22. apr. 2018

Deep Blue Sea 2 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

O tem, zakaj se sploh lotevati filmov, za katere je že vnaprej jasno, da so absolutno ridikulozno sranje (beri: odplaknilo jih je direktno na DVD tržišče), bi se dalo spisati obsežen priročnik za sadomazohiste. A naj bo tokratna razlaga preprosta: občasno mi prija poslati možgane na pašo in se v najboljši večerni družbi ― torej jaz, vrečka slanega čipsa in uležan češki šesterček ― zlekniti na domači kavč, za spokojen in navdihujoč konec tedna. V duhu zdravega kaljenja cineastične kože si dopovedujem, da je navsezadnje treba kdaj videti tudi kaj slabega, da znaš potem primerjalno ceniti tisto, kar je dobro. Ob tem se tolažim še s tem, da je bil daljni izvirnik Deep Blue Sea (1999) Rennyja Harlina pravzaprav še kar gledljiv, načeloma so mi tudi všeč napete pripovedi z morskim življem in ― kaj vem ― morda bo med silnim razburjenjem kakšni brhki protagonistki popustila zaponka na bikinkah. No, kakorkoli.
Čisto okej B roba. Solidna zgodba, okej dinamika in napetost, dobre fore. Še posebej za take vrste film in špuro takšnega B filma. Pričakovati kaj več in se pritoževati, da nisi dobil drugačnega filma, je seveda velika bedarija. ―Iztok



Najbolj me jezi oportunističen copy/paste ponaredek brez vsakršne domišljije, zakrinkan v dve desetletji poznejše nadaljevanje, ki to seveda ni. (Saj tudi ni bilo kaj nadaljevati.) Podvodni umotvor v režiji nekega Darina Scotta (nikad čuo) je dramaturško in tematsko domala identičen originalnemu Harlinovemu popkornu, samo da je videti, kot bi ga izdelal manj brihten osnovnošolec, ki želi za ceneno DVD izdajo posneti nekaj, kar približno spominja na original: super-duper tajni eksperimenti na morskih psih v skrivnem potopljenem laboratoriju, megalomanski znanstvenik z zablodo o revolucionarnem ekstraktu, ki povečuje umske zmožnosti, osrednji lik okoljevarstvene aktivistke (sleš manekenke sleš vrhunske znanstvenice) in še nekaj drugih protagonistov, ki jih pozabljamo sproti in služijo zgolj hranjenju podivjanih rib. (Morilske pošasti so tokrat gruča digitalnih baby sharks. Awesome.) Razen solidne kamere in lepih promocijskih posnetkov morja je vse drugo zanikrno kot le kaj: lesena igra na ravni šolske predstave; pripovedno nepovezana, fizikalno in prostorsko nelogična ter čustveno docela ploščata zgodba; brezdušno nekarakterizirani liki brez zapomnljivih lastnosti in patetično humorno razbremenjevanje napetosti (ki je ni); ter generična žanrska podoba, ki bi lahko enako verodostojno predstavljala oglas za pasje piškote. Pomislili bi, da je od globoko modrega izvirnika napredovala vsaj tehnologija CGI, a ni videti.



Ko sem se poldrugo uro pozneje čemeren zbudil iz dremeža (saj ne, v resnici sem samo kinkal), je bilo že prepozno: večer je šel nepovratno po zlu, kot že tolikokrat. Izkušenega cineastičnega prdca sicer ne more nič več presenetiti, ampak vseeno. Droben nasvet za optimizacijo časa: ne trati življenja s tem filmom, če ti po naključju kdaj pride pod prste. Raje počni karkoli koristnejšega ― pojdi na sprehod v naravo, skrtači psa ali si po barvi sortiraj predal z nogavicami. Če že ne moreš zaspati brez zgodbe z zobatimi ribami, si oglej legendarno Žrelo (1975) Stevena Spielberga ali vsaj novejšo Nevarnost iz globine (2016) Jauma Collet-Serre. (Dočim lahko lanskoletni 47 Meters Down mirno izpustiš.) Pri animirankah izbiraj med odličnim Reševanjem malega Nema (2003) ter poznejšim povprečnežem Shark Tale (2004). V kolikor vse drugo odpove in ne veš, kaj bi, glej Žrelo (1975), če ga še nisi. Lahko tudi večkrat.

