20. mar. 2017

The Great Wall (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Glede na agresivno tržno kampanjo "najdražjega kitajskega filma vseh časov", oportunistično zahodnjaški zvezdniški obraz Matta Damona na filmskem plakatu in dosedanji sloves režiserja Yimouja Zhanga (Ying xiong oz. Junak, Shi mian mai fu oz. Hiša letečih bodal, Man cheng jin dai huang jin jia oz. Prekletstvo zlate rože) sem vsaj približno vedel, kaj lahko pričakujem: mavrično kostumografijo, pretanjeno mitsko scenografijo in brezhibno borilno-plesno-akrobatsko koreografijo. In to je tudi vse, kar sem dobil.



Zgodba spremlja evropejska vojaška plačanca Williama (Matt Damon) in njegovega pajdaša Tovarja (Pedro Pascal), ki sta na Kitajsko prišla po vsemogočni črni prah (smodnik) ter ju po pregonu gorskih banditskih plemen nenadoma zaustavi mogočni kamniti zid. Številčna vojska na njem se tam že desetletja uri in pripravlja na eno samo nalogo: preprečiti vdor v notranjost dežele. Ampak kaj je tisto, čemur skrivnostni vojaški red srdito brani priti do državne prestolnice in prebivalstva? Ujetnika se bosta morala dokazati v boju, preden jima bodo pretepaško vešči domačini zaupali ter ju morda celo nagradili za pogum in junaško načelnost.

Kitajski zid je 150-milijonski kitajsko-ameriški spektakel, zato lahko pričakujete kitajski zid in junaškega belca z irskim akcentom (Matt Damon), oportunističnega avanturista, ki ga bo rešil. Ker ga je posnel Zhang Yimou, lahko pričakujete "magično" akrobatiko, recimo bandži-vojščakinje, ki jih s kitajskega zidu "namakajo" v žrela zavojevalskih pošasti, bolj digitalnih kot peklenskih. —Marcel Štefančič, Mladina


Kako bi povedal prizanesljivo, omikano in diplomatsko: če odštejemo lepe barve in suvereno fotografijo, je film totalno, absolutno in naravnost pošastno sranje. Težko je razumeti, kam je šel ves silni denar (očitno v CGI in podrobnosti masovne kostumografije) in kako uborno zgodbo (oz. manko slednje) so ustvarjalci siloma izprdnili iz nekaterih tradicionalnih vzorcev in folklornih motivov starodavne dežele rižojedih. Stripovskemu gomazenju animiranih zombijev v trapasti Svetovni vojni Z (2013) podobne horde gumijastih CGI kreatur (nekakšnih križancev med velikanskimi igvanami in vesoljskimi štirinožci) in kot papir tanka pripoved o lojalnosti, epski bitki za risankasto inačico Helmovega brezna podobni, živopisano plastični množični spopadi, hipne pozabe vredni, brezizrazni in na smrt dolgočasni liki (verjetno najslabši Damonov igralski dosežek vseh časov), groteskna zgodovinska kvazi-avtentičnost (osrednji lik fantastičnega lokostrelca ima v času, ko Amerika še ni bila odkrita, podobno hilaričen ameriški naglas kot tisti v Princu tatov) ter zmedeni Willem Dafoe, za katerega se zdi, da se — tako kot gledalec — predvsem sprašuje, kaj za vraga počne v tem filmu.

Podobno se marsikdo sprašuje, komu natanko je to skrpucalo namenjeno oz. kako in kje je tak film sploh mogoče prodati. (Umotvor z impresivnim proračunom 150 milijonov jih je v kinodvoranah doslej nastrgal več kot dvakrat toliko.) Odgovor: če odštejemo ameriške najstnike z inteligenčnim količnikom med 30 in 50, ima Kitajska po zadnjih ocenah približno 1,4 milijarde prebivalcev in če je med temi recimo pet odstotkov tistih, ki jih zanima film oz. so primerne starosti za ogled, je to še vedno vsaj 70 milijonov gledalcev. Zdaj (mi) je računica že malce jasnejša. Če je to prihodnost filmske produkcije, nam ni pomoči.

