27. maj 2017

John Wick: Chapter 2 (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

John Wick, you're not very good at retiring. —I'm working on it.

Kot izjema, ki potrjuje pravilo, sem bil presenečen in iskreno navdušen nad prvim Johnom Wickom (2014) oziroma Keanujem 'Bukovim polenom' Reevesom, ki je za akcijsko streljaško pretepačino Chada Stahelskega in Davida Leitcha lastnoročno posnel večino kaskaderskih prizorov. Videli smo sijajno stiliziran vzporedni svet elegantnih ubijalcev po naročilu in skrivnih morilskih združb, kristalno čiste in živopisano jasne prizore deljenja kozjih molitvic (brez slabosti zbujajoče tresoče kamere in trendovskih montažnih rezov na tisočinko sekunde), dobili smo stripovsko poistovetljivega slaboritnika na robu razsodnosti (smrt ljubljene žene, psiček, kraja vozila), vse to fotografsko spretno prikazano s koreografijo kaskaderskega veterana in veščo rabo stvarnih rekvizitov (namesto cenenih CGI učinkov). Pred dvema letoma in pol sem pravilno napovedal: "Četudi zgodba tega (k sreči) z ničimer ne nakazuje, se ne bi čudil, ako bi doživeli nadaljevanje z Johnom Wickom."



In zdaj smo ga dobili. Upokojeni John Wick se znajde v precepu, ko mora zavrniti ponudbo nadutega mafijca Santina D'Antonia (Riccardo Scamarcio) ter prelomiti kodeks zvestobe in časti, ki ga zahtevajo zlovešči markerji oz. medaljoni vračanja profesionalnih uslug, simbolično zapisani s krvjo. Poštirkani makaronar z grožnjami vztraja pri tem, naj John odstrani njegovo sestro Gianno D'Antonio (Claudia Gerini), ki je namesto Santina podedovala vplivni očetov stol za omizjem zločinskih organizacij. Wick se po nasvetu šefa hotela Continental in prijatelja Winstona (Ian McShane) obotavljivo vda izsiljevanju ter odpotuje v Rim, kjer naj bi eliminiral svojo tarčo. Tedaj še ne sluti, da namerava ljubitelj mesnih kroglic in pice takoj po atentatu poskrbeti tudi za najemniškega morilca in s tem zabrisati vse sledi za seboj. Za Wickom razpiše vrtoglavo visoko tiralico in hipoma se aktivirajo vsi drugi hitmani (in hit-ženske) ter so poslej na vsakem koraku Johnu za ritjo. Začne se boj za preživetje in končno maščevanje hinavskemu špagetarju.

Kaj natanko smo torej dobili? Preprosto več pretepaško-streljaške dinamike in veliko manj smiselne ali posebej izvirne zgodbe, ki že v izvirniku ni bila ravno Hamlet s pištolo na steroidih: neskončno dolge in ponavljajoče se sekvence deljenja svinca in letečih brc med neverjetno število nasprotnikov, katerih orožje in pesti so prav neverjetno neučinkoviti zoper Keanujevo karizmo in glumaški sijaj. Prizorišča so sicer čudovita in kamera brezhibna, a ko že osmič ali štiriinsedemdesetič vidiš enako onesposobitev brezimnega mafijca /vojaka /najemnika in strel v glavo (tudi nabojev nikoli ne zmanjka, novo orožje pa leži vsevprek), postane dogajanje rahlo enolično in repetitivno, pripoved pa sterilna in le še sebi namen. Zlasti, ker upehani protagonist tokrat nima čustveno oprijemljive motivacije (četudi je zgodba neposredno nadaljevanje prejšnje) in ker dramaturška integriteta visi na tako tanki niti, da je že nevidna: le še popkornovsko klišejska, generična kakofonija "frajerskih" zločinskih figur (not), vizualnega nasilja in rdečih brizgov.