16. apr. 2018

Wildling (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nemški scenarist in režiser Fritz Böhm je na letošnjem festivalu SxSW v teksaškem Austinu debitiral z nenavadnim indie celovečercem mešanih žanrov in motivov. S soavtorjem Florianom Ederjem prinašata svojevrstno interpretacijo arhetipa divje ženske (La Loba) v prispodobi o seksualnem zorenju dekleta in neukrotljivi naravi feminilnosti, ki je naletela na precejšnjo pozornost javnosti in je poleg velikih distribucijskih tvrdk kot IFC Films (The Devil's Candy, The Autopsy of Jane Doe), specializiranih za neodvisne projekte, pritegnila tudi nekatera zveneča igralska imena.

Instinktivna ženska narava je oplenjena, odrinjena in pozidana. Podobno kot divje živali in divjina je deležna najslabšega ravnanja. Ženske so bile skozi vso zgodovino ropane ali požigane, brlogi zravnani z zemljo in naravni cikli prisiljeni v nenaravne ritme, ker je tako ustrezalo drugim. Ni naključje, da prastara divjina našega planeta izginja, ko bledi razumevanje naše notranje divje narave. Ni tako težko razumeti, zakaj veljajo stari gozdovi in starke za manj pomembne. ―Clarissa P. Estés, Ženske, ki tečejo z volkovi

Pripoved spremlja v sobo zaprto deklico, ki odrašča ob skrbni negi svojega "očka" (Brad Dourif); ta jo z izolacijo domnevno varuje pred krvoločnimi bitji v zunanjem svetu, ki žrejo otroke. (Izraz 'divjež' oz. wildling je morda izposojen iz mitologije literarne fikcije Igre prestolov.) Ko pubertetniška Anna naposled dobi prvo menstruacijo, ji razloži, da je kri na rjuhah znak bolezni, in poslej ji bo moral dajati boleče injekcije z "zdravilom". Če je ne bo mogel "ozdraviti", bo namreč morala v "boljši kraj", tako kot njen domači ljubljenček, iz katerega zdaj pred hišo že "raste grm". Vendar so vsa njegova prizadevanja zaman: nobena substanca ne more ustaviti odraščanja mladega dekleta in srhljive preobrazbe njenega telesa v nekaj nedoumljivega ― prav tisto, pred čimer jo je domnevno ščitil njen "očka". A stvari niso take, kakršne so videti; potem ko se otroško naivna Anna reši dolgoletnega ujetništva in jo oblasti začasno dodelijo v skrbništvo krajevne šerifinje (Liv Tyler), se v novem, spodbudnem okolju razkrije njena prava narava: osupljiva snov mračnih legend o zverinski rasi, ki se prehranjuje z mesom.

Kljub iztrošenosti žanrskih motivov o volkodlakih (ali drugih bitjih iz ameriške folklore tipa bigfoot oz. sasquatch) je premisa Böhmove zgodbe nenavadno izvirna in v svoji nepretenciozni dramaturški podobi osvežujoče drugačna; poleg aktualnega komentarja o svetohlinski patriarhalni družbi, ki zatira in preganja prvobitni ženski princip (glej tudi The VVitch: A New-England Folktale), prinaša vselej pronicljive motive strahu pred "pošastno" prebujajočo se dekliško seksualnostjo, simbolno obeleženo z menstrualno krvjo (glej tudi Carrie), ter metaforo o osamosvajanju "uporniške" adolescentne generacije, ki ogroža ustaljeni red sveta odraslih in jo je treba brzdati (glej tudi Halloween in naslednje mesoreznice promiskuitetne mladeži). Škoda le, da projekt klecne po izvedbeni in tehnični plati (nelagodno temačna kamera z vrtoglavično montažo); zgodba ima toliko slepih ulic in pripovednih nedoslednosti, po drugi strani pa tudi nepotrebne klišeje (in nadvse šibke antagoniste), da žal ne daje vtisa realnega sveta ali posebej prepričljivih likov. Sicer je nastop mlade britanske igralke (Bel Powley) navdušujoče neustrašen in sila doživet (glej tudi Pollyanno McIntosh v The Woman ter Gretchen Lodge v Lovely Molly), pa tudi žanrskega veterana Dourifa (One Flew Over the Cuckoo's Nest, Dune, Blue Velvet, Mississippi Burning, Alien Resurrection, The Lord of the Rings: The Two Towers, serija o morilski lutki Chuckyju, serija Deadwood) je vselej fascinantno videti; a je zato medlo eterična Liv ― ki je tudi producentka filma ― v vlogi odločne predstavnice zakona dokaj zgrešena izbira, nekateri pomembni stranski liki pa obupno nedodelani. Pod črto gre za pozitivno, čustveno in pomensko angažirano doživetje, vendar bo moral sicer pogumni Fritz Böhm nabrati še nekaj kilometrine, preden se bo povsem suvereno in celostno izkazoval.

