24. jul. 2017

Earthquake (1974)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Poznaš tisti občutek otopele, resignirane naveličanosti nad novodobnimi, sterilnimi in puhlimi hollywoodskimi CGI skrpucali, zaradi katerega si občasno (po trenutnem navdihu ali srečnem naključju) ogledaš kaj starejšega, recimo film izpred več kot štirih desetletij — in ugotoviš, kako so današnje zgodbe le še neskončne cenene kopije, dolgočasni ponaredki, mlačni posnetki brez kakršnekoli tematske in pripovedne izvirnosti? Če imaš za seboj več kot tri krat po deset pomladi in/ali si vnet konzument zahodnjaške filmografije, ti je tovrstno spoznanje bržčas domače.

Psihedelično hipijevska sedemdeseta leta so bila zlata doba visokoproračunskih filmov katastrofe (disaster movie); huronsko uspešnima projektoma Airport (1970) in The Poseidon Adventure (1972) so samo leta 1974 sledili trije še večji kinematografski hiti: The Towering Inferno, nadaljevanje Airport 1975 ter tukaj priobčena kalifornijska tresavica producenta in režiserja Marka Robsona. (Taistega leta so nastali tudi filmi Blazing Saddles, Chinatown, The Conversation, The Parallax View, Death Wish, Young Frankenstein, The Texas Chain Saw Massacre ter The Godfather Part II.) Produkcijsko in scenografsko razkošni, za tiste čase sila ambiciozni potresni blockbuster studiev Universal se ponaša z zvezdniško zasedbo na vseh ravneh: scenarij Maria Puza (The Godfather), glasbena kulisa Johna Williamsa (Vojna zvezd), impresivna minutaža dveh ur (podaljšana različica je še 40 minut daljša) ter kopica najslavnejših glumaških obrazov tistihmal: Charlton Heston, Ava Gardner, George Kennedy, Lorne Greene, Geneviève Bujold, Richard Roundtree, Victoria Principal, celo Walter Matthau v zabavni kameo vlogici. Ogledaš si torej očeta vseh sodobnih katastrofščin (navdihnil naj bi ga resnični potres leta 1971 v dolini San Fernando), osupel opaziš, od kod sta material jemala Roland Emmerich in Michael Bay, ter ugotoviš, da nobena od poznejših uničevalščin (Daylight, Twister, Dante's Peak, Volcano, Armageddon, Deep Impact, The Core, The Day After Tomorrow, 2012, San Andreas) ni prikazala popolnoma nič novega ali bistveno drugačnega. Vse psihosocialne vzorce ter žanrske arhetipe namreč vsebuje že Robsonov Potres.
Tako zelo slabo, da se je Walter Matthau v odjavno špico podpisal kar z originalni priimkom Matuschanskyasky. Los Angeles je v hudi krizi. Pa ne zaradi vedno jezne Zsa Zsa Gabor, ki ji policist George Kennedy pomendra travo, marveč zaradi uničujočega potresa, ki ga na koncu ne preživi niti poslovnež Charlton Heston, narodni heroj številka ena. [...] Torej za film, ki je lahko vžgal samo leta 1974. In ko na koncu nekdo zine, da je bil Los Angeles nekoč lepo mesto, se človek vpraša, kdaj ga bo potres porušil tudi v resnici in kdaj bo CNN vse skupaj prenašal še v živo. —Iztok

Ne govorim o kaskaderskih podvigih ter posebnih učinkih, ki so sicer še po današnjih merilih nadvse spodobni in dovolj prepričljivi (inovatoven je bil poseben sistem hitrega premikanja kamere v ohišju 'shaker mount', ki je zbujal vtis tresenja), temveč o človeški drami ter zgodbah malih ljudi, ki so bistvo tega žanra in se odvijajo vzporedno z naravnim uničenjem. Slednje je zgolj materialna prispodoba za svetopisemski armagedon, uničenje vsega dekadentnega in nespodobnega ter možnost za vnovično rojstvo človečnosti — ki se kaže v interakciji likov, nesebični pomoči, žrtvovanju, strahopetnosti in prevladi pritlehnih vzgibov, dobičkonosnem izkoriščanju žalostnih razmer, iskrenih dejanjih najgloblje empatije in razumevanja, pristranskosti in pokvarjenosti, razčlovečenju, moralni uravnoteženosti in univerzalni pravičnosti. Trese se Los Angeles, kjer se odvijajo življenja uspešnih arhitektov, razočaranih gospodinj in nadobudnih igralk, brezobzirnih poslovnežev in nad dvoličnim sistemom bogataških privilegijev razočaranih policistov, frustriranih trgovcev, nerazumljenih znanstvenikov in naključnih prebivalcev — ki se v bitki za življenje znajdejo pod ruševinami razpadajočih poslopij, obsojeni na sožitje po sili razmer in sodelovanje za skupno dobrobit. Med krizo se bodo razkrili njihovi pravi obrazi, bodisi do sočloveka sočutni, preračunljivi ali zgolj lastne koristi iščoči.