Toda ravno akcijski prizori so obenem tudi precej nazadovali v primerjavi s predhodnikom, saj že kaj hitro izgubijo stik z realizmom in se pomaknejo k verjetnosti ranga Hitri in drzni. Čar prvenca Chada Stahelskega je bil ravno v tem, da je glavni junak bil tudi mnogokrat pretepen in na robu preživetja, toda v nadaljevanju Keanu bolj spominja na Terminatorja, kot pa dokaj realističnega akcijskega junaka. Gledalec že kupi njegovo spretnost pri zadajanju smrtnih udarcev, toda njegova neuničljivost žal preseže sprejemljivo mejo. Poleg mnogih neverjetnih dogodkov pa se kažejo mnoge nelogičnosti scenarija, ki so pogoste v žanru akcijskega filma. —Jure Konestabo, Filmstart

Iskreno sem upal, da ustvarjalci ne bodo podlegli oportunizmu; da se bodo bolj potrudili in servirali (vsaj) zaokroženo zgodbo, duhovite dialoge in fascinantne like (kakopak: osrednji antagonist je medel in dolgočasen kot le kaj). Morda pa je krivo to, da je David Leitch tokrat prepustil režijo Stahelskemu in je sam nastopil zgolj v vlogi producenta? Med spletnim občestvom in kritiško srenjo boste videli sila prizanesljive, spodbudne ocene; mene pak v drugo film ni (tako) impresioniral, žal. Napovedan je tudi sklepni del trilogije (na katerega brez sramu namiguje že tokratni nedorečeni epilog), a bi težko rekel, da se ga pobesnelo veselim.

26. maj 2017

Kill Switch (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Zakaj so film, kot kaže, naknadno preimenovali v Redivider, mi ni uspelo ugotoviti. Verjetno v izogib zamenjavi z istoimensko tretjeosebno strelsko igro založbe Namco iz leta 2003 (za PS2, xBox in PC), kar je dokaj ironično, saj je tudi film natanko to: posnetek dojemanja računalniške igre. Le da je prvoosebne sorte, z vključenim HUD prikazovalnikom stanja (head-up display) in zornim kotom protagonista — potemtakem slično Hardcore Henryju (2015) Ilije Najšulerja, za katerega sem tedaj zapisal: "Čeprav mu ne moremo očitati pretencioznosti ali kaskaderske nespretnosti, tudi ni zelo verjetno, da bo sprožil filmski val podobnih čudaštev." Po svoje sem imel torej prav, saj odtlej nisem opazil baš mnogo podobnih konceptov. Bržčas zato, ker so abotni, nesmiselni in zgrešeni.

Vratolomni celovečerec mladega nizozemskega režiserja in izvedenca za posebne učinke Tima Smita, očitnega navdušenca nad znanstveno-fantastičnimi motivi in vizualnostjo akcijsko-miselno-streljaške preživetščine Half Life 2, je nastal — glej si ga glej — na osnovi njegovega kratkega filma What's in the Box?, ki se je pred časom pojavil na YouTubi (in je verjetno še vedno tam). Desetminutni film se mi zdi amaterski podvig srednješolca s preveč prostega časa, neskončno daleč od prelomnih dosežkov Neilla Blomkampa, ki so svojčas netili viralne senzacije med laično javnostjo; a nekaterim manjšim produkcijskim tvrdkam se je zamisel očitno zdela naložbe vredna in k projektu so pritegnili tako zveneča imena kot Dan Stevens (The Fifth Estate, The Guest, The Ticket, Colossal, Beauty and the Beast) ter Bérénice Marlohe (Skyfall). Manekenska temnolaska z naključnim režanjem (oziroma nasmihanjem brez povoda) sicer ne predstavlja ravno shakespearske ekstaze, dočim je britanski igralec gotovo eden izmed obetavnejših novodobnih obrazov, pojavljajočih se v čedalje boljših zgodbah. Tokratni nastop je žal korak nazaj in naravnost v pasji kakec; predvsem zato, ker ga v filmu komajda sploh vidimo. (Njega, ne kakec.)

Futuristična premisa je približno tako verodostojna kot v Ponorelem Henriku: vojaškega pilota in/ali znanstvenika Gordona Freemana -pardon- Willa Porterja (Stevens) najame vplivna korporacija za pridobivanje alternativne energije, da bi pomagal pri zagonu revolucionarnega energijskega portala: z njim naj bi snov iz "podvojenega" vesolja predelovali v krvavo potrebno električno energijo. (Če že tukaj debelo gledate, smo itak končali. Sicer pa si tako ali tako raje oglejte sijajni Another Earth.) Zrcalni svet naj ne bi imel organskega življenja in predvideno je bilo, da bi postopek obvladovali z visokotehnološkim stolpom, ki z energijskim žarkom kot s popkovino povezuje obe resničnosti. Vendar se dobri nameni izjalovijo, pojavljati se začnejo gravitacijska popačenja in časovne anomalije, drek zadene ventilator in nekdo se mora z informacijsko kocko, ključem za aktivacijo portala (ne sprašujte, nimam pojma), prebiti do tehnološkega osrčja energijske centrale.

