27. feb. 2017

I Don't Feel at Home in
This World Anymore (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Zmagovalec velike nagrade žirije v dramski sekciji na letošnjem festivalu Sundance (v Park Cityju od 19. do 29. januarja) je navdušujoč avtorski prvenec Macona Blaira, ki smo ga kot osrednji lik spoznali v sijajni indie maščevalščini Blue Ruin (2013) režiserja Jeremyja Saulniera (manjšo igralsko vlogo je imel tudi v njegovem predlanskem celovečercu Green Room), trenutno enega obetavnejših imen ameriškega neodvisnega filma. Očitno je, da imata dolgoletna prijatelja in redna sodelavca podoben pogled na svet in enako inovativen kinematografski pristop, saj Blair v vlogi scenarista in režiserja (sebi je namenil zgolj kratek, a duhovit kameo nastop) spet prinaša osvežujočo multižanrsko kurioziteto, ki ruši tematske in značajske konvencije vse bolj enolične čezlužniške filmske paradigme. Projekt v produkciji tvrdke XYZ Films je doživel distribucijo pretočne storitve Netflix, ki nam zadnje čase večinoma prinaša več kot spodobna cineastična doživetja (nazadnje sem pisal o filmih Under the Shadow, ARQ, Hush in drugih).

Žanrsko razgiban in čustveno neenakomeren črnokomični triler spremlja prijazno Ruth (Melanie Lynskey), malce osamljeno in nekoliko depresivno bolniško sestro iz predmestja, ki molče opazuje nesramnost in sebičnost ljudi okrog sebe. Ko ji nekoč sredi belega dne iz hiše ukradejo prenosnik in za nameček odnesejo še babičino srebrnino, ima frustrirana ženska naposled vsega dovolj. S pomočjo telefonske aplikacije za sledenje bo prišla do ukradenega računalnika in storilcem povedala, kar jim gre. Po spletu okoliščin in sili razmer se ji na vigilantskem pohodu pridruži čudaški sosed Tony (Elijah Wood), samouk borilnih veščin in navdušenec nad hladnim orožjem nindž. Sledi ju od starega preprodajalca z ukradeno robo vodijo k razvajenemu bogataškemu sinu, ki se je bil pred časom pridružil skupini nasilnežev in roparjev, in novopečena prijatelja se kmalu zapleteta v krvave zločinske posle daleč zunaj svojih zmožnosti in predstave. Ampak Ruth je odločena zavzemati se za spodobnost: vse, kar je prav — ljudje pač ne morejo početi, kar se jim zdi, in navsezadnje hoče le to, da ne bi bili taki kreteni.

Blair po lastnem scenariju prinaša coenovsko kriminalno neo-noir komedijo, ki se od jedko humornih odtenkov socialnega nelagodja in sodobne eksistenčne krize pomika k surovi ter celo nihilistični družbeni satiri o razkroju vrednot in človeških odnosov, mestoma podloženi s presenetljivo nazornostjo. Predstavlja nam bizaren svet samih čudakov (razen osrednje junakinje), neprilagojencev in odljudnežev — ekscentričnih in obenem stvarnih, prepričljivih ter začuda docela poistovetljivih figur. Čedalje bolj groteskna, cinična farsa je izraz vzajemne odtujenosti in skrajnega individualizma, kjer je sprejemljivo in celo pričakovano (kakor razloži eden izmed likov), da človek človeku vzame, kar more; nihče ni nikomur nič dolžen. Ruth tega ne razume (od tod naslov, ki se zgleduje po besedilu country skladbe) in je vse bolj besna nad nesmiselnostjo, absurdnostjo tega sveta — vendar je med drugim njen nenavadni platonski prijatelj tisti, ki ji s človečnostjo in duhovno predanostjo pomaga sprejeti to nedoumljivost. V razmeroma netipični vlogi se nadvse pozitivno izkaže Creepy Elijah 'Frodo' Wood, čigar infantilna ekspresivnost in hobitska zunanjost tukaj upravičeno prideta do polnega izraza. Presenetljivo, sočutno, ganljivo, popolnoma odbito, drugačno in (prav zato) sila všečno.