Film s proračunom 7 milijonov je v blagajne prinesel 12-krat več denarja (upoštevajoč še inflacijo bi zaslužek danes znašal 350 milijonov dolarjev), prikazovali so ga v dvoranah z zvočnim sistemom Sensurround (zvočnikih z zmožnostjo predvajanja ultra-nizkih frekvenc pri 120 decibelih, ki so simulirale občutek tresenja tal), nominiran je bil za štiri oskarje (odnesel je zlati kipec za montažo zvoka in nagrado za posebne dosežke pri vizualnih učinkih), navdihnil je vsaj dva tematska zabaviščna parka (v Hollywoodu in na Floridi), nekatere izrezane posnetke in prizore pa so pozneje uporabili še v številnih drugih filmih. Za televizijsko mrežo NBC so ga naknadno raztegnili in priredili tudi v mini-serijo.

21. jul. 2017

Contratiempo (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

O kriminalnem trilerju katalonskega scenarista in režiserja Oriola Paula (McGuffin, El cuerpo) sem slišal veliko pohval in bral naklonjene ocene kritikov. Psihološka drama, večino časa odvijajoča se v enem prostoru med pogovorom dveh protagonistov, se s časovnimi preskoki in subjektivno interpretacijo dogodkov poigrava z gledalčevo percepcijo ter vtisom tega, kaj in kako se je v resnici zgodilo. Uspešna in vplivna odvetnica (Ana Wagener) pred začetkom sodne obravnave zaslišuje premožnega poslovneža (Mario Casas), obtoženega umora svoje ljubimke v hotelski sobi. Osumljeni trdi, da je bil tedaj v prostoru še nekdo, ki ju je zvabil v past; očitno nekdo, ki je vedel, kaj sta skrivna ljubimca na romantičnem izletu konec tedna zagrešila. Tako se začne v spominskih prebliskih odvijati njegova razlaga: usodna nesreča na odmaknjeni cesti, v kateri je mladi voznik umrl — ampak če bi udeleženca ta dogodek prijavila policiji, bi se javno razkrilo njuno ljubezensko razmerje, kar bi njemu uničilo ugled, kariero in zakon. Zato skleneta nezgodo prikriti in dokaze odstraniti, vendar sramotno dejanje očitno ni ostalo tajno. Kdo ima kakšno vlogo v zarotniški operaciji in kaj bi rad dosegel z izsiljevanjem? Ali pa ima celo odvetnica svoje načrte?

Brez odlašanja: inovativni, temačni španski triler je vsekakor privlačen in vreden ogleda. Pomisleke utegne zbujati le dejstvo, da pravzaprav niti ne gre za standardni film z uveljavljeno strukturo, dramaturškim in karakternim razponom ter drugimi žanrskimi stalnicami — pač pa bolj za pripovedni mehanizem (plot device), ki z rashomonsko logiko različnih zornih kotov sili k detektivskemu ugibanju, kaj se je zares zgodilo in kdo je kdo (glej tudi Singerjevih Osumljenih pet, Fincherjev Fight Club ter njegovo Igro, Nolanov The Prestige in podobne mindfuck štrene). Težavo predstavljajo razmeroma nerazdelani in prav zaradi nejasnih motivov moralno večstranski liki, s katerimi se ni mogoče zares poistovetiti; k čemur prispeva tudi generičen širši kontekst in pomankljiva karakterizacija vsaj tistih protagonistov, ki naj bi jih bilo gledalcu mar. Koncept zgodbe namreč sestavljajo fiktivni, namišljeni dogodki, ki bi se teoretično sicer lahko zgodili; vendar zgodbovne luknje, scenaristični okljuki in za lase privlečena interpretacija že med ogledom sprožajo dvome o verodostojnosti (znotraj zamika nejevere, seveda). Pravzaprav je edini motiv spremljanje skrbno napletene miselne zanke, ki se vztrajno ovija okrog osrednjega junaka — a ker lahko malce pozornejši gledalec ugotovi bistvo še pred katarzičnim vrhuncem, se tudi zasuk konteksta in razplet zgolj rutinsko odvijeta do konca, ki zato prinese le še mlačno zadoščenje. K sreči ga rešuje izjemna fotografija in visoka produkcijska vrednost.

