uzreti v zadnjem času.

Zgodba je v slogu carpenterjevskega trasha iz osemdesetih premočrtna in okvirjeno samozadostna: podeželski policist (Aaron Poole) na skoraj prazno reševalno postajo, ki jo tamkajšnje osebje ravno pripravlja za selitev drugam, pripelje zmedenega, ranjenega mladeniča (Evan Stern). Sprejmeta ga glavna bolniška sestra in policistova nekdanja žena (Kathleen Munroe) ter predstojnik in krajevni kirurg (Kenneth Welsh iz slavne Lyncheve serije Twin Peaks), sicer tudi stari družinski prijatelj in okrožni porodničar. Nihče ne sluti, da bo temu sledil nasilni prihod para razburjenih, s sekirami oboroženih neznancev, ki sta videti kot oče in sin (Daniel Fathers, Mik Byskov), medtem ko poslopje bolnišnice vztrajno in neopazno obkrožajo srhljive pojave pripadnikov nekakšnega kulta. Trikotne odprtine na njihovih belih kapucah so prvobitni simbol, ki se očitno pojavlja večkrat: označuje višjo, nadnaravno silo ali strašljivo starodavno božanstvo iz vzporedne dantejevske dimenzije "neskončne praznine". Prestrašeni junaki bodo v vizijah in na lastni koži odkrili, da se dekonstrukcije teles in nedoumljive preobrazbe dogajajo dobesedno pod njihovimi nogami. V skrivnostnem podzemlju stare stavbe se skrivajo ponesrečeni poskusi nekoga, ki je želel v neznosnem starševskem žalovanju premagati zakon smrti — ter v življenje vnovič obuditi ljubljene preminule, ki pa imajo v tukajšnji stvarnosti in razsežnosti srhljivo nečloveško podobo.

Kot rečeno: premalo pozornim in neposvečenim očem (zlasti pri prvem ogledu) se bo film zdel kot nerazumljiva, popolnoma zmešana in sprevržena dylandogovska nočna mora z apokaliptičnimi, lovkastimi stvori. Roko na srce: tudi zares gre večina cineastične energije v nostalgičen prikaz in doživetje mračnega odseva nekdanje body-horror kinematografije, manj pa zaokroženosti likov (ki so razmeroma klišejski) in pripovedno-dramaturškemu upravičevanju njihovih dejanj (ki so pogosto stereotipna in predvidljiva); bolj kot edinstveno svojevrstnost ali multi-žanrsko nadgradnjo prinaša zanimiv kolaž že videnih vzorcev (nekaj takega kot Krvavo obzorje Paula W. S. Andersona). Predvsem pa se ustvarjalca ne trudita pojasniti motivov in razmerij iz ozadja, temveč v polnovrednem lovecraftovskem slogu* (The Call of Cthulhu, The Dunwich Horror, The Shadow Over Innsmouth) namenoma puščata mnoga vprašanja nedorečena — kajti resnična groza izhaja iz neracionalnosti, komparativne nezmožnosti otipljivih referenc, celo nesmiselnosti fizikalne resnice ter neumestnega ponarejanja stvarnosti, na katero se lahko opremo. Če ob tem opustimo analitičnost in primerjalnost znotraj žanra ter cenimo brezmejno, nezaslišano avtorsko svobodo (sredstva so bila zbrana z množičnim financiranjem), bomo ob bizarni zgodbi uživali — na nekakšen, hm, rahlo sprevržen način. Pravšnji film za blagoslovljene velikonočne praznike, he he.
* Op. Kot 47. del zbirke Moderni klasiki Cankarjeve založbe je leta 2008 izšla Lovecraftova antologija Zgodbe (prevod Miha Avanzo), med njimi tudi Cthulhujev klic, Dunwichska grozota ter Senca nad Innsmouthom.