24. feb. 2017

Takʼle ʼmamo

Težko je pri nas biti trezen
A život leti, leti, mladost kraća je,
sve će jednom da se vrati,
samo ona ostaje.
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

23. feb. 2017

Jackie (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Opis na portalu IMDb pravzaprav zelo ustrezno povzame film: 'Po atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja se prva dama Jacqueline Kennedy sooča z žalovanjem in prizadevanji, da bi obudila svojo vero, bila v tolažbo otrokoma in opredelila zgodovinsko dediščino svojega moža.' Drama čilskega režiserja Pabla Larraína po scenariju Noaha Oppenheima ne prinaša toliko konvencionalnega zgodovinskega odseka ter biografskega portreta (saj tozadevno ne izvemo skorajda nič novega), temveč skuša z intimno kinematografsko dimenzijo preslikati čustveno stanje ameriške ikone Jackie (Natalie Portman) v dneh po tragičnem dogodku v Dallasu, ko skuša doumeti svoj spremenjeni status in z zavestnim ustvarjanjem predsedniške mitologije med intervjujem z novinarjem revije Life (Billy Crudup) dostojno počastiti spomin na Jacka. Kljub negotovosti in varnostnim opozorilom mlada vdova vztraja pri klasičnem pogrebnem sprevodu, kakršnega je bil deležen tudi Abraham Lincoln; v spominskih prebliskih pa se od pogovora z duhovnikom (John Hurt) vrača k odmevni televizijski predstavitvi Bele hiše in dogodkom usodnega 22. novembra 1963.

Film se dogaja teden po Kennedyjevi smrti, ko 34-letna Jackie (Natalie Portman) sprejme novinarja revije Life (Billy Crudup), ki mu podaja mitizirano verzijo Camelota, Kennedyjeve Bele hiše, "hiše ljudstva", "doma nacije", svojega doma, ki ga je izgubila. Ni ji vseeno, "kako se nas bodo spominjali". V javnost je voljna spustiti le glamur in mistiko zgodovine, le to, kar deluje mitsko in mitotvorno, kar torej diši po legendi, ne pa po mesu. "Ljudje potrebujejo zgodovino," pravi Jackie, ki ve, kako zveni zgodovina (slišala je "zven krogle, ki je zadela Kennedyja"), in ki jo je zgodovina pobruhala s krvjo, zato ne podaja zgodovine, temveč skuša zapakirati idealno, perfektno interpretacijo zgodovine. —Marcel Štefančič, Mladina

Larraín noče pričakovanega formulaičnega hollywoodskega biopica s pretirano značajsko interpretacijo ali prikazom neznanih plati zgodovinskih dejstev; s prvoosebnim close-up osredotočenjem na pretreseno Jacqueline, ki v polnem zavedanju o pomenu javne podobe brzda svoja čustva ter premišljeno odbira odzive in besede (medtem ko je bila v domačem zakulisju temperamentna in odločna ženska), s počasnimi in dolgimi kadri ter z otožno kontemplativnim, umirjenim vzdušjem vzpostavlja emotivni prostor, v katerem njen obraz, gibi in izrazi v bližnjih posnetkih Stéphana Fontaina izdajajo intenzivne, nasprotujoče si miselne in globoke čustvene dileme. Natalie Portman s svojim hipnotičnim performansom je odlična izbira za lik legendarne prve dame; njeni subtilni manierizmi in povzemanje prepoznavne, z britansko-newyorškim naglasom visoke družbe obarvane govorice Jackie so brezhibni. Enako ganljivo in nepozabno gledalsko doživetje je videti velikega Johna Hurta v stranski, a karakterno močni vlogi (eni njegovih zadnjih). Žal pa se tukaj končajo izjemni, njima vsaj približno enakovredni glumaški nastopi, ki bi zanesljivo podpirali značajsko panoramo duha tistega prostora in časa — kar je (vsaj v mojih očeh) ena osnovnih zamer pri sicer všečnem, obrtniško in tematsko spretno zastavljenem projektu. Pozornost najbolj moteče odvrača mediokritetni Peter Sarsgaard (nazadnje zanikrni antagonist pri Sedmih veličastnih), ki ne bi mogel biti manj podoben resničnemu Bobbyju Kennedyju in v svoj togo sterilni lik ne prispeva baš mnogo (medtem ko so za pomenljivo bežno prikazanega Johna veliko bolje izbrali neznanega Casparja Phillipsona, ki pa je kot JFK vizualno izjemno prepričljiv); enako velja za sicer vselej zanimivega Billyja Crudupa, namesto kogar bi se v vlogi izpraševalca lahko pojavil bolj ali manj poljubni glumač. John Carroll Lynch kot naslednji predsednik Lyndon B. Johnson ima premajhno minutažo, da bi pokazal karkoli osupljivega, medtem ko je brezizrazna lesena deska Greta Gerwig v vlogi prijateljice Nancy do potankosti enaka kot v vseh svojih filmih doslej in ji že resno grozi sloves ženske inačice Keanuja Reevesa. Nekoliko zgrešeni casting k sreči uravnotežijo sijajni dialogi ter čudovito atmosferična godalna glasbena kulisa Mice 'Micachu' Levi (Under the Skin), ki nevsiljivo poudarja burna čustvena stanja in kot žameten tunel zvočno okvirja notranji svet Jackie. Menim, da so vse tri oskarjevske nominacije (vsaj pri tem filmu) upravičene: za najboljšo žensko vlogo, kostumografijo in izvirno glasbo. Glede na velikansko naklonjenost ameriške javnosti zgodbam in likom, ki poveličujejo ter častijo njihove nacionalne simbole (zadnja leta je to še posebej očitno), si upam napovedati, da bo vsaj kakšen zlati kipec (kreh-Natalie-kreh) tudi našel svoje mesto.