18. jul. 2017

Transcendence (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Režijski prvenec Nolanovega snemalca in direktorja fotografije Wallyja Pfisterja (Memento, Insomnia, Batman Begins, The Prestige, The Dark Knight, Inception, The Dark Knight Rises) sem si ogledal pozno; po tistem, ko je doživel boren blagajniški izkupiček (zgolj povrnil je produkcijske stroške) ter naletel na ušiv sprejem med kritiško javnostjo in občinstvom. Jadikovanju razočaranih ljubiteljev znanstvene fantastike ni bilo kraja: zatikajoča se in dolgočasna PG-13 zgodba brez večjih dramaturških skokov, pripovedne luknje in nedoslednosti, tematska in konceptualna mediokritetnost, plitvi liki in površna glumaška interakcija, potrata zvezdniške zasedbe (Johnny Depp, Rebecca Hall, Morgan Freeman, Paul Bettany, Cillian Murphy) in medel vtis kolaža žanrskih stereotipov, katerega seštevek sestavin ne presega celote. Nghrk, tpu!



Z vsem zgoraj omenjenim se žal moram bolj ali manj strinjati. Sicer je futuristični sci-fi triler prava cineastična mojstrovina v primerjavi s skrpucali v slogu letošnje Mumije (2017) s Tomčijem Kurčijem ali opičjega Otoka lobanj (2017) s kopico slavnih obrazov ali lanskoletnega Kitajskega zidu (2016) z Mattom Damonom in tako naprej — vendar je to bolj za en drek tolažba. Gre za prvi njegov podvig (tudi) na platnenem stolčku in zato kliče po prizanesljivosti, pa vendarle: Pfister ima seveda briljanten čut za kamero in je sicer izjemen fotograf, a žal precej nespreten pripovedovalec in ne dovolj suveren vodja filmskega projekta.

Kot rečeno: premisa ni ravno revolucija izvirnosti, vendar ima dovolj privlačen in širok potencial za tehnološko, moralno, karakterno in simbolno obdelavo. Zavest umrlega znanstvenika kot nekakšno digitalno kopijo njegove osebnosti prenesejo v računalnik, povezan v svetovni splet. Čeprav mnogi sumijo, da to ni ista duša, ki je prej zasedala njegovo telo, njegova žena in znanstvena sodelavka vztraja; novoustvarjena umetna inteligenca kmalu preraste meje tehničnih zmožnosti in obstoječega razvoja ter prinese novo fazo paradigme nanotehnologije, ki samodejno izboljšuje človeka in njegovo okolje ter tako ustvarja futuristične sanje o napredni človeški civilizaciji. Ampak za kakšno ceno? Naj stroji obvladujejo vso snov? In ali so tako nadgrajeni, skoraj neranljivi in vsemogočni ljudje še vedno človeški? Imajo lastno voljo ali so le še podaljšek osrednjih možganov, ki so sklenili prevzeti nadzor nad svetom?



Morgan Freeman spet igra Morgana Freemana, tragično neizkoriščeni Cillian Murphy pa nekoga, ki je zašel v napačen film. Zanimiva teza o tem, kako je mogoče samozavedajočo, učečo se in etično osveščeno umetno inteligenco dobiti le s posnetkom človeške zavesti (in ne povsem artificielno oziroma programsko) bi bila lahko odlično izhodišče za metafilmsko prispodobo o genezi Skyneta, ki bi nakazovala preskok od človeške morale k brezčutnemu in hladno preračunljivemu digitalnemu umu — ampak film žal ne ponuja nič posebej filozofskega. Namesto resnejše utemeljitve zadržkov in pomislekov o zaupanju presoji A.I. (ki jih izkaže edini solidni lik vselej zanesljivega Paula Bettanyja) ter kiberpankovskih motivov opredelitve človeškosti (glej tudi Ghost in the Shell, The Matrix, Blade Runner) nas čaka mlačen hibrid ljubezenske drame, akcijskega trilerja in neprepričljive družbeno-politične vizije prihodnosti, v kateri tehnologija odžira posamezniku človeško plat in jemlje svobodo. (Spet ta infantilna in sprenevedava politična korektnost, kot da česa še ne vemo.) Za nameček si zgodba privošči nekatere smešne logične spodrsljaje, docela nesmiseln in kravatarsko oportunističen zasuk konteksta (ko antagonist nenadoma postane spet junak) ter nedorečen epilog, ki pušča še več neodgovorjenih vprašanj — a na način, ko gledalcu pravzaprav niti ni več mar zanja.