13. apr. 2018

Spinning Man (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Da celovečerni prvenec režiserja švedskih televizijskih serij Simona Kaijserja pristane na tržišču videa na zahtevo, seveda ni najboljši znak, zvezdniška zasedba gor ali dol. Zgodba, ki jo je po istoimenski knjigi ameriškega pisca Georgea Harrarja priredil Matthew Aldrich (scenarist animiranke Coco), ima potencial solidne kriminalne srhljivke in tudi rekurzivni nastavek in medias res nakazuje intrigantno premiso; profesor filozofije jezika (Guy Pearce) na policijski postaji resignirano vpraša prekaljenega detektiva (Pierce Brosnan): "Imate tudi vi kdaj težave s tem, da se ne morete spomniti določenih stvari?" Tako očiten namig na Memento (2000), izjemno Nolanovo parabolo o nezanesljivosti in relativnosti spomina ter s tem identitete in moralne teže dejanj, ne more biti slučajen, ne?



So there's no such thing as truth? ―Well, let me ask you this. Can I tell you the truth, or can I tell you what I perceive or interpret as the truth, as best my memory will allow?

Potem ko je v manjšem kraju pogrešana ena izmed srednješolskih navijačic, pade sum na šarmantnega predavatelja filozofije jezika Evana Bircha ― o komer se na kolidžu šulja, da rad gleda za mladimi dekleti in se je nekoč že spečal z eno od svojih učenk. Neki očividec trdi, da je blizu kraja izginotja opazil profesorjevega sivega volva, in uglednega akademika med rutinskim preverjanjem doma obišče nič manj elokventen policijski veteran in nekdanji pravnik Robert Malloy. Profesor se elegantno brezbrižno, artikulirano izmika namigom in sumom policije, imena dekleta ne pozna, vendar jim po drugi strani ne dovoli preiskati avtomobila brez sodnega naloga. Nič hudega, vozilo mu pač naslednji dan med službo uradno zasežejo in čeprav (še) niso našli trupla pogrešane punce, je vse bolj očitno, da verbalno spretni Birch nekaj prikriva. Zlasti po tistem, ko njegova soproga (Minnie Driver) na zadnjih sedežih avtomobila najde rdečilo za ustnice; vedoč, da svojemu možu, ki je moral zaradi pretekle afere z neko študentko enkrat že zamenjati delovno mesto, ne more povsem zaupati. Nelagodje med odtujenima zakoncema narašča, možje postave pa so vse bolj odločni; rezultati forenzične analize razkrijejo las na avtomobilskih sedežih, ki pripada pogrešani Joyce. Saj res, se spomni nonšalantno raztreseni Birch, pred časom je v dežju prijazno ponudil prevoz dvema dekletoma in fantu, verjetno je bila Joyce ena od njih. Saj pozabljivost še ni zločin, kajne?