17. mar. 2017

Silence (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Menda si je slavni Martin Scorsese kar četrt stoletja prizadeval posneti film po istoimenskem romanu Molk japonskega avtorja Shūsakuja Endā (Cankarjeva založba 2009, zbirka Moderni klasiki, prevod Iztok Ilc), ki bi s skupaj z Zadnjo Kristusovo skušnjavo (1988) in Kundunom (1997) zaokrožil njegovo "versko trilogijo". Čeprav je razen gledaliških predstav zgodba doživela cineastično interpretacijo že v japonskem epu Chinmoku (1971) Masahira Šinode in deloma v portugalski zgodovinski drami Os Olhos da Ásia (1996) Joãa Márie Grila, se je Marty po uspehu svojega Volka z Wall Streeta (2013) dokončno odločil: posnel bo vnovično predelavo romana ali pa ničesar več. Z omejenimi sredstvi (po dolgotrajni finančni kalvariji in pričkanju glede pravic), s pogosto improvizirano produkcijo in pičlimi igralskimi honorarji se je odpravil na Tajvan ter s snemanjem od januarja do maja 2015 uresničil svojo dolgoletno vizijo.

Scorsese, nekdanji ministrant in semeniščnik (»Postati sem hotel duhovnik.«), je večkrat rekel, da sta ga v življenju zanimali le dve stvari – film in religija. Še dobro, da se je odločil za film – tako je imel lahko oboje. Film namreč potrebuje močno vero: ko gledaš film, moraš verjeti, da tisto, kar vidiš pred sabo, na platnu, ni produkt mašine, kinoprojektorja, kamer ali človeka, temveč nekaj, kar zares obstaja – kot čudež brez materialnega izvora. Verjeti moraš, da vampirji, zombiji in Luke Skywalker zares obstajajo. In če se v filmu prikaže Bog, moraš verjeti, da zares obstaja. Svojo nejevero moraš pač tisti čas, ko gledaš film, suspendirati. Če ni vere, ni filma. —Marcel Štefančič, Mladina


Film je naletel na pozitiven sprejem, a je bil deležen tudi mešanih občutkov in manjšega števila odličij, kot bi to kdo pričakoval od monumentalnega Scorsesejevega "življenjskega projekta". Mnogi v njem razen osupljive fotografske lepote vidijo pretanjeno parabolo o iskanju duhovnega smisla in resnične vere, konflikt spremenljive človeške nravi nasproti absolutnosti Božjih zapovedi ter dilem verskih naukov o nujnosti posvetnega trpljenja in zveličanja. Nekateri drugi tarnajo, da je pošastno dolg, filozofsko zahteven, po nepotrebnem razvlečen in čustveno enoličen, poleg verske predanosti likov pa zahteva predvsem zdržljivost in vztrajnost gledalca, če naj potrpi kolosalnih 160 minut, kolikor traja film.

Verjetno imajo prav oboji in drži vse našteto. Scorsese je posnel vizualno poetično, pretanjeno kontemplativno in z moralnimi poudarki prepredeno avtorsko dramo o pomenljivih vprašanjih vere (na katera tudi sam ne ponuja enoznačnih odgovorov), a bi jo kljub vsemu težko označili za njegov najboljši film doslej — posebej, če se spomnimo nekaterih kultnih mojstrovin, ki jih bržčas niti ni treba posebej naštevati. Režiser opremi pripoved z minutažo, ki zgovorno pooseblja križev pot junakov ter priča o njihovi (in gledalčevi) odločenosti, vendar je ne upraviči z dovolj substance, da bi terjala tako mukotrpno indoktrinacijo — posebej, če se spomnimo na nekatere njegove podobno dolge, a veliko bolj kratkočasne ter glumaško in tehnično sijajne stvaritve.