13. apr. 2017

Kong: Skull Island (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Pošastni King Kong se je kot šundovski lik velikanske gorile pojavil leta v 1933 v filmu Meriana C. Cooperja in Ernesta B. Schoedsacka (po scenariju Jamesa Ashmora Creelmana in Ruth Rose), prvi izmed poznejših zgodb o tem živalskem silaku. Omembe vredna sta tudi rimejk izvirnika iz leta 1976 z mladima Jeffom Bridgesom in Jessico Lange (v njeni prvi vlogi) ter še ena sodobna interpretacija prvotne zgodbe iz leta 2005 (katere pripoved se v poklon izvirniku odvija leta 1933) izpod prstov Petra Jacksona. King Kong je prispodoba o lepotici in zveri, arhetipsko freudovska simbolna premisa o krhki seksualnosti (beri: lepoti), ki edina zmore krotiti prvobitno živalsko moč; poleg tega prinaša pomenljive družbeno-kritične motive pritlehnih plati kapitalistične paradigme (nekateri so v platonskem odnosu različnih vrst videli tudi alegorijo rasnih stereotipov in metaforo za suženjski kolonializem), človekovega podrejanja narave in njegove izkoriščevalske težnje, da kuje dobiček s ponižujočim razstavljanjem živega "osmega čuda sveta" pred prozaično, senzacij željno publiko. Končno (samo)žrtvovanje zveri človeku, bogu napredka in tehnologije, v imenu brezpogojne ljubezni (kajti "lepota je ubila zver," ne letalske strojnice), je ganljiv vrhunec nenavadno poistovetljive pripovedi, v kateri divja žival iz pozabljenega pradavnega sveta v človeškosti moralno porazi samega človeka.

Najnovejši reboot mladega režiserja Jordana Vogt-Robertsa (The Kings of Summer) ima s temi motivi eno samo skupno točko: v njem nastopi lik velikanske opice. Ne samo, da v ničemer ni nadgradil ali prekosil svojega predhodnika iz leta 2005, temveč je v primerjavi z njim triurni celovečerec Petra Jacksona — tudi splošno gledano — verjetno najboljši film vseh časov.



Akcijsko-pustolovska PG-13 pripoved brez riti in glave o skupini vojakov in znanstvenikov, ki na skrivnostnem Otoku lobanj, izgubljenem v prostoru in času, tekajo sem ter tja in se z različnimi orožji zoperstavljajo ubijalski lokalni favni, je tako grozljivo plehka in brezciljna, da sem si lahko med ogledom zastavljal zgolj dve vprašanji: (a) komu natanko naj bi bilo to skrpucalo namenjeno, in (b) kako skromen mora biti um odraslega gledalca, da v tem uzre karkoli zanimivega ali zabavnega. Ali da ga spreleti smešno pretenciozna asociacija in absurdna primerjava s kultno Coppolovo Apokalipso (1979) samo zato, ker na platnu vidi bojne helikopterje, brezimne čeladarje v pragozdu in patetično zgodbo, ki se domnevno odvija v času vietnamske vojne.
Jp, dragi moji, takole mora izgledati pravi monster movie, če hoče leta 2017 navdušiti gledalca. Briljantni posebni efekti, razkošna akcija, super montaža, veličastna fotografija, megalomanska scenografija, preprečljiva režija, suveren tempo in slow motion sekvence, ki vzamejo dih. Drži, novi King Kong, ki le kanček zaostaja za leta 2006 posneto mojstrovino Petra Jacksona, izgleda kot čisto pravi vojni film. Kot Apokalipsa zdaj, kjer Samuel L. Jackson, od Vietnama zjebani in zajebani vojak Preston Packard, ravno tako obožuje napalm in orjaško opico vidi kot vietkongovca, ki ga je treba sesuti. Novi King Kong je vietnamski film, če prav pomislim. [...] Močno priporočam. Ocena: 8/10 —Iztok