S suverenimi nastopi izkušenih glumačev zgodba gradi napetost na nedorečenosti, ali je osumljenec tudi dejanski krivec, v retorično intelektualnem obleganju, kjer naj bi bilo pomembno natančno izražanje in bi vsaka izrečena beseda štela ― vendar se zatakne prav na vrhuncu in predvidenem razpletu, ki bi moral biti katarzičen, a izzveni kot nelogičen antiklimaks.  SPOILER  Mrtvo dekle naposled najdejo, vendar profesorju, ki je ― ob osuplem spoznanju sugestivne moči lastnega uma ― domnevno dejanje skrušeno priznal (četudi se ga ne spomni), formalno ne morejo dokazati krivde; vse kaže, da je šlo za navadno nesrečo. Ali pač? Hitchcockov po krivem obtoženi The Wrong Man (1956)? Namesto pričakovanega žanrskega motiva, ko se zločinec za las skoraj že (a vendarle ne) izmakne roki pravice (z očitno prispodobo mišjega lova pri Birchovih doma), v trenutnem izprdu suspenza dobimo nesmiseln dramaturški obrat: izmuzljivi pokvarjenec je dejansko nedolžen (četudi je žrtev poznal in večkrat izkazal svojo latentno nasilnost). Fine, ende, vége. Razen, če je želel mlečnozobi Kaijser ustvariti vtis pojmovne dvoumnosti resnice ali nerešljive etične dileme (glej odlični Dvom), v tem primeru mu je namreč uspelo le grenko spoznanje gledalca, da se je marsikaj pomenljivega izgubilo s prevodom knjige v film.

11. apr. 2018

Hostiles (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

The essential American soul is hard, isolate, stoic, and a killer. It has never yet melted.” ―D. H. Lawrence

Dobra kavbojka je — vsaj pri meni — vselej dobrodošla, ameriški scenarist in režiser Scott Cooper pa je eden tistih filmskih ustvarjalcev, ki premišljeno nizajo maloštevilne, vendar izbrane in z glumaškimi presežki nadgrajene projekte; po glasbeni drami Crazy Heart (2009), socialni paraboli Out of the Furnace (2013) in biografski kriminalki Black Mass (2015) je revizionistični road-movie vestern po zgodbi Donalda E. Stewarta njegov (šele) četrti celovečerec. Vnovič s Krištofom Baletom v osrednji vlogi in z direktorjem fotografije Masanobujem Takajanagijem za kamero prinaša zgodbo s konca 19. stoletja, ko so se čez lužo le še redka indijanska plemena sporadično upirala belemu človeku in njegovemu uničevalnemu tehnološkemu pohodu; večinoma je bilo že jasno, da so staroselci izgubili zemljo, nekdanji način življenja in pravico do enakopravne eksistence. V skladu z novo politično korektnostjo ameriški predsednik Harrison izda ukaz, naj izpolnijo željo dolgoletnega ujetnika v oporišču Fort Berringer v Novi Mehiki, na smrt bolnega čejenskega poglavarja Yellow Hawka (Wes Studi), ter ga skupaj z njegovo ožjo družino odpeljejo na poslednje počivališče rezervata v domači Montani. Neprijetna dolžnost pade na stotnika Josepha J. Blockerja (Bale), surovega in od mnogih krvavih bitk razbrazdanega vojnega veterana, ki najbolj od vsega sovraži rdečekožce. Ob grožnji z vojaškim sodiščem nejevoljni Blocker nima izbire in mora v spremstvu peščice svojih mož na pot skozi negostoljubno, z različnimi nevarnostmi prepredeno pokrajino. Na požgani kmetiji mimogrede naletijo na zmedeno, psihično strto vdovo (Rosamund Pike), ki so ji Komanči neusmiljeno pobili moža in vse tri otroke, in sočutni Blocker jo sklene pospremiti do naslednje vojne postojanke Fort Winslow v Koloradu. Pot čez sovražno ozemlje bo težka in bo terjala žrtve, obenem pa bo čustveno in moralno preoblikovala ključne udeležence te odprave.