Zgodba spremlja novopečena jezuitska duhovnika Sebastiãa Rodriguesa (Andrew Garfield) in Francisca Garupa (Adam Driver), ki se v 17. stoletju iz portugalskega Macaa s pomočjo vodnika skrivaj odpravita na srednjeveško Japonsko. Mlada svečenika naj bi ugotovila, kaj se je v času upora kristjanov s polotoka Šimabara in okolice Nagasakija zgodilo z njunim cerkvenim predhodnikom, očetom Cristóvãom Ferreiro (Liam Neeson), ki se je po tragičnih dogodkih menda javno odrekel veri, zdaj pa z ženo in otroki živi med Japonci. Oblasti surovo preganjajo častilce Kristusa in njihove padreje, v krščanski doktrini pa vidijo grožnjo za naravni sistem in tradicijo že tako politično nestabilne dežele. Odločena, požrtvovalna in predana jezuita čakajo mnoge skrajne preizkušnje, ne le neomajnosti njune vere, temveč tudi gole volje do življenja.

Međutim, problemi počinju sa pričom koja je suviše tanka i linearna da bi držala pažnju u epskom formatu od 160 minuta. Scorsese tu i tamo postavlja filozofska pitanja prave vere i ispravnog hiršćanskog postupanja, odnosno moralne dileme između dogmatskog, odnosno deklarativnog, i pravog hrišćanstva koje možda podrazumeva odricanje od vere na rečima, ali u svrhu spasavanja života nevinih. Međutim, češće smo svedoci prilično teškorukaške simbolike koja kulminira u sceni u kojoj Rodrigues samog sebe vidi kao Hrista, kao i u scenama u kojima se Kichijiro opetovano odriče Boga da bi sačuvao život, pa kasnije moli za ispoved i oprost koje imaju mnogo manje smisla nakon simboličkog poentiranja sa 300 srebrnjaka. Takođe, Scorseseu treba skoro sat vremena da bi išta od filozofskih i teoloških pitanja uopšte pokrenuo, što uvod filma čini prilično dosadnim. —Marko Stojiljković, Film na dan


Martin Scorsese se kot izpričani katolik v svoji kinematografiji že od nekdaj ubada z metafizičnimi dilemami odrešitve, (samo)žrtvovanja ter potlačene krivde krščanstva, sublimirane v blaznem in nasilnem moškem principu. V zgodbi sta molk in tišina nemi odgovor Boga na dvome o nujnosti bolečine, ki si jih med izpraševanjem vere zastavljajo njegovi protagonisti. Gre seveda za teodicejo oz. moralni nauk o vprašanju (ter dokazu) obstoja Stvarnika, ki dopušča zlo in trpljenje ljudi. Termin je skoval nemški filozof Gottfried Wilhelm Leibniz v svojem eseju Théodicée iz leta 1710, dasiravno so taisto razpravo načenjali mnogi misleci od grškega gnostika Plotina in Sv. Avguština iz Hipona do nemškega sociologa Maxa Webra. Glasnik vere Rodrigues se v ujetništvu zlomi šele ob trpljenju drugih, potem ko ga muči vprašanje, ali je formalna deklaracija vere res vredna življenja in duš sotrpinov (čeprav so mnogi pred njim že podobno zastavili lastna načela) in naposled v blodnjah sliši glas Boga, naj vendar že stori, kar zahtevajo krvniki. Duhovnik se v imenu etike človečnosti odreče tistemu, kar je zanj najsvetejše in predstavlja srž duhovne izpolnitve — a vendar se v sklepnem razodetju izkaže, da je v resnici načela povzdignil v intimno, osebno doživljanje, ki ne potrebuje uradne potrditve v instituciji.