Nisem prepričan, ali poldrugo uro trajajočemu umotvoru lahko sploh rečemo "film" — torej pretežno prvoosebnemu prikazu perspektive junaka z naglavnim vizirjem (ki vidi svoje roke in okolico) na begu pred sovražnimi letečimi droni in uporniškimi vojaki, ki mora med frčanjem krogel priti od točke A do točke B, po možnosti živ in zdrav. Da mu strežejo po življenju in njegovo zdravje vztrajno peša, vemo po zaslugi digitalnih sporočil prosojnega vmesnika videoiger tipa CRASH IMMINENT, HEAD TRAUMA DETECTED ali SEEK MEDICAL HELP. Vrtoglavico zbujajoče bezljanje je takorekoč brez dramaturškega konteksta in razlage: večinoma ne vemo, kaj se dogaja in zakaj, nelinearno razdrobljena zgodba pa se med ekranskimi opozorili sproti sestavlja v dialogih z drugimi liki. Že dolgo nisem tako otopelo in nezainteresirano zrl v bolj enoličen, docela nepoistovetljiv in suhoparen film (s sicer spodobnimi učinki in kamero), kjer bi mi bilo manj mar za (docela nekarakterizirane) like, njihova dejanja in celotno brezvezno zgodbo nasploh (vsaj, dokler sem bil še buden). Vse skupaj je še manj smiselno od tega, da čez ramo opazujete prijatelja /brata /sina, medtem ko se s krmilnikom v rokah na domačem zaslonu preizkuša v eni izmed generičnih prvoosebnih streljačin. Tragična škoda časa, energije in sinaps. Raje še sedmič na najtežji stopnji obrnite izjemni Half Life 2.

24. maj 2017

T2 Trainspotting (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nisem naklonjen sequelom in tudi veselim se jih ne. (Pravzaprav celo novega Iztrebljevalca 2049 režiserja Denisa Villeneuva iz gole previdnosti pričakujem s pretežno mešanimi občutki.) Doslej še niso posneli filma, ki bi s svojim nadaljevanjem v kakršnemkoli smislu prekosil izvirnik (ne, tudi Cameronova akcijska umotvora Aliens in Terminator 2 nikakor nista boljša), razen redkih morebitnih izjem kot Cestni bojevnik (1981) oziroma drugi del Pobesnelega Maksa in še kaj podobnega (kar potrjuje to pravilo). Ne le to, temveč te Hollywood z neskončnimi nadaljevanji tudi izkoriščevalsko in brezsramno nateguje. Če se tega ne zavedaš ali se z edinim motivom molže denarja pravzaprav niti ne strinjaš, potem si očitno skromnega uma — pardon, imaš pač skromna pričakovanja in si zadovoljen(a) z majhnim: plehko iteracijo iste zgodbe z drugimi /drugačnimi liki, oportunistično razvodenelim sporočilom ali repetitivno epizodno različico premise, postavljene v enak filmski univerzum.

Če je prvi film nekakšna oda hedonizmu in se loti odvisnosti od heroina ter pojava vzpenjajoče se potrošniške družbe, se je njegov naslednik usmeril k staranju in občutku krivde, zaradi grehov iz preteklosti. Temu primeren je tudi ton filma, ki ni tako naelektren in hitro tempiran, kot je to pojav pri predhodniku, saj se T2 Trainspotting popolnoma zaveda, da na noben način z njim ne more konkurirati in se tudi spretno izogne popolnemu repliciranju zgodbe, ki je zelo pogost pojav pri nadaljevanjih. Šestdesetletni britanski režiser še vedno zna posneti film in njegov zadnji izdelek ni izjema, kot po navadi je vse še podkrepljeno z nadpovprečno glasbeno podlago. —Jure Konestabo, Filmstart


Danny Boyle nas z nadaljevanjem svojega projekta, ki je eksplodiral v popkulturni fenomen, vsaj ne nateguje. Če imaš ta občutek, se nemara slabo spominjaš kultnega Trainspottinga (1996), posnetega po knjižni uspešnici škotskega pisatelja Irvina Welsha (seveda jo imamo tudi v izjemnem slovenskem prevodu Andreja E. Skubica v filmski zbirki Prvinski nagon). Šlo je za dekadenten generacijski upor, spretno umeščen v zeitgeist prehoda v devetdeseta leta na obrobju družbeno-kulturnega okolja in začinjen s frenetičnim heroinskim delirijem. Zmedeni, anarhični, popolnoma neodgovorni mladi (anti)junaki so se zoperstavljali asimilaciji, indoktrinaciji in mrtvilu konvencionalnosti; družili so jih beli prah, nogomet in prijateljstvo iz otroštva (če odštejemo nacionalno pripadnost). Zlagana politično-civilizacijska pričakovanja in konformizem zbujata odpor ter (samo)uničevalnost, na socialnem robu pa se razraščajo osebnostne zablode in družbena patologija, ki iščejo uteho v zanikanju obstoječega reda ter opresivne življenjske usojenosti.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