Scott Cooper se kot ponavadi zanaša na karakterno zvezdniško zasedbo (ki jo dopolnjujejo še Ben Foster, Stephen Lang, Peter Mullan, Rory Cochrane, Paul Anderson in Jesse Plemons), vendar se zdi, da s tolikšnimi slavnimi imeni v resnici nima veliko povedati. Večinoma se posveča mrkemu, redkobesednemu Baletu, ki se vztrajno kuja, dočim so tragične zgodbe nebogljene ženske in deziluzioniranih vojakov s post-travmatskim sindromom potisnjene nekoliko v ozadje; češ, vojna pusti rane vsem stranem v konfliktu in bolestno sovraštvo prinaša le še več sovraštva (ne glede na to, ali si sam zavojevalec ali zgolj braniš domačijo in družino). Veliko težje je odpustiti ali mimo predsodkov v sočloveku videti sorodno dušo kot vztrajati pri slepi mržnji do ljudi, katerih osebno plat spoznaš pobliže — in ugotoviš, da sta tudi njih zaznamovala dolgoletno trpljenje in obup. Skupna žalostna usoda nazadnje zbliža še tako različne nasprotnike, smrt pa ne izbira po barvi kože ali kulturni pripadnosti in navsezadnje čaka vsakogar. V ta kontekst bi bilo umestno vplesti tudi trpke izkušnje indijanskih jetnikov, vendar njihova zgodba enostransko ostaja v ozadju (Studi je pretežno neizkoriščen); Cooper se s tematskimi namigi na legendarne vesterne Johna Forda tipa The Searchers (1956) ali novodobne revizije kot Neoproščeno (1992) Clinta Eastwooda (ki se mu z dialogom depresivnega vojaka pokloni malce preveč dobesedno) raje osredotoča na kontemplativno, počasno gradnjo malickovske čustvene atmosferičnosti, da bi nazadnje prikazal parabolo o odrešitvi, razumevanju in sprejemanju — le da smo s tovrstnimi motivi videli že marsikatero manj klišejsko ter dramaturško pestrejšo žanrsko zgodbo. Cooperjev divji zahod je sicer pristno mračen in krut (po eni strani skuša biti avtentičen, po drugi pa že moteče pretirano odvrača pogled od eksplicitnosti), vendar s stereotipnimi bližnjicami in z oportunističnimi slepimi ulicami (značajski prikazi, interakcija med liki in epilog žal niso njegova močnejša plat) mestoma tudi enoličen, zgodovinsko pristranski, ponavljajoč, pripovedno suhoparen in razvlečen.

9. apr. 2018

You Were Never Really Here (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Z zamudo popravljam napako, ko sem na lanskoletnem LIFFu zamudil najnovejši projekt škotske režiserke Lynne Ramsay (Ratcatcher, We Need to Talk About Kevin), ki je bil v Cannesu deležen nagrad za najboljšo moško vlogo in scenarij, a saj veste: bolje ikad nego nikad. Vnovič ugotavljam, da gre ogleda vredne filme iskati zunaj Hollywooda, med neodvisno avtorsko produkcijo. Nič novega.

Joe je nekdanji vojak in zunanji sodelavec organov pregona, ki zdaj živi z ostarelo mamo v hiši, kjer je preživljal travmatično otroštvo. Od upokojitve se večinoma preživlja z raznimi varnostnimi opravili, saj njegovi naročniki na črnem trgu cenijo njegovo brezkompromisno brutalnost in učinkovitost. Nekega dne ga najamejo, da poišče izginulo najstnico Nino, hčerko ambicioznega politika, ki se hitro vzpenja po družbeni lestvici. Zdi se, da so jo ugrabili trgovci z ljudmi, zato Joeju pustijo povsem proste roke pri uporabi načinov za njeno iskanje. Dogodki pa se začnejo kmalu obračati v povsem napačno smer. —LIFFe