Ogleda in spomina vreden, konceptualno nekoliko drugačen ter duhovno zrel Scorsesejev dosežek se razen objektivno večplastni družbeno-kulturni dimenziji predvsem spretno izogne političnemu vprašanju: kaj za vraga so krščanarji pravzaprav iskali v večinsko šintoistični in budistični deželi vzhajajočega sonca* (prvi prinašalec katoliške dogme je bil jezuit Frančišek Ksaverij leta 1549) in kdo jih je tja sploh silil? Zato ga kljub brezhibni obrtniški plati celostno ne morem postaviti pred neko drugo zgodbo, ki prav dileme kolonialnih apetitov in častihlepnosti dvolične cerkvene paradigme nevsiljivo potiska v ospredje; film, kjer Liam Neeson in Scorsesejev igralski šampion De Niro prav tako upodobita jezuitska misijonarja ter je bil posnet v času, ko sta se Andrew Garfield in Adam Driver šele dobro kobacala iz plenic — veličastni, s presunljivo lepoto in z ganljivo glasbeno kuliso mojstra Morriconeja navdihnjeni Misijon (1986) izpod angažirane taktirke Rolanda Jofféja.
* Op. The main goal was to save souls for God. But religion was also an integral part of the state and evangelization was seen as having both secular and spiritual benefits for both Portugal and Spain. Wherever these powers attempted to expand their territories or influence, missionaries would soon follow. By the Treaty of Tordesillas, the two powers divided the world between them into exclusive spheres of influence, trade and colonization. Although at the time of the demarcation, neither nation had any direct contact with Japan, that nation fell into the sphere of the Portuguese. (Vir: Wikipedia, History of the Catholic Church in Japan).

16. mar. 2017

Office Christmas Party (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Vem, da ni ravno čas božiča in praznična sezona daril; ampak do zdaj je bilo pač treba počakati, da se je zadeva v spodobni kakovosti pojavila na hudourniških spletnih prostranstvih. Ne, nimam slabe vesti in kakršnihkoli zadržkov: takega filma ne bi šel gledat v kino ali zanj plačal, četudi bi bil zadnji, ki bi ga bilo moč videti. Komedijo Božična žurka v pisarni režiserjev Josha Gordona in Willa Specka (skupaj sta zagrešila še Blades of Glory in nazadnje The Switch, od koder tudi tokrat prihajata obe največji glumaški imeni Jason Bateman in Jennifer Aniston, predtem soigralca še v franšizi Kako se znebiti šefa) ter izpod večjega števila scenarističnih peres, kot se mi jih ljubi naštevati (in vemo, kaj naredi preveč kuharjev z juho), pestijo podobni simptomi brezciljnega, neduhovitega, slabo artikuliranega in pripovedno razpuščenega komičnega žanra kot večino tovrstnih čezlužniških projektov (nazadnje sem pisal o filmih The Boss, Central Intelligence, Get Hard in The Wedding Ringer).

Če reference prispevajo k šablonskosti in klišejem, pa to še bolj velja za neumestne prizore, ki z namenom nasmejati presežejo vse meje razumnega in celo dobrega okusa. Izenačevanje znotrajčrevesnega pritiska, fotokopiranje anatomskih predelov med nogama in prizori v stilu "epic fails december 2016" osnovnošolce morda še dandanes neizmerno zabavajo, a so za nekoliko starejšo publiko totalno nesprejemljiva, cenena, primitivna in vulgarna oblika komedije. Sam razplet zgodbe je totalno nerealen in podcenjuje gledalčevo inteligenco. Vsem je namreč jasno, da je za velik premik v tehnološkem svetu potrebno še kaj več kot nekaj minut ekstremne motivacije. Vsemu skupaj sledi še družinska sprava — konec dober, vse dobro. —Nik Beseničar, Filmstart