In zdaj smo tam: dvajset let pozneje, v vsakršnem smislu (tudi meta-filmskem). Svet se spreminja, trendi se obračajo, ljudje pa se starajo in umirajo. Glas razuma Mark Renton (Ewan McGregor), ki je najboljše prijatelje tedaj prelisičil in pobegnil z bogatim izkupičkom preprodaje mamil, se po dveh desetletjih (in propadli zvezi) iz Amsterdama vrača v rodni Leith, predmestje Edinburgha. V zdaj neznano, povsem spremenjeno okolje se z zdravstvenimi težavami (posledica nekdanjega nebrzdanega življenja) vrača s strahom in nelagodjem, vendar preprosto nima druge možnosti; moral se bo soočiti s preteklimi grehi. Njegovega prihoda se še najbolj razveseli Spud (Ewen Bremner), čeprav mu Mark "po tistem, ko mu je uničil življenje, pokvari še smrt" (oziroma poskus samomora), medtem ko je mejno psihopatski in nezanesljivi Sick Boy (Jonny Lee Miller) do lažnivega prevaranta odkrito sovražen. Svoji poslovni sodelavki pri izsiljevalskih podvigih in domnevnemu dekletu (Anjela Nedyalkova) obljubi, da bo Rentonu vrnil milo za drago; ampak to ni še nič v primerjavi z blaznim sociopatom Francom Begbiejem (Robert Carlyle), ki še vedno prestaja dolgoletno zaporno kazen — a ne za dolgo, saj mu bo uspelo pobegniti iz ječe z zaobljubo, da bo Mark s kožo plačal za tedanjo izdajo, ki je vsem zagrenila življenje.

Da vlogo Sickboyeve "Lolite" prevzame bolgarska prostitutka in turistom dobrodošlico v Edinburghu zaželi Slovenka (ne Katarina Čas), kaže, da se film zaveda škotskega referenduma in brexita (nacionalizem, globalizacija), ki sta prišla vmes, medtem ko to, da je mogoče protestante zlahka oropati, ker imajo za pin pri kreditnih karticah letnico svoje slavne bitke, kaže, da je zvestoba "preprostejši in nestrpnejši" preteklosti nevarna. Padeš pod vlak, ki ti je itak ušel. In Trainspotting, kultni film, ki je spremenil film (in premaknil generacije), je tak vlak — film, ki ga ne moreš ujeti. Toda T2 ne pade pod ta vlak. Iz preprostega razloga: Danny Boyle ne skuša posneti "novega" Trainspottinga (kaj šele kopije originala), temveč film o fantih, ki so največji feni svoje lastne mladosti, snema tako, kot bi ga snemal fen Trainspottinga. Nadaljevanja ni posnel zato, ker bi ga moral, temveč zato, ker ga je znal, ker je izbral tiste, ki jih ima rad, in ker ve, da v isto reko ne moreš stopiti dvakrat. —Marcel Štefančič, Mladina

Je bilo vizualno in pripovedno samoreferenčno nadaljevanje T2 (pomežik Cameronovemu hitu in celotnemu trendu sequelov) nujno potrebno in ali je tematsko in sporočilno polnovredno? Najbrž ne. Očitno se konceptualno naslanja na vrednote nostalgičnosti in objokovanje boljših minulih časov (to jasno povedo celo sami junaki, "turisti v lastni mladosti"), ko globalizacija in vulgarni neoliberalizem in vseprisotni mediji in etika virtualnih omrežij še niso do te mere razvrednotili človeka, da bi v popolni otrplosti pozabil na identiteto ali vsaj željo po pripadnosti. In seveda, takrat je bila tudi glasba boljša, znanci so se kvalitetno družili in pred mladostniki je bilo še vse življenje; slutnja o nakopičeni grenkobi, razočaranju, zamerah in neuresničenih potencialih (kakor Renton parafrazira svoj slavni govor 'Izberi življenje' iz izvirnika) se še ni začela razraščati. Danes so utrujeni in naveličani vsega, predvsem pa samega sebe in mladostniških zablod o svoji veljavi. (Samo Spudu uspe še najti iskro upanja.) Delujejo iz navade, ljubijo resignirano in celo maščujejo se le še po inerciji; edina oprijemljiva točka in dokaz o smiselnem obstoju so skupni spomini. Bi morali biti že pred mnogimi leti bolj previdni pri tem, kako jih oblikujejo?