21. feb. 2017

XX (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Žensk na režiserskih stolčkih in izza scenarističnih peres se veselim; v svoje zgodbe često vnašajo pretanjene, pomenljive čustvene poudarke, ki jih njihovi bolj tehnično naravnani moški kolegi radi spregledajo. Razen tega sem privrženec naježene kože in navdušenec nad tradicijo grozljivih omnibusov: venčka kratkih žanrskih zgodb, z rdečo nitjo spletenih in povezanih v celoto; o njih pisal ali omenjal sem že filme Trick 'r Treat (2007), V/H/S (2012), ABCs of Death 2 (2014), Patient Seven (2016) in druge. Nekateri so se ustvarjalcem posrečili, drugi malce manj, a zadnje čase nasploh ta niša trpi hudo pomanjkanje izvirnosti in konsistentnosti. Tokratno antologijo, v kromosomskem smislu simbolično naslovljeno XX, so posnele štiri bolj ali manj uveljavljene režiserke; a lepši spol izza kamere in v osrednjih vlogah pred njo je žal tudi vse, kar povezuje dramaturško šibko zastavljene in pripovedno precej nejasne zgodbe.



Prvi segment (The Box) filmske ustvarjalke Jovanke Vučković po kratki zgodbi Jacka Ketchuma govori o odtujeni mladi družini z dvema otrokoma, v kateri se odvije nedoumljiva tragedija. Potem ko radovednemu sinu po prigovarjanju čudaški potnik na podzemni železnici pokaže vsebino svojega darilnega paketa (gledalci je ne vidimo), dotlej vselej lačni, sladkosnedi najstnik nenadoma izgubi tek. Poslej vljudno in vztrajno zavrača hrano, z razodetjem skrivnosti pa to nekako prenese še na očeta in starejšo sestro. Čustveno hladna mati ne more (ali noče) storiti veliko. Druga zgodba (The Birthday Cake) režiserke Annie Erin Clark, znane z glasbeniškim vzdevkom St. Vincent, kaže priprave na otroško rojstnodnevno zabavo v moderni vili sredi ugledne soseske, polne petičnežev in vsiljivih snobovskih sosedov. Mary bi rada presenetila svojo posvojeno hčer in jo razveselila s torto ter z najetim zabavljačem v živalskem kostumu, vendar se po zaslugi odsotnega moža dogodek sprevrže v absurdno, hiperrealistično pop-art-buñuelovsko razodetje (ki ga zaključni napis upravičuje kot potlačene spomine protagonistke in razlog za njene travme). Tretji člen (Don't Fall) avtorice Roxanne Benjamin je najšibkejši in najbolj klasično premočrten; prinaša klišejsko zgodbo o dveh prijateljskih parih na izletu z avtodomom, ki sredi odmaknjene puščave naletijo na starodavno prekletstvo ameriških staroselcev. Četrti segment (Her Only Living Son) med vsemi najbolj priznane režiserke Karyn Kusama (Æon Flux, The Invitation) spremlja mater samohranilko in njenega edinca, ki je pravkar dopolnil osemnajst let; nasilni mladenič z uničevalnimi, sadističnimi nagnjenji bo naposled spoznal, kdo je njegov pravi oče (namig: Rosemary’s Baby), za kogar mu je njegova zaščitniška mati vselej govorila, da gre za brezbrižnega, egoističnega hollywoodskega igralca.