Po noveli Nikoli zares tukaj ameriškega avtorja Jonathana Amesa prirejeni neo-noir triler se (podobno kot prejšnje zgodbe Ramsayjeve) bolj kot pripovedni in tematski plati posveča značajskemu orisu protagonista; prepričuje nas z izjemno glumaško predstavo, suvereno kamero (Thomas Townend) in všečno glasbeno podlago (spet Jonny Greenwood, Radiohead). Če je bila študija psihične odtujenosti in patološke ločenosti od sveta pri Kevinu razdeljena na frigidno mater (Tilda Swinton) in njenega sociopatskega sina (Ezra Miller), se tokrat osredotoča na lik Joaquina Phoenixa; s spomini na travmatično otroštvo in pretresljive izkušnje vojne v Zalivu trpinčenega zasebnega detektiva, ki mimo uradnih in zakonitih poti išče pogrešane mladostnike. Joe je čustveno otopel, depresiven, paranoičen in redkobeseden silak s pogostimi samomorilskimi blodnjami, drži se zase in v življenju nima nikogar razen ostarele, nekoliko že dementne matere, za katero vdano in nežno skrbi (podnevi uradno dela kot taksist, kar je le ena od neogibnih primerjav s slavnim Scorsesejevim filmom). Pri delu nima moralnih zadržkov, iz zasanjane odsotnosti v hipu prehaja k maničnim izpadom srhljivega nasilja (kot Ryan Gosling v Drive ali Mads Mikkelsen v Valhalla Rising), pri čemer nadvse učinkovito in krvavo deli pravico z navadnim kladivom (glej tudi Oldboy), nakar se v sprevrženi kompenzaciji za uteho predaja kompulzivni samodestruktivnosti in sanjarjenju o lastni smrti (glej tudi Ljubimki režiserja Jamesa Graya z Gwyneth Paltrow in Vinesso Shaw). Iz peklenskega transa ga zbudi šele mladoletna senatorjeva hči Nina (Ekaterina Samsonov), ki jo uspešno reši iz podzemlja otroške prostitucije — vendar se kot grešni kozel znajde sredi brezkompromisne spletke po naročilu pokvarjenega politika, čigar podkupljeni najemniki surovo brišejo vse sledi za dogodki v zvezi z dekličino ugrabitvijo: to pomeni tudi Joeja in njegove znance. Okoliščine se zasukajo v usodno smer.

Odlično pooseblja zgoraj navedene karakteristike filma in mu letos na področju zaenkrat ni para. Kot glavni junak ni "nikoli zares tukaj", kar leti na njegov vlogo profesionalnega "hitmana", predvsem pa se zdi, da je vedno za vse prepozen. Prepozen, da bi rešil prijatelja in mater, prepozen, da bi dobil zadoščenje ob maščevanju slednje, prepozen, da bi sam obračunal z izprijenim senatorjem. Vseskozi je ignoriran s strani zunanjega sveta in verjetno ne bi prav nihče opazil, ako bi si pred polno kavarno v glavo pognal kroglo. Tudi sicer precej nerealno politično klanje se iz perspektive filma in brez medijskega pompa zdi povsem nemoteče. Kljub temu Joe premore tudi svojo bolj človeško plat, predstavljeno predvsem skozi njegov odnos do matere in Nine, predvsem pa skozi njegovo ravnanje s sovražnikom, ki ga ob umiranju celo drži za roko. —Nik Beseničar, Filmstart


Z lagodno, hipnotično temačno izraznostjo Nicolasa Windinga Refna in s tihim fotografskim stilizmom Toma Forda (nočni prizori in psihološka razrvanost protagonistov so me spomnili še na odličnega Nighcrawlerja Dana Gilroya) se Ramsayjeva iz pričakovane eksplicitnosti pogosto odmika v nekonvencionalen dramaturški in vizualni kontekst (ubijalski pohod po skrivnem bordelu v tišini spremljamo skozi zaslone črnobelih nadzornih kamer); namesto še ene premočrtne zgodbe o tajnem morilskem poslu, ki se nepričakovano izjalovi (kakršnih smo v resnici videli že veliko in deluje stereotipno), prinaša zaznavno indirektno, skorajda eliptično študijo poškodovanega, brezciljnega in nezanesljivega uma protagonista, ki je za običajni svet brezčutne človeške metropole neopazen, domala neviden. Njegova neznosno odmaknjena eksistenca se odvija v vzporedni sanjski pokrajini nenehnih prebliskov na morečo preteklost, ki ga je trajno zaznamovala s psihičnimi in telesnimi brazgotinami, in edini človek, s katerim je sposoben navezati pristen stik (če ne štejemo matere), je podobno trpinčena, zlorabljena in osebnostno razobličena deklica (odsekan, nenavadno optimističen zaključek med njunim nedorečenim epilogom je marsikoga zmotil). Če že zlonamernost in nerazumnost posameznika proizvaja patologijo in trpljenje, potem ga ravnodušna, brezosebna družba v najboljšem primeru vsaj dopušča.

Saj nisem edini, ki v hecnem, morda celo slučajnem namigu na čudaški metafilmski projekt I'm Still Here (2010) igralskega kameleona Joaquina Phoenixa vidi svojevrstno ironijo?