To pa je več substance, kot mi jo Hollywood sicer nameni vse leto.

22. maj 2017

Wilson (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Daniel Clowes je priznani ameriški stripar, ilustrator in avtor grafičnih romanov; osebno sem zanj prvič slišal pred mnogimi leti pri črni komediji Ghost World (2001) režiserja Terryja Zwigoffa (Bad Santa), za katero je Clowes (po lastni stripovski predlogi) napisal scenarij ter si zanj prislužil celo oskarjevsko nominacijo. Znan je še po svojih risarskih projektih Like a Velvet Glove Cast in Iron (1993), David Boring (2000) in drugih, recimo antologiji risanih zgodb The Book of Other People (2008), za katero je prispeval kratki strip Justin M. Damiano — ki ga je hollywoodski vaški tepec Shia LaBeouf (Constantine, Disturbia, Transformers, Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull, Lawless, Fury, American Honey) brez dovoljenja avtorja kopiral v svojem kratkem filmu Howard Cantour.com (2012), čemur je sledil škandal zaradi plagiata, ki ga je razkril mesečnik Wired. Schizo LaBarf se je na Twitterju pozneje opravičeval, češ da "je v navdihu po Clowesovi zgodbi šel predaleč v ustvarjalnem zanosu" (ali nekaj takega), a se je kmalu izkazalo, da to še zdaleč ni edina stvar, ki si jo je psevdo-glumač brezsramno prilastil (umotvor je po tistem umaknil s spleta in se pogreznil v kanalizacijo večne sramote) v nekakšnem kvazi-dokazovanju (ne)načelnosti ali česarkoli že. Shia, odstrani se že, bedak.





Kakorkoli: osrednji lik enostranskih zgodb Wilson (Woody Harrelson) je ločeni zoprnež, osamljeni nevrotik in frustrirani ljudomrznež srednjih let, ki nima nikakršnih zadržkov pri odkritem izražanju mnenja, stalnega nezadovoljstva ter ciničnega nazora pred vsakomer in povsod. Nepovabljen priseda k ljudem v lokalih ali na vlaku (četudi je še veliko prostih sedežev) in jim prostodušno razlaga svoje težave, z zajedljivim sarkazmom nadleguje popolne neznance ter se neumorno vsiljuje celo prijateljem — ki jih ima seveda zelo malo. Pravzaprav samo enega, in še ta se bo očitno preselil drugam. Dneve preživlja v družbi psičke, ki k sreči ne razume njegovih mizantropskih stališč. Ima tudi nekdanjo ženo (Laura Dern), ki ga je pred 17 leti zapustila in splavila njunega otroka — le da to ni res, kakor Wilson po naključju izve (ali pa je že takrat narobe razumel vse skupaj, saj nima preveč posluha za druge ljudi). Skratka: nekje ima zdaj že adolescentno hčer (Isabella Amara), ki jo je njegova neodgovorna žena tedaj dala v posvojitev. Wilson se v nenadejani vlogi očeta prerodi, njegovo življenje nenadoma dobi smisel in vsekakor se bo potrudil vnovič navezati stike s ženo ter poiskati odtujeno edinko. Le da ne gre vse po načrtih; ljudje vendarle delujejo po določenih pravilih družbe in morale, čeprav jih je samosvoji Wilson že zdavnaj sklenil zanemariti.