Če odmislimo vmesne, temačne in zlovešče stop-motion animirane sekvence z grotesknimi lutkami (mehiške umetnice Sofie Carrillo), je vsaj v treh zgodbah zaznati povezovalni motiv pomanjkanja pristne komunikacije oz. disfunkcionalnih odnosov in (samo)destruktivnih teženj v sodobnih družinah, težavno breme starševstva in freudovske travme materinega žrtvovanja za potomce. Tozadevno sta najprepričljivejša prvi in zadnji segment omnibusa; tudi filmske tehnikalije, glumaški nastopi in artistična izpovednost njunih avtoric so tukaj najbolj artikulirani (četudi obema nekoliko zmanjka zaleta v epilogu). Upoštevajoč skromen proračun, eksperimentalno naravo izdelkov in njihovo nekonvencionalno umetniško formo, smo pri vrednotenju lahko prizanesljivi; a to žal ne spremeni dejstva, da marsikje zaman iščemo pričakovane in zaželjene žanrske elemente: strašljivost, naraščanje napetosti, anticipacijo groze, otipljivo vzajemnost med protagonisti in predvsem dosledno, smiselno zaokroženo sporočilnost. Pa vendar nam celota in njeni posamični členi dajo misliti; v poplavi kokičarskih rimejkov, sequelov in drugih cenenih derivatov to deluje osvežujoče že zaradi drugačnosti in nepodrejanja prežvečenim hollywoodskim normativom.

17. feb. 2017

Doctor Strange (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Hvala ti, o Hollywood, ker mi uresničuješ otroške mokre sanje. Ničesar si nisem želel bolj kot videti Benedicta Cumberbatcha (Atonement, Tinker Tailor Soldier Spy, August: Osage County, The Fifth Estate, The Imitation Game) — tega briljantnega, karizmatičnega, klasično izobraženega in na častitljivih shakespearskih odrih vzgojenega britanskega igralca (ter osvežujoče posodobljeni televizijski obraz Sherlocka Holmesa) — v načičkanem Marvelovem kostumu in superjunaškem ogrinjalu, kako frfotajoč po zraku riše magične kroge in slaboritniško deli leteče brce. Not. Da ga bo doletela podobno komercialna usoda kot že marsikaterega angleškega glumača pred njim, je bilo sicer slutiti vsaj že v Starem dreku: V temo (2013) J. J. Abramsa, kjer je upodobil legendarnega vesoljskega zlobneža Khana. A to še zdaleč ni vse: obeta se mu nič manj kot nov niz nastopov v Marvelovem filmskem multi-univerzumu z Maščevalci, Thorom in drugimi možmi v pajkicah. Juhej.

In res, dr. Strange je newyorški kirurg, pravi čarovnik nevrokirurgije, briljanten, poln samega sebe, celo ošaben, zato ne preseneča, da — s svojim ošabnim avtom, znakom prehitrega življenja — doživi prometno nesrečo, ki njegovim prstom vzame zlato. Ker je čas, da gre vase, gre tja, kjer čas teče tako počasi, da gre lahko vase celo ta, ki je brez notranjosti — v Katmandu. Ne pozabite, v Katmanduju se je hipiju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zgodilo nekaj takega, kot se človeku zgodi pri džetlegu — njegovo telo je v enem časovnem pasu, njegova duša pa v drugem. [...] Še tako zaspano, še tako utrujeno, še tako pretreseno, še tako obupano zahodno telo je tu lahko vedno našlo “pot”, ali bolje rečeno, tu so zahodnjaku, ki je podvomil v svet, vedno rekli: problem ni svet — problem si ti! Spremeni se, pa se bo spremenil tudi svet! —Marcel Štefančič, Mladina