Ustvarjalci umotvora so po preizkušeni kokičarski formuli Marvelovega filmskega univerzuma (Legendary Entertainment je v svoji tie-in mešanici MonsterVerse že predvidel franšizo) namesto tematske izvirnosti pričakovano prepletli dve vrsti motivov: borilno-streljaško-akcijske prizore in ekspozicijo likov z njihovo interakcijo ali pogovorom. V prvih bi načeloma lahko občudovali dinamiko, soliden CGI in veličastno mizansceno pragozda, če ne bilo nekaterih rahlo motečih elementov. Recimo čudaška fizionomija Konga, ki je komajda še podobna telesu primata in bolj spominja na pokončnega, kosmatega živalskega bodibilderja, spretnega v bruslijevskih prijemih in kungfujski rabi priročnega orožja. Nindža Kong! (V slogu Oldboya si postreže tudi z lovkastim sušijem.) Ali pa bizarna podoba njegovih sovragov, nekakšnih mutiranih dvonogih kuščarjev (katerih biološki koncept je evolucijsko docela nemogoč), ki bi verjetno mogli prestrašiti smrkavega štiriletnika, če ne bi bil njihov digitalni izvor tako očiten in gumijasto sterilen. Pri značajskem prikazu protagonistov se režiser — morda zato, da bi umetno ustvaril nekakšno dinamiko ali vtis trendovskih videospotov — poslužuje moteče kratkih rezov, ki povzročajo vrtoglavico in uspešno preprečujejo, da bi za dlje kot pol sekunde obdržali pogled ali pozornost na čemerkoli. Stranski učinek ušive montaže je še ta, da gledalcu nemarno dol visi za praktično vse like v filmu; saj ne, da so kakorkoli karakterizirani ali posebej zanimivi (za Johna Goodmana in Samuela L. Jacksona me je v njunem imenu iskreno sram, dočim je John C. Reilly vsaj videti, da se v svoji vlogi na trenutke zabava), občutena vzajemnost ali čustvena napetost med njimi je praktično neobstoječa. Hipne pozabe vredne, infantilno plitve akcijske figurice brez vsakršne motivacije (zlasti Jacksonov lik je neartikulirano enodimenzionalen in v načelih nedosleden, da o britanskem gledališkem in televizijskem glumaču Tomu Hiddlestonu v herojskih čevljih izurjenega vojaškega specialca ne govorimo), katerih dejanja ali nasilna smrt prinašata približno toliko vznemirjenja kot obliž čez otiščanec na nožnem palcu. Dialogi so na ravni težje hendikepiranih gojencev šole za otroke s posebnimi potrebami, občasen poskus humorne razbremenitve pa za vso širino filmskega platna vsakokrat bučno zgreši cilj. Kratka interakcija med lepotico (Brie Larson) in zverjo je tokrat povsem skladna z dejanskim stanjem: generično brezizrazna blondinka, ki bolšči v orjaški zeleni zaslon približno v smeri, kjer naj bi stala računalniško generirana pošast. (Prikazani odnos med Naomi Watts in odlično animiranim Kongom v Jacksonovem filmu je bil cineastične hvale vreden.) Duh časa naj bi po vzoru sijajnih Varuhov galaksije (2014) poudarjala spevna glasbena podlaga z uspešnicami iz sedemdesetih let (CCR, Black Sabbath, Jefferson Airplane), vendar obči pridih samozadostnosti in stilizirano plastična scenografija težko prepričata o čemerkoli drugem kot o praznem, brezdušnem snemalnem studiu, opremljenem z zelenimi zasloni.

Nad nesmiselnim filmom brez ščepca substance (spomnil me je na podobno polomijo Congo iz leta 1995 pod taktirko Franka Marshalla ali na določene mojstrovine Michaela Baya) so najbrž navdušeni dveletniki, ki se polnih plenic vznemirjeno obmetavajo s cuclji med računalniškim igricam podobnimi "legendarnimi" pretepi digitalnih pošasti. Oh, fant! Zdaj pa komaj čakamo (že napovedano) nadaljevanje sila posrečene pustolovščine, v katerem se bo King Kong spopadel z Godzilo. Skvik! A ne, a ne? Legendarno! (Not.)