14. jul. 2017

Mindhorn (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V osemdesetih je bil prava uspešnica: brkato možati televizijski detektiv Bruce Mindhorn, ki so mu z bioničnim posegom vsadili robotsko oko (in/ali prevezo čezenj) in ima zdaj sposobnost "videti resnico" v osumljencih. Igralec Richard Thorncroft (Julian Barratt) je bil tedaj hit trenutka, vroča filmska žemlja, poželenja vreden žrebec, osamljeni upornik in nepremagljivi pravičnik — pred njim pa sam Hollywood in bleščeča kariera.

Četrt stoletja pozneje je Thorncroft ostarel, plešast in trebušast propadli glumač brez dela, živeč v bornem predmestnem stanovanju, ki odtlej nikoli več ni zaigral v čem drugem kot v patetičnih oglasih za ortopedske nogavice. Vendar sebe nikakor ne vidi tako; še vedno čaka na "priložnost za veliki met" in se ošabno postavlja pod žaromete samozanikanja v skladu z načelom kvazi-zvezdništva, češ "slaven je tisti, ki ve, da je slaven". A po čudaškem naključju se mu ponudi posebne vrste priložnost: za pomoč ga prosi policija z otoka Man (kjer so snemali slovito detektivsko serijo), da bi krajevnim oblastem pomagal najti psihopatskega morilca, ki je menda velik ljubitelj nanizanke Mindhorn in v javnem sporočilu nagovarja televizijskega detektiva osebno. Odlično! Če nič drugega, si bo Thorncroft z javno izpostavitvijo zagotovil sijajno promocijo in se v resničnem življenju izkazal kot požrtvovalni junak. (Kljub temu, da je otok Man nekoč pred občinstvom označil za "pravi sekret" in prebivalci tega zlepa niso pozabili.) Ali pa se preteklosti in neizpolnjenih želja ne da kar tako poustvariti?

Komični prvenec britanskega režiserja Seana Foleyja (scenarij sta napisala glavna igralca Julian Barratt in Simon Farnaby) v distribuciji Netflixa (eden od izvršnih producentov pa je tudi Ridley Scott) se s skoraj-resničnostnim konceptom huronsko duhovito posmehuje pomilovanja vrednemu liku odcvetelega lepotca, ki se noče sprijazniti s tem, da je bil zgolj muha enodnevnica, in trmasto podaljšuje (samo)namišljeni status filmskega zvezdnika. Na misel kajpak takoj pridejo imena kot John Nettles (oziroma dolgoletna serija programa BBC Bergerac), Lee Majors (ki je imel v sci-fi seriji The Six Million Dollar Man podobno bionično izboljšano telo), Burt Reynolds (ki je po obetavnih začetkih v osemdesetih zapadel v dolgove, propadle zakone in samouničevalnost lastne fame) ter seveda predvsem legendarni postavnež s plaže David 'The Hoff' Hasselhoff (na čigar smešno pevsko "kariero" namiguje s podobno Thorncroftovo popevko You Can't Handcuff The Wind, ki je bila domnevno "velika uspešnica v nekaterih vzhodnoevropskih državah"). Gre za obešenjaško, odbito parodično farso, ki je s svojim smrtno resnim pristopom v resnici nepopisno zabavna; za razliko od ameriških kolegov, ki jim ustvarjalnost in izvirnost ne neseta dlje od seksualno-straniščnih burlesk, so se Britanci še vedno zmožni vsakokrat domisliti novega in osvežujoče drugačnega komičnega pristopa — ki s svojo trapasto nepretencioznostjo preprosto deluje. Zlasti zato, ker se film še zdaleč ne poslužuje enoznačnega tona in zgolj predvidljivih žanrskih vzorcev, pač pa v angleški maniri zajema vso značajsko in čustveno paleto — od ganljive psihosocialne drame s pomenljivim družbenokritičnim kontekstom obupanosti do bizarne humoreske absurda in situacijske burke, ki preprosto nima časa za prazen tek ali dolgočasno predvidljivo formulaičnost. Suverena zasedba (Essie Davis, David Schofield, Steve Coogan) in hilarični kameo nastopi dejanskih zvezdnikov (Simon Callow, Kenneth Branagh) jo še popestrijo in dodatno satirično začinijo.

Vendarle se nekoliko pozna režiserjeva neizkušenost in kompromisarska nedodelanost dramaturške podobe, ki je celo nekoliko preveč prizemljena, pripovedno neenakomerna in mestoma nelogična. Celoti nekaj zmanjka: ni baš tematsko koherentna v slogu sijajne policijske farse Hot Fuzz (2007) in podobnih izpadov odličnega Edgarja Wrighta. K temu pripomore tudi scenarij brez zares originalnega koncepta, ki se raje kot situacijam in kontekstu posveča (sicer duhovito upodobljenim) likom. Tako pod črto ostane medel vtis, da bi bilo s slednjimi mogoče narediti veliko več.