Roko na srce: tako kot že marsikje je sila gledljivi Cumberbatch eden poglavitnih razlogov za degustacijo začetka še ene superherojske franšize, ki načrtov o prihodnjih nadaljevanjih in tie-in prepletanju Marvelovih zgodb sploh ne skriva več: celovečerni filmi so se spremenili v nekakšne kinematografske serije, ki bolj kot z lastno substanco k ogledu vabijo le še z vsebinskimi nastavki za neskončna nadaljevanja — kot da bi akcijske figurice gledalci ljubiteljsko zbirali, namesto da si obetajo zanimivo in po možnosti malce drugačno, edinstveno zgodbo. Iz Marvelove kovnice namreč slednje že zdavnaj prihajajo kot po tekočem traku in v vnaprej preverjeni, finančno varni formuli: zgodba iz treh dejanj (instantna geneza lika, preizkušnja in spopad z zlom, umestitev na superjunaški panteon z možnostjo sequela), slabo artikulirani in čedalje bolj dolgočasni negativci s stereotipnimi motivi, obstranske in hitro pozabljive ženske vloge, obvezni spremljevalni liki (superjunakov učitelj ali vzornik, komični stranski lik za humorno razbremenitev, romantična zveza ali pričakovanja svojcev ali spreobrnjeni prijatelji), plitev karakterni lok in ideološko-moralna evolucija superjunaka — vse to zamotano v megalomansko akcijo, super-duper posebne učinke in hiper-dinamično dramaturško podobo. Lahko bi rekli, da gre pri vseh za isti film (z redkimi izjemami tipa Varuhi galaksije), z malce drugačnimi protagonisti in oblačili, ki se zavoljo ponavljajočih se premis stapljajo v enotno, vse bolj nevznemirljivo in brezoblično gmoto kokičarskega spektakla, namenjenega nezahtevni zabavi ter naslajanju nad hitro hlapljivo vizualnostjo.
Pa tudi Benedict Cumberbatch ni nič posebnega. Res ne štekam navdušenja. Nad čim neki naj se navdušim? Nad blesavo zgodbo? Nad tečnimi svetlobnimi efekti? Nad čim, jebemti? —Iztok



Slednja je pri Čudnem doktorju sicer oko roseča; če smo se pri Nolanovem Izvoru (2010) slinili ob sanjskih transformacijah časa in prostora, nam bo ob magičnih lovecraftovskih dimenzijah, časovnih alteracijah in nadrealističnem gnetenju urbane pokrajine v nedoumljive escherjevske univerzume dokončno odpadla čeljust. Tehnični vidik je nadvse spodoben, režija žanrskega obrtnika Scotta Derricksona (The Exorcism of Emily Rose, Sinister, Deliver Us from Evil) in fluidna montaža sta razmeroma suverena, nad glasbeno kuliso in zvočnim ozadjem se takisto ne pritožujem, vse skupaj je všečno kratkočasno in mestoma zabavno — edini problem je, kot že mnogokrat, v zgodbi in likih. Preobrazba materialističnega egocentrika in zdravnika z božjim kompleksom dr. Strangea v poduhovljenega, borilno veščega čarodeja je klišejsko instantna (kot tudi njegovo urjenje v samostanu, ki gledalcu ne zbuja nikakršnega občutka časa in trajanja), vselej zanimiva Tilda Swinton in Mads Mikkelsen sta tam bolj zaradi zvenečih imen in zvezdniških obrazov kot dejanskega doprinosa k njunim likom (k sreči vloge starodavnega duhovnega učitelja vsaj ni prevzel Morgan Freeman, kar je bila tudi ena od možnosti), sramotno neizkoriščena Chiwetel Ejiofor ter Rachel McAdams nista posebne omembe vredna (da o Benjaminu Brattu ne govorimo), vzgibi protagonistov, ki bi like okarakterizirali in jih naredili poistovetljive, pa lahkotno površinski ter plehko generični. Škoda — zgodba o genialnem nevrokirurgu z onesposobljenimi dlanmi, ki po sili razmer krene na drugačno pot samoodrešitve, ima po mojem namreč dovolj tematskega in vsebinskega potenciala, ki pa je (spet) ostal povečini neizkoriščen.