10. apr. 2017

The Founder (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

V biografski drami priznanega scenarista (Midnight in the Garden of Good and Evil, Snow White and the Huntsman) in režiserja (The Blind Side, Saving Mr. Banks) Johna Leeja Hancocka po scenariju Roberta D. Siegela (The Wrestler) je "ustanovitelj" nepomembni poslovnež in akviziter dvomljivih aparatov za mlečni napitek Ray Kroc (Michael Keaton), ki v lovu na nove stranke leta 1954 v kalifornijskem San Bernardinu naleti na kiosk z osupljivo naglo pripravljenimi hamburgerji. Lastnika uspešnega lokala sta brata Maurice (John Carroll Lynceh) in Richard (Nick Offerman), ki sta pred časom razvila ter patentirala po meri zasnovan, optimiziran sistem hitre priprave priljubljenih sendvičev in pripadajočih napitkov v enkratni papirnati embalaži. Metodična, prizadevna inovatorja Mac in Dick sta svoj lokal, pred katerim se — v nasprotju s tedaj trendovskimi drive-in restavracijami — vijejo dolge vrste potrpežljivo čakajočih, poimenovala kar po sebi: McDonald's. Ambiciozni Ray hitro zavoha potencial ter bratoma ponudi partnerstvo v poslovnem dogovoru za širitev dejavnosti. Medtem ko se brata McDonald trudita ohraniti kakovost hrane in strankam ponuditi pristen, standardizirano okusen obrok, ima Ray veliko bolj daljnosežne načrte: ustvariti prepoznavno franšizo z lokali v vsakem večjem mestu od zahodne do vzhodne obale ZDA. Ob hitro rastoči verigi je treba kmalu poskrbeti za likvidnost poslovanja in dovolj sredstev za vlaganje v razvoj, to pa zahteva optimizacijo stroškov ter postopno odkupovanje zemljišč, na katerih stojijo obedovalnice — ki jim Kroc vztrajno podeljuje enotno, prepoznavno podobo z zlatima lokoma logotipa v obliki črke M (domislila sta se je brata McDonald). Milkshake po novem instantno nastaja iz mešanice mleka v prahu (ki razen tega ne potrebuje hlajenja in pomeni nižje mesečne stroške za elektriko), vrednost njegovih nepremičnin pa raste z vsakim novim uspešnim lokalom. Neizogiben je konflikt z bratoma, ki sta razvila revolucionaren prehranski koncept, vendar Kroc nima pomislekov: takoj ko je to mogoče, od prvotnih lastnikov odkupi njuno blagovno znamko in celo izvirno lokacijo prve obedovalnice. Ne samo, da sta Mac in Dick zdaj dokončno izrinjena iz korporacije pod vodstvom Raya Kroca, temveč za kakršnokoli podobno dejavnost v prihodnje tudi uradno ne smeta več uporabljati lastnega priimka McDonald.

Nenavadno kratkočasna, privlačna zgodba je gromoglasen, kričeč in brezsramen moralni portret, skorajda značajska študija surove formule čezlužniškega kapitalizma, ki brez milosti pustoši po globaliziranem potrošniškem svetu. Denar odloča o vsem in o vseh, kupiti je mogoče vsakogar — in se polastiti celo intelektualne plati avtorske pravice. Kar se je začelo kot revolucionarna lokalna obrt zanesenjakov in genijev, s častihlepnostjo marketinških povzpetnikov preraste v hladno, vseobsegajočo korporativno fast food paradigmo, usmerjeno izključno k dobičku — podobna zgodba, kakršne poznamo že iz filmskega sveta novodobnih spletnih aplikacij (The Social Network) ali trendovskih elektronskih napravic (jOBS, Steve Jobs). Ultimativna ironija in češnja na torti hipokrizije kapitala je Rayevo odkrito priznanje bratoma McDonald, da bi v morebitnem pravnem sporu sicer najverjetneje zmagala, vendar zaradi sodnih stroškov naposled tudi ostala brez vsega.



Razen nevsiljivo avtentične scenografije, pristne kostumografije ter sijajne fotografije (John Schwartzman) najbolj navdušijo brezhibni igralski nastopi, med katerimi (pričakovano) močno izstopa odlični Michael Keaton (Beetlejuice, Batman, Jackie Brown, Birdman). Neverjetno je, kako večplasten in dvoumno kompleksen lik ustvari: namesto da bi ga prezirali kot brezobzirnega kapitalista, ki si pač vzame, kar hoče, in ki si brez zadržkov prilašča zasluge drugih, vzbuja mešanico pomilovanja, bizarne simpatetičnosti in celo sprevrženega občudovanja; čeprav se zateka k stereotipnim motivacijskim geslom, ki bolj kot talent, domiselnost in usposobljenost poveličujejo golo vztrajnost in odločenost. Kar seveda ni nič drugega kot politično korektna oznaka za nizkotno, zahrbtno, pohlepno lomastenje žvenketajočega neoliberalizma po človeški integriteti, družbenih vrednotah in humanitarnih načelih.

Persistence. Nothing in the world can take the place of persistence. Talent won't; nothing is more common than unsuccessful men with talent. Genius won't; unrewarded genius is practically a cliché. Education won't; the world is full of educated fools. Persistence and determination alone are all powerful.