Film režiserja Craiga Johnsona (True Adolescents, The Skeleton Twins) je naletel na mešane občutke in mlačne odzive kritiške srenje, ki mu predvsem očita slabo priredbo grafične predloge. Roko na srce: to je bilo pri tako kultnem, zahtevnem intelektualističnem stripu tudi pričakovati; docela verna adaptacija satiričnih eksistenacialnih avtorjevih pogledov vsekakor ni mačji kašelj. Razen tega ga bremeni dokaj plitva dramaturška podoba z razvodenelo in nejasno osrednjo pripovedno nitjo — a se po drugi strani odkupi s hilarično zabavnimi igralskimi nastopi. Harrelson se je v sijajni satirični generacijski komediji The Edge of Seventeen (2016) očitno samo ogreval, medtem ko tokrat zablesti v polnem sijaju; bolj ali manj enakovredno mu parira tudi vselej zanimiva in žanrsko prilagodljiva Laura Dern. Vendar je največja odlika filma obenem tudi njegova hiba: briljantni Harrelson s svojo prezenco preprosto srka gravitacijo izpod vseh drugih likov in pomenljivega psihosocialnega konteksta, ki prešibko in premalo odločno opozarja na svoj grafični izvor ter namesto groteskno kičasto pogosto deluje pretirano melodramatično. Ogleda vredno predvsem zaradi nelagodno zabavnega in sočutja vrednega osrednjega lika, vendar je najbolje opustiti velikopotezno primerjavo s posrečenim avtorskim stripom, katerega sporočilo se odvija zlasti v medvrstičnih presledkih in praznini med posameznimi epizodami.

19. maj 2017

Table 19 (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Brata Mark in Jay Duplass sta s svojo produkcijsko tvrdko Duplass Brothers Productions udejanjila nekatere posrečene, nepretenciozne mumblecore celovečerce z nizkoprofiliranim humorjem tipa The Puffy Chair (2005) in Safety Not Guaranteed (2012), med drugim sta tudi soavtorja serije Togetherness (2015—2016). Filmska ustvarjalca se rada posvečata zgodbam izobčencev in čudakov, komični drami nelagodja in neskladja ter improviziranim situacijam nedružabnih outsiderjev, po naključju potisnjenih v arhetipski psihosocialni kontekst. Taka je z njunim scenarijem tudi Miza št. 19 režiserja Jeffreyja Blitza (dokumentarec Spellbound, ameriška mokumentarna serija The Office): to je tisto oddaljeno omizje na poročnem slavju (blizu toaletnih prostorov), za katerega organizatorji posadijo čudaške daljne sorodnike, nezaželjene znance, nekdanje varuške in vse tiste, ki jih najraje ne bi povabili, a jim to narekujeta svetohlinski protokol in politična korektnost. Med tujci in čudaki (Lisa Kudrow, Craig Robinson, Tony Revolori, Stephen Merchant, June Squibb) se po spletu okoliščin znajde tudi Eloise (Anna Kendrick); sprva naj bi kot ena izmed družic predvidoma sedela za mizo najbližje nevesti, svoji prijateljici iz otroštva — a so jo tik pred zdajci prestavili za mizo odpadnikov, potem ko ji je nesramni nevestin brat (in njena poročna priča) nedavno dal košarico.



Anna Kendrick mi je sicer iskreno všeč. Punca je čedna in simpatična (režiser Blitz jo je uporabil že v prvencu Rocket Science), brezhibno zna peti (Pitch Perfect, Trolls), premore žanrsko raznolikost in glumaško prilagodljivost (The Voices) ter se odlično znajde tudi v velikopoteznih projektih prve hollywoodske lige (Up in the Air, End of Watch, The Accountant); vendar ima v čudaškem projektu bratov Duplass premalo manevrskega prostora, da bi prišla do polnega izraza. Odpadniška komedija me je z neogibnimi asociacijami na legende Richarda Curtisa tipa Štiri poroke in pogreb (1994) nenehno spominjala na nekaj, kar bi bilo lahko britanskega izvora: komično-dramski slučaj nerodnega pajdašenja različnih likov, ki ne sodijo nikamor, razkritje duhovito-ganljivega čustvenega ozadja neprilagojencev ter zmagoslavna potrditev absurdnosti in nesmiselnosti sveta, v katerem je vendarle dovolj prostora in ljubezni tudi zanje — le da bi iz nekega razloga v britanski komediji tak koncept deloval, tukaj pa ne. Neenakomerno zatikajoča se pripoved je razdrobljena in nepovezana (morda zaradi premalo usklajenih improviziranih vložkov), kljub načrtni nepredvidljivosti se mestoma ne brani stereotipov (in oportunističnega srečnega konca), vključuje dogodke in like zunaj osrednjega konteksta (očitno samo zato, da v kvazi-indie premisi delujejo bizarno) ter v šibkem razponu med komedijo in dramo slabo izkoristi potencial vsake od njiju, zato tudi posrečeno zastavljeni gegi povečini izzvenijo v prazno. Nemara dovolj snovi za trendovsko epizodo v hipsterski novodobni seriji, a žal premalo za artikuliran, zaokroženo zabaven celovečerec.