Torej še ena obešenjaško nesramna, politično nekorektna (a zato rasno in kulturno oportunistično raznolika), kontekstualno večsmerna situacijska burleska s smešno karikiranimi protagonisti (zlobna direktorica podjetja, njen dobrosrčni žurerski brat, dobronamerni projektni vodja, zadrgnjena kadrovnica, nergaški uslužbenec, naivni nerd, genialna programerka, karieristi, ritolizniki, povzpetneži in drugi prozorno klišejski pisarniški liki), ki s svojimi neenakomerno improviziranimi vložki bolj ali manj uspešno odvračajo pozornost od pomanjkanja kakršnekoli osrednje niti ali tematske zaokroženosti. Glavni figuri in čustveno poistovetljiva junaka naj bi bila (verjetno) Jason Bateman in Olivia Munn, ki se trudita ujeti v neprisiljeni službeni romanci, vendar jima praktično vsi drugi vztrajno spodnašajo pripovedno smer z grotesknimi, samoparodičnimi in povečini neumnimi (a zato nič kaj izvirnimi) domislicami, ki večkrat izpadejo kot slabo režiran niz nepovezanih stand-up točk. (Pravzaprav čudno, da v filmu ni tudi Melisse McCarthy, če je tam njen mož in redni sodelavec Ben Falcone.) Resda je že naslov nedvoumno premočrten in ne zbuja slutenj o kakšnem subverzivnem premiku paradigme, pač pa obeta še eno potrošniško, generično ter instantno kokičarsko konzumacijo (z impresivnim proračunom 45 milijonov je film do zdaj skoraj potrojil vložek); a je kljub temu škoda nekaterih komičnih talentov in potrata psihosocialnega tematskega potenciala, ki bil v konceptu aktualne družbenopolitične satire lahko veliko bolj pomenljivo udejanjen. Prikaz pijansko blazne, frenetične, destruktivne, apokaliptične urbane tehno-orgije kot simbol konca vsega spodobnega in smiselnega? To bi nemara še šlo. Kje je Edgar Wright (The World's End) in britanski humor, ko ga potrebuješ?

13. mar. 2017

Brimstone (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nizozemski scenarist in režiser Martin Koolhoven je svoj prvi angleško govoreči celovečerec predstavil na lanskoletnem festivalu v Benetkah in požel buren sprejem (ter nominacijo za zlatega leva): pozitivnega pri gledalcih in razmeroma mešan odziv pri kritiški srenji. Novinarji so ga tudi po prikazu na mednarodnem festivalu v Torontu pospremili s pozitivnimi recenzijami, dočim so ga Američani bolj ali manj popljuvali — ter mu razen omejene kinodistribucije namenili obtok na videu po naročilu. Ni jim bil všeč. Verjetno zato, ker so vajeni spodbudnih, lahko razumljivih, premočrtnih zgodb in formulaično kokičarskih mož v pajkicah.

Roko na srce: gre za težaški, kontroverzen, mestoma grotesken in mučen film, pa ne le zaradi svoje minutaže poltretje ure. Zgodba v štirih časovno nelinearnih tarantinovskih dejanjih — svetopisemsko naslovljenih Razodetje, Eksodus, Geneza in Povračilo — spremlja nemo protagonistko (Dakota Fanning) na ameriškem divjem zahodu v 19. stoletju, ki v svoji vaški skupnosti dela kot porodničarka. (Namig: resnična srednjeveška čarovniška gonja je bila s paranojo ogrožene cerkvene dogme usmerjena prav zoper babice, zdravilke, zeliščarke in druge izobražene ženske.) Ko se nekoč zapleteni porod tragično izjalovi, se začne kot zlovešča senca nadnjo zgrinjati temačna preteklost, utelešena v srhljivem novem duhovniku (Guy Pearce). Skrivnostni tujec jo preganja že dolgo in nikakor ne bo odnehal, dokler je ne kaznuje za grehe zoper spodobnost in Boga. Kaj tako neodpustljivega je zagrešila kot mlado dekle? In kdo je surovi kalvinistični pridigar z brazgotino: božji mož ali neusmiljeni brezvestnež, ki ji bo s srdom maščevalnega boga pokazal, kaj je to pekel na zemlji? Kajti pravo trpljenje niso ognjeni zublji in žveplena pokora (od tod pomenljivi naslov), temveč pomanjkanje ljubezni — kakor ji pove v usodnem epilogu.