11. jul. 2017

Ricki and the Flash (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Film za ljubitelje Meryl Streep (khm, khm) — ampak tak je pravzaprav vsak, v katerem je prva dama ameriške kinematografije nastopila v zadnjih dveh desetletjih, zato bi tozadevno težko povedali kaj novega. Romantično-komično glasbeno dramo si je potemtakem bolj pošteno zapomniti kot poslednji celovečerni podvig letošnjega aprila umrlega Jonathana Demma (1944—2017); velikega ameriškega režiserja tako nepozabnih filmov kot The Silence of the Lambs (1991), Philadelphia (1993), The Manchurian Candidate (2004) ali Rachel Getting Married (2008), če omenim le najslavnejše. Gospod Demme je bil deležen oskarjevskega odličja za režijo kultnih Jagenjčkov — ki so sicer skupno pobrali 5 najžlahtnejših oskarjev, še danes kot edini film tega žanra v zgodovini — ter kakšnih 25 drugih nagrad in 30 nominacij. Naj počiva v miru.



Trivialne zanimivosti glede filma se sicer kar vrstijo. Meryl se je za vlogo ostarele rokerice Ricki Rendazzo v resnici naučila igrati električno kitaro in seveda vse skladbe tudi zares odpela; da to odlično zna, je že večkrat dokazala v številnih filmih (Silkwood, Ironweed, Postcards From the Edge, Death Becomes Her, Marvin's Room, Angels in America, A Prairie Home Companion, Mamma Mia!, Into the Woods, Florence Foster Jenkins). Skoraj enako kot to navduši sijajna izbira njenih spremljevalcev: v vlogi odrskega partnerja avstralski glasbenik in pevec Rick Springfield (še iz mitskih osemdesetih se ga spomnimo po hitih Jessie's Girl, Love Somebody, Don't Talk to Strangers ter Affair of the Heart); v vlogi nekdanjega moža njen soigralec iz izjemne Sophijine odločitve (1982) Kevin Kline; in v vlogi odtujene hčere njena dejanska hči iz resničnega življenja, prav tako igralka, Mamie Gummer (Side Effects). Dodajmo še nekaj pravih glasbenikov (recimo operna sopranistka in broadwayska pevka Audra McDonald kot nova žena njenega bivšega moža), pa je jasno, da je pristni rokenrol vodilna tema sicer ne pretirano izvirne zgodbe — o barski rokovski cover kitaristki, ki se trudi odkupiti se pri družini, ki jo je že davno zapustila zaradi lastne glasbene kariere (ki potem sicer ni doživela ravno vrhunskih višav slave in pričakovanega uspeha).

It doesn't matter if kids love you or not. It's not their job to love you. It's your job to love them.



Tako pridemo do šibke točke, scenarija — kar je za razvpito avtorico nekonvencionalnih komičnih dram in z oskarjem nagrajeno Diablo Cody (Jennifer's Body, Juno, Young Adult, Paradise) sicer dokaj nenavadno. Zgodbo razmeroma pričakovano in celo stereotipno pelje mimo komičnih mašil na prvo žogo, vendar ne razvije polnega pripovednega potenciala, ki bi z bogatejšim značajskim ozadjem bolje zaokrožil in nam (še bolj) približal njene like. A za to — sumim — vendarle vsaj malce poskrbi režiser in tako suvereno dokaže svojo spretnost; tam, kjer zaškripa pri originalnosti zgodbe ali konsistentnosti dramaturgije, z zanesljivo taktirko pri interakciji glumaške zasedbe kompenzira dokaj standardne filmske vzorce z izjemnim performansom; in s tem ne mislim izključno na Meryl, ki kot vedno naravnost blesti. Stari maček Demme je pač znal. Njegov zadnji film nemara ni baš nesmrtna mojstrovina, zato pa zabavno stvarna, nadvse prisrčna glasbena štorija o zamujenih in vnovič najdenih priložnostih, neizbrisljivih družinskih vezeh, zmožnosti preseganja trdovratnih predsodkov, socialnih razlik in ideoloških zmot ter prispodoba o trmastem poseganju po osebnih sanjah, v katerem mora vendarle ostati dovolj mesta za iskreno ljubezen do bližnjih. Nekaj takega, o čemer pojejo tudi Bruce Springsteen, Tom Petty, Mick Jagger in druge legende rokenrola.