Koolhoven se s čudovito fotografijo in brezhibno tehnično platjo pomika po alegorični kavbojsko-apokaliptični pokrajini Cormaca McCarthyja (Krvavi poldnevnik, Ni prostora za starce), kjer je greh že to, da si se rodil kot ženska — zato svoje protagonistke ponižuje, šovinistično podreja in brutalno kaznuje z uživaško morbidnostjo stanovskega kolega Larsa von Trierja. Knjiga postave in božja beseda sta samo pretvezi za uveljavljanje nasilnega moškega principa, ki lahko tudi mimo zakonov ravna zgolj po lastni presoji in mesenih željah; polastitev ženske duše ali telesa je njegova pravica in neposlušnost bo terjala kazen, ta pa se bo prenesla celo na prihodnje rodove, če bo treba. (Nema junakinja, ki se z znakovno govorico in s pomočjo hčere sporazumeva z okolico, neizogibno spominja na Holly Hunter in Anno Paquin v sijajnem Klavirju Jane Campion.) Ženska mora vedeti, kje ji je mesto, ali pa ji bo to pokazal njen gospodar, oče in mož. Njena vloga je preprosta: biti podrejena in ubogati ter pretrpeti in preživeti. Če je po srcu bojevnica (kakor omeni mlada pripovedovalka v prologu), ji bo z neuklonljivostjo in vztrajnostjo to morda uspelo.

Film svojo energijo črpa iz dvoboja med osrednjima likoma, kar dodatno poudarja, v kako krutem svetu so v 19. stoletju odraščala mlada dekleta, ta vidik pa je v vesternih po navadi premalo poudarjen. "Želeli smo posneti subverziven film v smislu, da se zgodba dogaja skozi ženske oči. Klasični vestern je bil omejen na 50 odstotkov celotne populacije. Vprašal sem se, kakšne možnosti je na Divjem zahodu sploh imela ženska, ki je zbežala od doma? Lahko se je zgolj poročila ali pa postala prostitutka. To je tisti moški mit v tem žanru, ki sem ga želel razbiti." (Martin Koolhoven, intervju) —Matic Majcen, RTV SLO MMC


V doživeti grozi in strahotnih preizkušnjah protagonistke je nekakšna nedoumljiva trpeča lepota, in kljub dolžini revizionističnega "feminističnega" vesterna, ki zahteva nekaj vztrajnosti, se film nikoli ne vleče; a mislim, da vem, odkod odpor in nerazumevanje gledalcev. Občinstvo je vajeno pripovedne zaokroženosti in čustvene uravnovešenosti, bržčas pa tudi konvencionalne žanrske dorečenosti spolnih vlog; antagonisti morajo plačati za svojo podlost ali pa morajo biti zatirani in trpeči deležni vsaj moralnega zadoščenja. Mučitelj, verski fanatik in sadist sicer lahko svoja sprevržena dejanja megalomansko upravičuje z višjim kodeksom (podobno kot častiti Robert Mitchum s tetoviranima gesloma LOVE ter HATE na členkih v kultni Noči lovca Charlesa Laughtona), njegova patologija pa je vsaj z razumske plati utemeljena v kompenzaciji psihosocialne izkrivljenosti, vendar naj bo to jasno in dramaturško celovito prikazano. Koolhoven pa nam ne ponudi oportunističnih razlag in enovitih odgovorov, zato tudi njegov antagonist ne deluje celostno in artikulirano (odkrito: scenarij bi bil lahko tudi veliko boljši, če bi odmislili številne nedoslednosti in nerazumljivosti, povečini povezane z neranljivostjo, vseprisotnostjo in vsemogočnostjo osrednjega zlobneža) — to pa gledalca dodatno zmede, saj na platnu vidi le neizrekljivo gorje, mizoginijo, ceneno eksploitacijo in v nebo kričečo nepravičnost. Ampak — ali je življenje kakorkoli logično, moralno uravnoteženo in pravično?

10. mar. 2017

Vse ostane v družini

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®